ULAN BATOR

Ego: Echo

Sonica/Young God, 2000

Francoski avantrockerji so se z vztrajnostjo le prebili čez državne meje. Ne le s koncertnimi nastopi in ploščami, izdanimi v vseh njim bližnjih državah, temveč tudi glasbeno, ko se mestoma očitno navezujejo na newyorški zvok. Tudi po zaslugi Michaela Giraja, ki je zasedel producentski stol, pomagal pri aranžmajih in za povrh album Ego: Echo za ameriški trg objavil pri svoji založbi Young God.

Že uvodna Hemisphere z rahlo jazzovsko igro klavirja in s sinkopiranim ritmom nedvomno spomni na Girajeve Angels Of Light, le da nas tam, kjer pričakujemo natančen in globok glas, preseneti pridušena francoska recitacija. Ulan Bator se kmalu izmaknejo odmevu njegovega ega in nadaljujejo z masivnejšim zvokom, ki je osnovan na prostih variacijah pravega bobna in basa. Kitara, ki le redko poudari ritem na ‘pravih’ mestih, raje zapleše po svoje, tako v odprtem akordu kot pri poigravanju naključnih tonov. Zato so strukture zapisov odprte, v neskončnost zagledana ponavljanja se umetno predčasno končajo ali pa jih res razpotegnejo v deset minut. Zapisi se lomijo na vseh mogočih koncih, naraščajo in padajo po trenutnih vzgibih, še ravnotežje zvoka niha od komada do komada. Kot da je album le ‘prevod’ živega nastopa, da bi ohranili pravi značaj.

Eksperimentalna plat početja resda prevlada, a vendar se v daljših zapisih znajdejo sklenjene pesmi, dovolj razpoznavne melodije večglasnega petja, da se vse skupaj ne razleze v čisti ego trip.

V mantričnem prelomu zapisa Soeur Violence originalni četverici priskočita na pomoč Michael Gira z glasom in Jean Herve Peron (nekdaj faust) s trobento, in vsi skupaj polno izkoristijo prvinsko moč svojih ‘instrumentov’. Ravno v tem, v iskanju prvinskih izraznih možnosti v širokem okviru tistega, čemur še vedno pravimo rockovska glasba, je poslanstvo Ulan Bator. Ego: Echo je izvrsten rezultat tega.

Janez Golič