Letnik: 2001 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: napo.lee.tano
WU-TANG CLAN
The W
Loud, 2000
Hardcore feni longislandskega desetglavega zmaja po imenu Wu-Tang Clan s tole pisarijo niti najmanj ne bodo zadovoljni. A kaj čem – tudi jaz nisem s tretjo ploščo vsega klana niti najmanj zadovoljen. V osnovi se seveda vsi strinjamo: prvenec Enter The 36 Chambers je čista klasika in brez dvoma eden od petih najboljših hip hop albumov, kar jih je bilo posnetih. Toliko energije, kreativnosti, ulične kredibilnosti in zlitja zvočnega ter verbalnega konceptualizma že dolgo nismo (in po mojem še dolgo ne bomo) slišali. Leta 1993 je devettelesni Clan funkcioniral kot homogen organizem. Sledil je blank in nekaj hudih solističnih albumov, pa razrast klana na celo kopico pridruženih (precej manj kreativnih in obrtniško sposobnih) članov in drugi album, kjer so se Wuji pokazali kot totalno odbluzen band, kot shizofrena skupina MC-jev, ki ne domuje več v istem templju, ampak vsak vleče po svoje. A album Forever je še vedno deloval – presenečal je z ritmičnim in besednim eksperimentiranjem, to, da nihče ni nič več razumel, smo jemali kot stvar koncepta. Nič posebnega, a še vedno kul.
Tale ježešmarijabohsenasusmil od albuma The W je pa res totalno razočaranje. Pravzaprav ne vem, če sta kolega ocenjevalca na popkulturni strani Dela in v Vikend magazinu poslušala isto ploščo kot jaz. Prvemu je v njej uspelo najti povratek k starim, trdim, umazanim ritmom prvenca, drugi pa domnevno zvočno svežino in inventivnost postavlja ob bok res dobremu izdelku Outkastov, Stankonia. Torej, fanta, na disku, ki sem ga poslušal jaz, so stvari take: beati so bili očitno bolj kot za domačo uporabo narejeni za vrtenje v diskotekah – so zmerno do pretežno neinventivni, sampli so predvidljivi in niti za kanček ne odstopajo od trenutnih pop rap standardov. V večini komadov ima največ besede Cappadona, pridruženi član klana, drugi pa tu in tam naklepljejo kakšno kitico. Tako ali tako pa je totalna sramota, da ima band, v katerem je devet vrhunskih MC-jev, praktično v vsakem komadu še gostujočega raperja. Buuuu!!! The W je album, ki ga bo treba čimprej pozabiti – in to vsaj zame ne bo težko. Njegova edina svetla točka je glas Isaaca Hayesa v enem od komadov, pa tudi njega raje poslušam ob ponedeljkih v South Parku. The W? Fagghedabawdit!
napo.lee.tano