XENIA & NO PHOBIA ORCHESTRA

Človeštvo v a-molu

Samozaložba, 2000

Dobra stara pankovska maksima »napravi sam« je v zadnjih letih dobila nove razsežnosti: plošče je mogoče izda(ja)ti tudi v posamičnih izvodih. In vse lahko napraviš sam. Mariborska kantavtorica Ksenija Jus je pred »uradno« izdajo prvenca pripravila nekakšno preizkusno izdajo, namenjeno znancem in poznavalcem. Ker je vtis, ki ga pušča plošča Človeštvo v a-molu, zelo ugoden, ji velja nameniti nekaj besed.

No Phobia Orchestra je akustični trio, v katerem ob pevki Kseniji Jus igrata harmonikarka Andreja Žel in kitarist Matjaž Stošič. Orkestru se občasno pridružijo še nekateri gosti, tako da se nam lahko zasedba predstavi tudi kot bluesovski bend ali ciganska banda. Raznolikost, ki bi morda lahko postala osrednja značilnost projekta, žal nekoliko hromi vtis celote. Ne gre za razlike v izvedbi – instrumentalno in aranžersko je namreč trio Xenia & No Phobia Orchestra brezhibno muzikantsko in (četudi morda preredko) spontanistično navdušujoč. Težava je v neizenačenosti gradiva.

Naslovni komad Človeštvo v a-molu sem prvič slišal na kompilacijski plošči Čuj ti, v Mariboru si! (KMŠ, 2000) – in me je navdušil. To je prava glasbena mojstrovina, v kateri se izkažejo prav vsi: izvrstna disonančna harmonika, izrazno suverena vokalistka, ki se zna tako spustiti z vajeti kot odločno obvladovati, in prefinjena kitara, ki mojstrsko kroti napetost. Če bi si drugi komadi na plošči sledili v takšnem stampedu, bi brez dvoma dobili izjemno ploščo.

Tako pa nam Ksenija Jus sicer postreže še z nekaj biseri (med katere sodijo Otoki samote in Tri minute do nebes). Razpoloženje tu in tam pretirano kazijo nepotrebni zvočni dodatki, kot so hropeče petje, šum valov in studijsko duhovičenje. A kljub vsemu: prečiščena verzija, v kateri bi se Ksenija Jus in No Phobia Orchestra odpovedali še kakšni priredbi ali reproduciranju prežvečenih ciganskoslovanskih viž, bi lahko postala eden od mejnikov slovenske popularne glasbe.

Rajko Muršič