LALO SCHIFRIN

Cankarjev dom, Ljubljana, 16. 12. 2000

Nikoli ne bom pozabila tistega dne s konca osemdesetih let, ko se je na zagrebškem radiu vrtel izbor komadov z dvojne kompilacije Roxy Music. Torej, ravno začelo se je, poslušali smo Angel Eyes, ko je naenkrat trak začel hiteti, se vračati nazaj na normalno hitrost, spet hiteti ... nekaj je bilo očitno narobe. Na lepem je pesem Angel Eyes potonila v fade-outu, v nepričakovanem fade-inu pa je v eter priletela osladna vokalna verzija ljubezenske teme iz filma Love Story. Toda – do skrajnega patosa potencirana žalost je v trenutku, ko je petje ob stokanju godal doseglo crescendo, izginila enako, kot je prišla. Brian Ferry se je vrnil in napovedana glasba Roxyjev je zažgala po vseh predpisih. To vsekakor ni bilo moje prvo srečanje z razponom godbenih kvalitet, ki jih premore koketni easy-listening, bilo pa je eno najbolj zapomnjenih.

Razpoloženjska glasba ne samo, da je več kot pop visoke kategorije, trdi Joseph Lanza v knjigi Elevator Music, temveč tudi briše meje med klasiko in pop glasbo. In točno to bi lahko trdili za predstavitev klasičnih filmskih tem v nastopu Lala Schifrina in mariborskega Simfoničnega orkestra v Cankarjevem domu. Prvo: brisanje žanrskih meja. Filmska glasba brez filma, simfoniki, ki igrajo lahkotno glasbo, ter poseben dodatek – za ščepec jazza. »Richard Strauss bi bil danes hollywoodski skladatelj,« je ob preigravanju Zaratustre zatrdil Schifrin in tako postavil ceno tudi svojemu avtorskemu opusu. Ja, kar tam gor na glasbenem Olimpu se pusti videti!

Drugo: premikanje vidnega polja poslušalstva na sanje in spomine, saj smo si namesto filmov tokrat morali zavrteti lastne spomine. In reakcije poslušalstva so pokazale, da so bili ti individualni filmi nedvomno nabiti s čustvi. Zapeljive melodije so tako pod taktirko mojstra ustvarjanja in interpretacije, Lala Schifrina, zlahka vzradostile občinstvo. Pri tem je bilo čisto vseeno, da je orkester večino časa zvenel precej suho, da so pihala po nepotrebnem preglasila godala. Repertoar je obsegal tako rekoč vse, kar bi se prisotnemu publikumu lahko zahotelo slišati. Dobra tretjina programa je bila avtorska glasba samega Schifrina. Preostali program je bila prava promenada po zgodovini (popularne) filmske glasbe: John Williams (ki je spisal znano temo za Vojne zvezd), John Barry (tema za Jamesa Bonda), Henry Mancini, Nino Rota, Enio Morricone, Maurice Jarre ...

Verjetno ni bilo naključje, da je Schifrin za dodatek izbral ponovno igranje svoje morebiti najbolj znane skladbe, teme iz filma Misija: nemogoče. V preigravanju so vidno uživali simfoniki in občinstvo, ki je ravno to skladbo nagradilo z najglasnejšim aplavzom. Drugi encore pa je sploh očaral, saj se je Lalo Schifrin odločil za jamming z jazzovskim jedrom ansambla, Primožem Grašičem na kitari, Ratkom Divjakom na bobnih ter Alešem Avbljem na basu, medtem ko se je sam mojster izkazal za klavirskimi tipkami.

Samoumevnost, s katero je Lalo Schifrin postavil easy-listening ob bok resni in jazzovski glasbi, je presenetila in hkrati navdušila. Če kaj, se mi v tej zgodbi zdi najbolj nenavadna reč posledično izpričano, dokaj pavšalno medijsko enačenje kvalitete koncerta z navdušenim sprejemom, ki ga je predstavljeni program bojda doživel na vseh treh nastopih – mariborskem, ljubljanskem in zagrebškem. Obče navdušenje je tako zasenčilo potrebo po kvalitativni refleksiji o slišanem. Morda pa potrebujemo le več tovrstnih glasbenih izkušenj? Navijam za.

Katarina Višnar