Louie Austen

Sindrom Franka Sinatre za tehno generacijo

Ko se Louie Austen pojavi na odru, začnejo ženske vreščati in kričati. Ko se zaslišijo prvi takti komada Hoping, postane ozračje naravnost ekstatično. Ko je njegov nastop v polnem zamahu, brez izjeme pleše vsa dvorana.

Louie Austen je rojen za nastopanje, za zabavanje ljudi in za prisotnost na odru. To je njegovo naravno okolje, njegov element. Od trenutka, ko napovejo njegovo ime, pa do zadnjega dodatka, je sposoben očarati celotno občinstvo. Njegov glas je šarmanten in zapeljiv, njegove pesmi si bomo po koncertu po tihem žvižgali še najmanj kakšen teden. Dunajska elektronska scena je z njim dobila prvega pravega zvezdnika, ki se ne skriva za kupi elektronske glasbene opreme, ampak ti pogleda naravnost v obraz. Zanimivo je, da je njegov prvi album Consequences izšel prav pri založbi Cheap, ki smo jo v Muski že nekajkrat predstavljali. Louie Austen je kariero barskega pevca in posnemovalca slavnih pevcev postavil na stranski tir in se posvetil novemu svetu elektronske glasbe. Skoraj šestdesetletnik je našel nov izraz in novo ustvarjalno okolje. Od avantgardnih elektronskih podlag Maria Neugebauerja in globokega, samoizpovednega albuma se je Louie Austen lani s pomočjo Patricka Pulsingerja premaknil tudi v diskotečne sfere. Mala plošča z naslovom Hoping je bila pravi poletni hit, poln energije, zanosa in zapeljivih disco house ritmov. Melanholično veselje ob potencialnih ljubeznih je bil edini izhod za starega “croonerja”. Mario Neugebauer in Patrick Pulsinger sta naredila neverjetno kičast komad, ki ga je vzljubila celo eksperimentatorska srenja. Nenazadnje je pri projektih založbe Cheap vedno slutiti delček ironije in najbolj iskrene zafrkancije. Sedaj je Louie Austen s kolegi na novem pohodu. Pri Cheap napovedujejo novi album, pri katerem spet sodelujeta Neugebauer in Pulsinger, na policah trgovin pa že lahko naletite na zadnjo malo ploščo z optimističnim naslovom Amore. Zgodba se torej nadaljuje, mi pa smo priča novemu rojstvu starega pevca, ki si je vedno želel biti velika zvezda. Kot kaže, mu to sijajno uspeva, le da so stare navdušence zamenjali mladi tehno friki. Z Louijem Austenom smo se pogovarjali maja na festivalu Spring One v Grazu.

Kako dolgo se že ukvarjaš z glasbo?

Če se prav spominjam, sem začel pri šestih letih. Moji starši so me pri glasbi ves čas podpirali, tako da sem najprej začel igrati na harmoniko. Naslednji instrument je bil klavir, pri dvanajstih ali štirinajstih letih, ne spomnim se točno, pa sem nadaljeval s kitaro. Vedno sem želel tudi peti in nastopati, ampak nikoli si nisem mislil, da to pomeni delati pred občinstvom. Ker sem bil preveč sramežljiv, sem si vedno predstavljal, da bom delal le v studiu. Ko sem bil potem star sedemnajst let, sem nekega tipa, ki je delal v zabavni industriji, vprašal za mnenje; dejal mi je, da moram za uspeh v tem poslu študirati operno petje, igro in ples. Mislil sem si, kaj hudiča mi ta človek govori? Toda na koncu sem vendarle končal na Dunaju, na konservatoriju, kjer sem študiral operno petje, igro in ples. Končal sem pri štiriindvajsetih, petindvajsetih letih, ne vem več natančno. Potem sem odšel ven iz Avstrije, veliko sem potoval po Južni Afriki, Avstraliji in seveda prišel tudi v New York. V Ameriki sem tudi ostal in sodeloval z veliko dobrimi orkestri. V New Yorku sem delal s simpatično skupino, ki se je imenovala Harlem Blues and Jazz Band. Nastopali smo po klubih za deset dolarjev, hrano in pijačo.

Ali je bilo za nekoga iz Evrope sploh možno uspeti v Ameriki?

Od ljudi, s katerimi sem ves ta čas sodeloval, sem se predvsem veliko naučil. Seveda so bili po večini črnci in obenem najboljši glasbeniki, s katerimi sem delal. Vsak posebej je bil genij, vsi so bili geniji. Delali so na primer skupaj z Oscarjem Petersonom, Louijem Armstrongom, z vsemi velikimi imeni. Od njih sem dobil približno predstavo o tem, kako se delajo stvari v tem poslu, po drugi strani pa sem se jim po svoje tudi smilil. Stalno so videvali nekega tipa iz Avstrije, ki poseda po barih in si je od nekdaj želel peti. Enkrat so me potem zares vprašali, kaj počnem tukaj, kaj hočem delati. Odvrnil sem jim, da sem jazzovski pevec, in to je bil začetek naših stikov. Ti čudoviti ljudje so mi neznansko pomagali, veliko sem se naučil o vlogi glasbenika kot nekoga, ki v prvi vrsti nastopa. Imel sem priložnost delati in živeti z njimi, navzel sem se njihovega odnosa do glasbe, našega poklica in življenja. Po nekaj letih sem se vrnil nazaj v Avstrijo in začel delati kot “crooner”, kot barski pevec po hotelih in klubih. Kar naenkrat sem po neki čudi logiki postal precej uspešen, saj so morali lastniki barov po dvakrat na leto večati prostore, ker me je prihajalo poslušat vedno več ljudi. Managerji iz Amerike so prihajali do mene in me spraševali, kaj sedaj počnem. Odvračal sem jim, da v bistvu ne počnem nič: pojem svoje pesmi in igram svojo glasbo. Deset let sem imel torej priložnost delati le po barih in nočnih klubih v Evropi in vsake toliko časa spet tudi v Ameriki. Moja posebnost je bil takrat moj glas, ki je zelo podoben glasu Deana Martina. Tako sem imel Dean Martin show in Frank Sinatra show, ki ga občasno še vedno najamejo. Skupina je sestavljena iz treh komedijantov in drugih glasbenikov, toda za dva ali tri nastope se običajno ne odpravljam nazaj v Združene države. Zadnjih nekaj let sem imel potem priložnost spoznati te mlade fante, ki delajo elektronsko glasbo, Pulsingerja, Neugebauerja in Tunakana. Imeli so posrečeno idejo, da bi kombinirali starega pevca, “croonerja”, in elektronsko glasbo. Bil sem navdušen, saj je bil to velik prelom v mojem življenju. Petnajst let sem pel po barih in klubih, sedaj pa sem dobil priložnost narediti nekaj čisto novega. Prešel sem lahko na drugačno publiko, ki je veliko mlajša od tistih ljudi, ki so me hodili gledat včasih. Ti so se vsi upokojili, umrli ali pa so nehali piti alkohol. Skupaj smo torej posneli album Consequences in zaradi nekega neznanega razloga se je ta plošča medijem in novinarjem zdela zelo avantgardna in umetniška. Bila je neka nova stvar in vsi so bili navdušeni nad zamislijo o združevanju elektronske glasbe in starega pevca. Pred kakšnim letom so me fantje potem vprašali, če bi delal še kakšno “dancefloor” zadevo. Seveda sem bil za, saj sem bil pripravljen delati karkoli. Naredili smo pesem z naslovom Hoping, ki je bila tako velik uspeh, da so jo didžeji vrteli na hit paradah, na nekaterih radijskih postajah pa se je prebila do prvega mesta na lestvicah. Sedaj se pripravljamo za izid drugega albuma, po mojem mnenju so se vsi zelo potrudili z glasbo. Predvsem pa sem navdušen nad dejstvom, da imam pri mojih letih še vedno priložnost ustvarjati neko popolnoma novo kariero. Brez teh fantov bi bil še vedno le barski pevec, kar sicer ni slabo, saj imam rad bare, toda to je nekaj novega, saj delam po klubih in nastopam pred mladino. Pri tem neznansko uživam.

Kakšna je bila tvoja reakcija na elektronsko glasbo? Ti je bila elektronska avantgarda prej znana, tudi tista, ki je nastajala na Dunaju?

Sploh ne. Pojma nisem imel o tem, kar se je dogajalo. Vsi so me stalno vabili, naj pridem poslušat njihove komade, prav do konca pa me je prepričal Mario. Ko sem prišel dol v klet, kjer ima studio, je bila to zame neka nova dimenzija, ne samo zaradi glasbe, zvokov in podobnega. Zelo lahko je bilo napisati besedila, najti melodijo in moj osebni način interpretacije pri petju – bila je čisto druga dimenzija.

Kaj izražaš v besedilih? Nenazadnje je večina elektronske glasbe narejena z drugačnim odnosom do glasu kot pri tebi.

Pri Consequences sem imel priložnost, pravzaprav sem čutil, da moram izraziti vse svoje frustracije, da moram govoriti o vseh mojih propadlih razmerjih z ženskami in podobno. V vseh petindvajsetih letih, odkar nastopam, sem bil vedno le neki srečni, veseli zabavljač, sedaj pa sem imel priložnost izraziti tudi negativne občutke o življenju, odnosih in vseh mojih službah, poklicih. Prepričala me je predvsem glasba, saj sem imel naenkrat novo področje, kjer sem lahko izrazil svoje misli.

Sedaj se je ekipi pridružil še Patrick Pulsinger. Pravi, da lahko pričakujemo bolj plesne stvari. Kaj pričakuješ od novega albuma? Je sploh že končan?

Še vedno ga produciramo in čez nekaj tednov naj bi izšla prva mala plošča. Z različnimi podjetji se pogajajo za distribucijo, toda prepričan sem, da bo plošča uspešna. V Nemčiji so prodali 200.000 izvodov prejšnje zgoščenke, tako da je to za nas dober trg. Imeli smo priložnost nastopati na mnogih festivalih, na primer v Franciji, gremo tudi na Sonar v Barcelono, nato festival v Kölnu, Popkomm ... Občutek imam, da mediji in založbe kažejo zanimanje, tako da se že veselim lepe kariere z veliko koncerti in s številnimi albumi. Pričakujem lepo življenje.

Ali si pred sodelovanjem s Cheap Records izdal kakšen album?

Da, sodeloval sem pri nekaj jazzovskih ploščah, toda še posebej sem ponosen na tisto, ki sem jo naredil z glasbeniki, ki so sodelovali z Artom Farmerjem in podobnimi. Toda tista plošča je bila že takrat neke vrste redkost. Po vsem svetu so prodali le nekaj tisoč izvodov, poleg tega je bila to zadnja plošča, ki jo je posnel Latcho Davis. Ni bila narejena za množični trg, ampak je bila namenjena predvsem našim oboževalcem. Sicer pa imajo ljudje še vedno zgoščenke in kasete, ki so nastale ob mojih barskih nastopih. Menda jih še vedno poslušajo v avtomobilih – ne vem sicer, zakaj.

Kakšno glasbo poslušaš, ko si doma? Je to jazz ali tudi elektronska glasba? Ali so ti Pulsinger in drugi dali kakšno ploščo?

Na začetku sem imel občutek, da moram nadomestiti vse tisto, kar sem prezrl v zadnjih dvajsetih letih. Zame je bila elektronska glasba popolnoma nov korak v glasbi. Ne le pop, ampak tudi bolj nenavadne stvari, ki so mi sedaj všeč in me zanimajo. Če človeški glas in elektronsko glasbo pravilno kombiniraš, je lahko rezultat zelo všečen. Fantje, ki mi pomagajo, so vsekakor geniji. Karkoli delajo, pa naj bodo dance in house stvari, vse mi je neznansko všeč.

Ampak house glasba, o kateri govoriva, je še vedno pod vplivom jazza. Ima ritem, ima soul ...

Ima dosti vsega, tudi soula in jazza. Ima pa tudi motown in blues vplive. Zame je ta glasba v redu zaradi širokega spektra. Vedno so me najemali kot 'croonerja', ki naj bi oponašal Franka Sinatro, Deana Martina ali Sammyja Davisa Juniorja. Toda sedaj imam občutek, da je mladina na glasbenem področju veliko bolj izobražena, saj poslušajo več različnih slogov kot včasih. Ta pristop mi je všeč, saj mojo kariero v resnici podpira mladina, ki je sveža in se zanima za nove zamisli.

Ali je glasba zate pomenila težko življenje?

Nikoli ni in nikoli ne bo. Imel sem čudovito priložnost, odkar sem začel kot barski pevec, da me ljudje v hotelih in klubih najemajo za leto ali več. Hočejo, da sem pri njih, pa čeprav nastopam le dvakrat na teden in se vmes še vedno odpravim na kakšno ameriško turnejo. To, kar delam sedaj, namreč moje stare stvari, zna le še nekaj ljudi na svetu. Takšnih glasbenikov je sedaj zelo malo. Če kje pojem, je običajno polno in zasluži se veliko denarja, toda jaz na moje početje gledam kot na kakšen muzej. Ohranjam stare standarde in stare pesmi, toda moje srce pripada Pulsingerju in Neugebauerju, saj sta mi ustvarila novo življenje in novo kariero.

Še vedno pa te lahko slišimo v hotelu Marriot na Dunaju?

Absolutno. Iz nekega razloga mi tam ne dovolijo oditi. Vedno me ponovno najamejo, z mano ravnajo zelo nežno. Lahko delam, kar hočem, pojem, kar hočem, lahko grem na turneje ..., samo da pri njih še vedno nastopa Louie Austen. Zame to pomeni neko varnost, saj sem s tem denarjem preskrbljen. Tega nima veliko glasbenikov. Managerji in organizatorji me običajno najamejo za daljša obdobja. Ne za dva nastopa, ampak za leto. Pogosto imam časa le po kakšne tri mesece, toda očitno hočejo ljudje še vedno slišati takšno vrsto glasbe in plesati nanjo.

Hvala in veliko sreče v prihodnosti.

Jure Matičič