Letnik: 2001 | Številka: 10 | Avtor/ica: Prevedla Kaja Šivic

Henri Dutilleux

Nemogoči so vedno le posnemovalci

Danes petinosemdesetletni francoski skladatelj Henri Dutilleux je že kot dvaindvajsetleten mladenič prejel nagrado Grand Prix de Rome in se pozneje z raznovrstnimi skladbami, od komornih, orkestralnih, vokalnih do dramskih, v domovini in tujini uveljavil kot samosvoj avtor, čigar glasbo odlikujeta čvrsta zgradba in pretanjen okus.

Dutilleux je skoraj dve desetletji deloval na francoskem radiu, pozneje pa dolga leta predaval kompozicijo na pariški Ecole Normale de Musique. Francozi imajo Henrija Dutilleuxa za enega največjih skladateljev 20. stoletja, mlajši avtorji pa za eno od temeljnih avtoritet.

Daljše Dutilleuxove skladbe pri nas redko prihajajo na oder, letos spomladi smo prvič lahko slišali njegov Koncert za violončelo, ki ga prihodnjo sezono namerava orkester Slovenske filharmonije izvesti s solistom Borisom Pergamenščikovom. Prav v tem času sta na sporedu dve skladbi. Igro nasprotij za violino in klavirsta francoska gosta Clara Cernat in ThierryHuillet 6. oktobra izvedla na Festivalu sodobne komorne glasbe v Radencih,Matjaž Rebolj in Adriana Magdovski pa bosta Sonato za oboo in klavir izvajala v oktobrskem ciklu GM Oder, ki je vključen v festival Musica Danubiana.

Poglede Henrija Dutilleuxa na razvoj glasbe, kakršnega je doživljal, predstavljamo z odlomki iz pogovora, ki so ga z njim pripravili na 50.skladateljski tribuni, imenovani Rostrum, ki jo pod okriljem UNESCO vsako leto pripravljajo v Parizu. Pogovor je bil objavljen 14. maja letos na 3. programu Radia Slovenija.

V imenu tu zbranih radijskih producentov bi vas rad vprašal, kakšno vlogo je igral radio v vašem skladateljskem življenju.

Mislim, da zelo pomembno. Predvsem v letih po drugi svetovni vojni so radijske postaje po svetu in še posebej po Evropi nenadoma predvajale veliko do tedaj neznane glasbe. V Franciji je Nacionalni radio nasledil postajo, ki je pripadala vichyjski vladi. Spomniti moram na Pierra Schaefferja, ki je v neki kleti v Univerzitetni ulici - tam sem bil tedaj tudi sam - ustanovil tajno radijsko postajo Svobodni francoski radio. Od tistega trenutka smo lahko poslušali nova dela, pa tudi starejše skladbe, ki so jih okupatorji izločili iz programov. Doživeli smo neverjeten razcvet, pravo poplavo glasbe. Poslušali smo velika Bartokova dela, nekatere skladbe Stravinskega, ki jih še nismo poznali, pa Hindemitha in mnogih drugih. V Franciji je radio vsekakor igral zelo pomembno vlogo, mislim pa, da je bilo enako z radiem BBC in vsemi drugimi v srednji Evropi.

Vedno ste želeli ostati zunaj trendov in dogem. Kako danes gledate na sodobno glasbo in njeno veliko slogovno pestrost, od novega romantizma do nove preprostosti?

Če sem prav razumel vaše vprašanje, moram reči, da smo se danes znašli pred množico najrazličnejših stremljenj, nekoč pa ni bilo tako. Zelo pomembno je bilo na primer obdobje takoj po vojni, ko smo še posebej v Franciji na novo odkrili drugo dunajsko šolo s Schoenbergom, Webernom, Bergom in drugimi. Temu odkritju je sledila ponovna uporaba pravil serialnega sistema in dobro se spominjam, da v letih od 1955 do 1960 in še pozneje muzikologi in skladatelji nismo imeli v glavi in na jeziku drugega kot serialnost. Ko sem sodeloval v mednarodnih žirijah za sodobno glasbo, je večina del sledila tej usmeritvi. Le sem in tja se je pojavilo kakšno zelo zanimivo delo, ki pa je prav tako upoštevalo to estetiko. Trenutna situacija je močno drugačna. Ves svet se je zavedel dejstva, da je bilo obdobje te šole in te tehnike v zgodovini glasbe potrebna stopnja strogosti, ki je v Franciji sledila nekoliko preveč razpuščenemu obdobju. Vendar ne pri vseh. Med obema vojnama so bile na primer v Šestorici izjemne osebnosti. Poleg tega smo tedaj začeli spoznavati dela Oliviera Messiaena. Danes je vse drugače in reči moram, da mi starost dovoljuje vpogled z distanco v precejšnje obdobje glasbene zgodovine, pravzaprav od leta 1938, ko sem končal študij na pariškem konservatoriju. Od tedaj dalje sem lahko glasbi zelo pozorno sledil in sodeloval v gibanjih, med katerimi sem zdaj skušal obuditi spomin na dvanajstonsko serialnost. Bili so seveda tudi drugačni skladatelji in skupine, na primer Mlada Francija, ki je povezovala Oliviera Messiaena, Andreja Joliveta, Daniela Lesura, Yvesa Baudriera. Končno pa mislim, da je tisto, kar šteje, vedno le temperament, osebnost. Naravno in celo potrebno je, da se skladatelj popolnoma po svoje odloča za usmeritev in zavrača določene estetike. Ta izbor je pomemben le zanj, za skupnost nima nobenega pomena. Včasih je kakšna usmeritev prišla do izraza nekoliko nasilno, kar smo obžalovali. Skladatelj ne more vsrkavati vseh oblik in estetik izražanja. Ko že omenjate novi romantizem, bi rad povedal, da je zame romantika brezčasna. Mislim pa, da smo pred nekaj leti lahko opazovali, kako so se nekateri skladatelji nadvse trudili približati publiki. Prepričan sem, da se občinstvu ne smemo klanjati, ampak ga moramo sprejeti. Ne smemo ga podcenjevati in se spuščati na nizko raven okusa, predvsem pa ničesar olajševati. Naj ponovim, tudi med glasbeniki, ki se prištevajo k tej novi smeri, novi romantiki, so osebnosti. Nemogoči so vedno le posnemovalci.

Tu imamo predstavnike različnih držav z različnih celin in nekdo med njimi pravi, da je glasba univerzalni jezik. Menite, da glasba vse bolj združuje različne dele sveta? Je to pozitiven ali nevaren pojav? Ali ni teže najti razlike med glasbenimi jeziki, ki jih ustvarjajo v različnih delih sveta?

Osebno verjamem, da slog, barva in celo izraz glasbe ne izgubijo nacionalnosti. Po moje gre v tem smislu celo za napredek, odkar smo opustili strogost, o kateri sem prej govoril. Zahvaljujoč radiu lahko opazujemo estetske usmeritve neke dežele, na primer finske šole ali kitajske šole. V Francijo pogosto prihajajo mladi finski glasbeniki in marsikdaj v njihovi glasbi začutimo nekaj posebnega, nekaj, kar se po moje izraža v močni potrebi po iracionalnem. To se mi zdi izredno zanimivo. Ta element, ki ga najdemo pri azijskih in nordijskih skladateljih, na primer v Sibeliusovi glasbi, pušča v meni zelo močan vtis in je rahlo v nasprotju s francosko racionalno usmeritvijo, zmernostjo. Sam imam rad nezmernost. Mogoče je to reakcija na lastni temperament!? Všeč mi je nezmernost pri Berliozu, morda je zato ta skladatelj zame izjemen glasbenik. In všeč mi je še pri mnogih drugih. Včasih se uprem ustaljeni misli, naj bi francosko glasbo vselej odlikovale eleganca, zmernost, duhovitost in očarljivost. Mislim, da lahko obstajajo tudi drugačna stremljenja, in Olivier Messiaen je bil v tem gotovo vzgled. So pa tudi še drugi.

Kaj vse ste napisali od Senc časa (Shadows of Time)? Kakšni so vaši trenutni projekti?

Vselej se je težko lotiti nove skladbe in se ločiti od dela, ki smo ga dolgo ustvarjali in z njim živeli v ozračju napetosti, navdušenja, kajti to je pomembno. Zares lahko delam šele takrat, ko me zgrabi zanos in ko so priprave, ki so tehnične narave, za mano. Pisanje je bilo pogosto zelo matematično, čeprav nisem dober v matematiki. Močno pa občutim vez med glasbo in matematiko. Trenutno pišem delo za glas, a še nisem prav daleč. Že leta kar naprej zamujam. To je posledica dolgega dela za skladbo Sence časa, ki jo imam zelo rad in se tega občutja ne morem popolnoma osvoboditi. Poleg tega poskušam pisati več partitur hkrati, a različnih dimenzij: vokalna dela, instrumentalna dela, skladbe za soliste. Poskušam, vendar me malo skrbi, ker se popolnoma zavedam svoje starosti in bi rad realiziral že pripravljene projekte. Na nekaj pa še nisem opozoril: mislim, da je bilo za moj razvoj zelo pomembno prav soočenje z glasbeniki tujih dežel in s Francozi, ki niso sledili enakemu izobraževanju kot jaz na konservatoriju, temu zelo dobremu akademskemu študiju z zelo dobrimi mentorji. Morda je pomembno tudi dejstvo, da sem bil precej dolgo član izvršnega komiteja Mednarodnega društva za sodobno glasbo. Bil sem celo njegov zakladnik, funkcija, ki ni vedno prijetna. Obiskal sem veliko držav, udeležil sem se festivalov v Koelnu, v Frankfurtu, v Amsterdamu, v Londonu. Vedno je bilo silno zanimivo slišati glasbo sodobnikov, včasih tudi starejših od mene in zelo drugačnih od mene. Vselej se spomnim na misel velikega pisatelja Andreja Gida, ki je dejal, da nacionalna umetnost preživi in se razvija le s tujim prispevkom. In Gide uporabi zelo pomembno besedo - kvas, ferment, ki pomaga testu postati kruh. Lepa je ta prispodoba. Sam sem vedno menil, da brez soočenja z drugačnimi ne bi dosegel takšnega razvoja. Veste, nisem ponosen, jasno razmišljam, lahko vidim, kaj sem naredil dobro in kaj manj dobro. Morda sem svojo pot, svoj slog našel prav zahvaljujoč vsemu, kar so prispevali tuji glasbeniki, tuje šole, tuja umetnost nasploh, ne le glasba, kajne?

Prevedla Kaja Šivic