Letnik: 2001 | Številka: 10 | Avtor/ica: David Braun

Festival 21:00

Novi festival (ne)jazzovske godbe

Festival 21:00 je prvi festival tovrstne narave v Mariboru, s slogovno raznovrstnim programom, z gostujočimi glasbeniki iz Chicaga, Tokia, Londona, New Yorka in, kajpada, Maribora. Organizator je Kulturno-izobraževalno društvo Kibla, ki je ob danem mačehovstvu kulturne politike prisiljeno združevati moči s tovariši iz Jazz kluba Satchmo. Pod vtisom tisočletja in preprosto zato, ker so pač vsi koncerti ob devetih zvečer – se “festival”, ki to prav gotovo ni, imenuje 21:00.

Zavedajoč se zgodovine (tradicije, bi kdo porekel), predvsem pa misleč na prihodnost, je sestavljen stilno raznovrsten program, ki zaobsega jazzovske vplive, progresivni rock, vplive tradicionalnih godb orienta ter sodobne elektronske ritme, kombinirane z rockovskimi in jazzovskimi vložki.

Že otvoritev je obetavna. Le kdo ne pomni igre prvakov jazzovske težke kategorije v ilirskobistriškem klubu MKNŽ in v Križankah na Drugi godbi pred dobrim letom dni? Ken Vandermark – vodilni na čikaški jazzovski sceni, ki ne le da cveti, temveč grozi, da bo eksplodirala od ustvarjalnosti - se s svojo petčlansko druščino vrača v Slovenijo, že drugič letos (maja je bil gost švedskih free jazzerjev Aaly Trio z Matsom Gustafssonom na čelu). Za Vandermarka je tako imenovani “club-gig” daleč najprimernejše okolje, v katerem pridejo do polnega izraza skromnost, toplina in virtuoznost na tenorskem saksofonu ter klarinetu, Vandermarkove skladbe pa se kar razlezejo od spontane improvizacije. Topla je tudi nova plošča zasedbe z naslovom Acoustic Machine, ki znova prinaša bogate reminiscence na polpreteklo jazzovsko zgodovino: na Archieja Sheppa, Elvina Jonesa, Stana Getza, Lesterja Younga in – presenetljivo – tudi na ameriškega minimalističnega skladatelja Mortona Feldmana. Glasbena kritika se zadnja leta sooča s pomanjkanjem dobrih jazzovskih plošč, na katerih ne bi bilo zapisano vsaj kakšno ime iz Chicaga; vse pogosteje je to Ken Vandermark. Od Brötzmannovega okteta/tenteta, prek tria DKV, zasedbe Joe Harriot Project, Aaly Tria, Sound In Action Tria, Triple Play, Caffeine ... in še in še je projektov, ki - verjeli ali ne – delujejo vsi hkrati, z vsemi Vandermark snema, je na turneji, vadi in nastopa. Njegovo ime tako stoji za ustvarjalno jazzovsko renesanso vetrovnega mesta in prav nič ne de, da je Ken, v nasprotju s chikaško avantgardo šestdesetih let, bel. “Absolutno nobenega interesa nimam, da bi našel način, kako moje delo približati jazzovskemu občinstvu,” je ob neki priložnosti izjavil prav tisti Ken Vandermark, ki je bil po mnogih letih prvi prejemnik prestižne jazzovske nagrade – Macarthurjeve Genius Award; in tako je v svoji hiperkreativnosti in izvrstni glasbeni formi razpet med nabito polne in precenjene jazzovske festivale po vsem svetu, in “ta pravo stvar”, namreč klubske igre, kakršna bo mariborska, kjer je jazz zares “doma”.

Tokijska hiperenergična, “ultra-speed power-play” naveza bobnarja Tatsuye Yoshide in mladega basista Sasakija Hisashija, The Ruins, ni igrala v prav veliko jazzovskih klubih. O zaslugah teh tokijskih ikonoklastov se ne govori kaj dosti, a po tihem vemo vsi: obstaja namreč utemeljena bojazen, da naj bi prav onadva ključno vplivala na Johna Zorna in skupino Naked City in s tem prevladujočo kolažno estetiko devetdesetih let; in nikakor ne nasprotno, a se o takih in drugačnih sovplivanjih nista nikdar kaj prida širokoustila, saj ni bilo nobene potrebe. Duo The Ruins je resnično prvi resnično uspešni “izvozni artikel” japonske neodvisne scene, ki si je od začetkov sredi osemdesetih let nabral po vsem svetu ne le privrženo občinstvo, temveč tudi kopico glasbenih ad hoc partnerjev, med njimi denimo Haina Keijija, Johna Zorna, Dereka Baileyja. Tudi na naših odrih je že večkrat preigraval in širil nezadržno, koncentrirano energijo, ki kakor vulkan izbruhne na vsakem koncertu. Ob tem je ušesom domala nedoumljivo dejstvo, da gre le za dva glasbenika; še posebej novi, skupno že četrti basist Sasaki Hisashi je namreč izrazito kitarsko naravnan, in tako hkrati drdra kitarske in basovske rife. Po potrebi Yoshida in Hisashi mojstrsko izbljuvata celotno zgodovino rock'n'rolla, progresivnega rocka in klasične glasbe v dveh ali treh minutah. Ruins so nasledili neustavljivo moč in kompleksno glasbeno strukturo od avantgardnih in progresivnih skupin ter “art rocka” sedemdesetih let, denimo Magme, This Heat, Franka Zappe, Henry Cow in King Crimson; to kombinirajo z nasilno hitrostjo hard cora, punka in trash metala, toda prevladujoč učinek njihove glasbe je neprekosljiva fizična sila, ki se iz navidez statičnega materiala, denimo kamna (od tod ime), v trenutku prevesi v nezaustavljiv plaz, ki žre vse pred sabo in požene skale seizmografov do desetke! Njune odlike so odlični “high-speed” kolaži, eksplozivna gostota, nenadni preskoki in zasuki, visoka glasnost in energičen nastop hard cora, progresivnega rocka, sodobne glasbe, free jazza, noisa.

Trio Ansasa je zasedba mladih Mariborčanov, ki jo vodi in zanjo pretežno piše kitarist Samo Šalamon, učenec Johna Scofielda in Tima Bradyja, z njim pa občasno sklada še tolkalec Andrej Hrvatin, ki igra na tako raznolika tolkala, kot so konge, djembe, darabuka in “frame drum”, in vsestranski basist Samo Pečar. Ansasa glasbo različnih tradicij oplemeniti z jazzom – igra torej “world music” v najčistejšem pomenu besede.

Ko je govora o londonskem nukleusu skupine The Sonicphonics, ki jo sestavljata kitarist Jon Dobie in bobnar Geoff Serle, se kaj hitro soočamo z žanrsko definicijo – kajti njuna glasba je izjemno variabilna, odvisna od narave nastopa, občinstva in razpoloženja. Načeloma gre za “electro fusion funk jazz” s pridatki avantgardnega bluesovskega diska, industrijskega jazzovskega duba in elektroambientalne glasbe - in vsega skupaj ni treba jemati preveč resnobno: Sonicphonics namreč blaži primerna mera humorja, ki začini odrske nastope. Dvojica odprtega koncepta, imenovanega Sonicphonics, pa nista kdorkoli: Geoff Serle je vodja skupine Radius, v kateri igra tudi David Cross, violinist rockerskih veteranov King Crimson, Jon Dobie pa je ustanovni član karizmatične no wave skupine B-Shops For The Poor. Adrian Northover je znanec tako Satchma, kakor Gromke – svoje je odpihal letošnjega marca z londonskimi Remote Viewers. Gost na tej turneji je lastnik najbolj izvirnega violinskega zvoka v sodobnem jazzu: legendarni newyorški strunar Billy Bang, najbolj znan kot dolgoletni spremljevalec Suna Raja, Dona Cherryja, Marillyn Crispell, predvsem pa iz zasedbe String Trio of New York ter v zadnjem času kot sodelavec Williama Parkerja, Andrewa Cyrilla, Denisa Charlesa, Charlesa Tylerja in Roya Campbella. Izvrstna tehnika Billyja Banga, njegove posebne metode lokovanja, tolkalske kvalitete in bluesovski prizven dajejo sicer skorajda elektronski plesni glasbi topel ton, ki sklene prvi Festival 21:00, ki bo potekal od 28. do 31. oktobra.

David Braun