Urbana črnina

Napnimo oči!

Cenjeno bralstvo: žal sem že v tistih letih, ko se mi takole ob deževnih popoldnevih rado zgodi, da mi miselne vijuge prek časovnega stroja odkrižarijo desetletje ali dve nazaj. Tako tudi začetne vrstice tokratne Urbane črnine obeležuje preskok v času – starejši bralci boste tako lahko skupaj z mano podoživljali rana leta, mladinci pa boste videli, kako drugače s(m)o živeli pred še ne tako dolgim časom. Tokratni memoarski objekt je televizija.

Danes ima televizor že skoraj vsak, če ne celo dveh ali treh (če ne upoštevamo onih zaprašenih gorenj in isker na podstrešjih). Sam se spomnim, da je bil nakup televizorja v mojih rosnih letih pravi praznik, slavnostne stopnje sprejema v pionirje ali dneva republike. Ata je najprej približno pol leta besno tolkel po starem vizualizatorju sveta, plezal na streho in vrtel anteno, nato kakšen mesec silno nervozno mencal in končno skozi vrata družbenega stanovanjca privlekel ogromno škatlo. V njej se je skrival – kako fancy! – najnovejši barvni (ne barvni ponaredek, ki ga je imela babica, ki je pred črno-belo gajbo postavila tribravno šipo (filter), skozi katero se ni videla niti originalna slika, kaj šele, da bi bila barvna) izdelek velenjske proizvodnje, TV Gorenje Akvamarin. Carsko, vam rečem – imel je osem nastavitvenih kanalov, izbornik pa je imel tipke, ki so iz programa v program preklapljale zgolj z rahlim dotikom prsta. Sicer ne vem, zakaj je bilo kanalov osem, če smo lovili samo dva (tiste zasnežene silhuete, ki jih je bilo moč videti ob posebnih vremenskih razmerah, pač ne moremo šteti za resen program, čeprav je ata rad zatrjeval, da “se lovi tut Koper”). Televizija je tako vedno bolj resno vstopala v naše življenje. Proti koncu osnovne šole sem tudi sam začel verjeti, da je tista zasnežena reč TV Koper in da res vidim in slišim Videomix. Bil je to čas, ko se je muzika šele začela gledati in ko si ni nihče niti mislil, da bo nekoč v “tevekišti” več (!) kanalov, ki bodo vrteli video posnetke (!) 24 ur na dan! He, in danes je tako. Nadaljujemo pa z običajno temo: kako se kaj razumeta hip hop in video?

Video je v življenja navadnih Zemljanov začel prej vstopati na evropski strani Atlantika, kot pa na ameriški, čeprav so Amerikanci tisti, ki vedno radi dokazujejo primat in inventivnost tudi v zabavni industriji. Večina ameriških skupin od poznih šestdesetih let naprej je tako snemala video posnetke pretežno za evropski trg. Eden prvih hiphopovskih videov, Rapper's' Delight, je bil recimo posnet na koncertu v nekem londonskem klubu in ga v Ameriki sploh ni bilo mogoče videti. Seveda se ob tem postavi vprašanje, ali lahko tem poskusom sploh rečemo video: definitivno to niso bili videospoti, kot jih poznamo danes. Največkrat so kazali pretežno statičen posnetek koncerta, v katerega je režiser tu in tam vklopil kakšno podrobnost, da je bila reč vsaj malo bolj dinamična. Ko so v ZDA leta 1981 vklopili prvo samo glasbi namenjeno televizijsko postajo – MTV, je bil učinek podoben, kot na slovenski sceni ob uvedbi oddaje Videospotnice: produkcija videospotov je napredovala na obeh frontah, kakovostni in količinski. Seveda, gledalci MTV so (bili) največje občestvo kupovalcev plošč, videospoti pa so dobro marketinško orodje.

A MTV je bil vendarle televizijska postaja z napako – njena osnovna maksima je bila, da so televizijska različica rockovske radijske postaje. Torej so vrteli samo sredinsko rockovsko muziko; z drugimi besedami: dokler ni Michael Jackson na (v več pogledih) prelomni album Thriller navil nekaj kitarskih prijemov, na MTV niso pokazali nobenega črnega obraza. Črni muzikanti so bili tako getoizirani na BET (Black Entertainment Television), ki je sicer v eter zletela istega leta kot MTV, a je imela zelo konservativno programsko politiko, tako da še kakšnega Princa niso vrteli, kaj šele, da bi bilo kdaj moč na njihovi frekvenci uzreti hiphopovski video. Marginalnost in korporativno potiskanje črnih muzik v drugo ligo sta se izražala tudi v proračunih, ki so jih videom izvajalcev namenjale založbe. V osemdesetih letih je tako proračun povprečnega rockovskega videospota znašal prek 100.000 dolarjev, povprečen RandB video pa je le redko stal več kot 50.000 dolarjev. V istem času je bil povprečen rap video posnet za manj kot 10.000 dolarjev. Številke se z današnjega (slovenskega) gledišča zdijo še vedno silno visoke, a bolj kot absolutne vrednosti sem želel izpostaviti razmerja razdelitve kapitala med posamezne glasbene zvrsti.

Sredi osemdesetih let se je na televizijski postaji WNYE, ki je bila v lasti mesta New York, pojavila prva redna oddaja, ki je predvajala rap videospote. Šovu je bilo ime Video Music Box, na sporedu pa je bil vsak delavnik popoldne (takoj po šoli) in ob sobotah. Lokalne okvire je prva prerasla NBC, ki je pokrivala vso Ameriko in ki je predvajala oddajo Friday Night Videos; vanjo je veteranski radijski džokej Frankie Crocker redno vpletal tudi hiphopovske videospote. MTV je bila v tistem času za rap še vedno neosvojena trdnjava, a načrt, ki sta ga imela Russell Simmons in Rick Rubin, šefa založbe Def Jam, ni mogel spodleteti. Upoštevajoč omenjeno rockovsko usmerjenost MTV, so fantje snemali video spote samo za tiste komade, v katerih je bilo tudi kaj kitarske žagarije. Skozi zadnji vhod so tako na zaslone za glasbene potrošnike najvplivnejšega televizijskega programa prileteli Run DMC. Za njimi pa Bestie Boys, LL Cool J in drugi. Odziv gledalcev je bil nepričakovan in MTV-jevski šefi so morali besedo rockovski počasi zbrisati iz svoje mantre ter program zastaviti bolj na široko.

Leta 1988 so tako neke septembrske sobote prvič oddajali Yo, MTV Raps! Nihče ni predvideval tega, kar se je zgodilo. Ne samo, da je oddaja dobila dovoljšnje število gledalcev, postala je celo najbolj gledana oddaja v sedemletni zgodovini MTV. Sobotne izdaje oddaje je vodil Fab Five Freddie, človek, ki je od samega začetka deloval na hiphop sceni, sprva kot velik promotor in podpornik grafitarjev, pozneje pa tudi kot “most wanted” režiser videospotov. Izbira je bila seveda logična, saj je Freddie kot veteran na sceni obiral popolno podporo uličnih potrošnikov, obenem pa je imel hude povezave na vseh ravneh črnske zabavne industrije. Po uspešnem letu sobotne večerne različice oddaje Yo, MTV Raps! so leta 1989 uvedli še dnevno popoldansko edicijo, ki sta jo vodila zabavljača in radijska voditelja Doctor Dre (ne gre ga zamenjati z znanim N.W.A. producentom) in Ed Lover. Velik pomen oddaje Yo, MTV Raps! pa ni samo v tem, da je pritegnila veliko število gledalcev, ampak še bolj v tem, da je s svojim obstojem ponujala idealno platformo za prodor glasbenih in vizualnih elementov nove, distinktivno urbane kulture na nova ozemlja. Z Yo, MTV Raps! je hip hop zrasel iz napol lokalne kulturne forme v vseameriško, kasneje pa globalno gibanje mladincev.

Identifikacijski dejavnik, ki ga je prinesla vizualizacija rappajočih junakov, ki jih je bilo prej moč videti le na olupkih diskografskih izdelkov, je bil ogromen. Plesni gibi, korakanje, način oblačenja, frizure, avtomobili: vse to se je zdaj videlo v New Yorku, Arhangelsku, Osaki in Mariboru (ter na vseh lokacijah vmes) in je sledilcem hip hop kulture ponujalo neizčrpen vir za oblikovanje lastne ustvarjalne mešanice vplivov, videnih v videospotih. Po drugi strani je tudi sama glasbena industrija spoznala ogromen tržni potencial hip hopa in za snemanje videospotov odštevala vedno več denarcev. Situacija je danes namreč ravno obratna od tiste z začetka osemdesetih let: povprečen proračun za videospot rapperja, ki izdaja plošče pri veliki založbi, je precej višji od rockovskega – a žal to še ne pomeni, da so spoti tudi bolj kreativni in boljši. Velikih imen se je v zadnjih letih pač polotil sindrom velikih: sredinskost, megalomanskost in sledenje trendom – prav zato se nam tudi zdi, da so vsi raperski in randb-jevski videospoti videti enako. To je le delno res, a ustvarjalne preskoke je treba iskati v undergroundu – to pač vemo.

Da pa nekateri “highlighti” hiphopovske videoprodukcije ne bi utonili v pozabo, za konec članka prilagam osebni izbor Naj 5:

Pharcyde, Drop: genialni “u rikverc” spot Spika Jonza, posnet brez ene same napake, ki bi ga lahko gledal še in še.

The Roots, What They Do?: philadelphijski pobje z videi le redko razočarajo, s tole “na-izi” mojstrovino pa so razkrili vso bedo in lažen blišč rapovskega mainstreama.

Black Eyed Peas, BEP Empire: parodije imamo vsi radi, a tale video kar kipi od premnogih vsebinskih in grafičnih “for” na račun televizijskih prodajnih zvijač.

MC Solaar, La Concubine De L'Hemoglobine: rdeča okrogla žametna soba, mikrofon in Solaar ... potem pa kri, veliko krvi ... hudo!

Outkast, B.O.B.: Je pa res fino, da si kakšni rapperji upajo naredit totalno hipijado iz svojega videospota.

Seveda pa tale lestvica ni dokončna, saj se lahko nanjo vsak trenutek uvrsti nov spot, morebiti celo iz Nemčije, Hrvaške ali Slovenije. Glede na to, da se pri nas delajo prvi trdni koraki, je vse mogoče!

Post scriptum: Dao Bog da mi se reči pozlatile!

Napo.lee.tano