Letnik: 2001 | Številka: 10 | Avtor/ica: Marina Žlender

Toshio Hosokawa

Z Daljnega vzhoda v Evropo in nazaj ...

Vpliv tradicionalne vzhodne umetnostne tradicije na evropsko umetnost je star več kot sto let. Z njo se je seznanjal že Debussy, kot alternativa pa se je glede na svoje karakteristike in instrumente pojavila v šestdesetih letih 20. stoletja.

Most med obema kulturama v klasični glasbi je simbolično postavil japonski skladatelj Toru Takemitsu, z delom November steps (1967), v katerem je uporabil tradicionalna japonska glasbila, kot sta biwa (vrsta lutnje) in šakuhači (flavta, narejena iz bambusovega lesa), ter jih združil z zahodnjaškim orkestrom.

Po njegovem vzoru sta se v Evropo odpravila tudi Korejec Isang Yun in njegov učenec Toshio Hosokawa, rojen v Hirošimi leta 1955. Že od malega se je seznanjal s tradicionalnim glasbenim izročilom v družinskem okolju, saj je mati igrala na instrument koto. Vendar ga glasbena tradicija njegove dežele sprva ni pretirano zanimala, in ko se je odločil za skladateljsko pot, je imel v mislih zlasti zahodno glasbo 20. stoletja. Z namenom, da spozna sodobne evropske glasbene tehnike, se je po končanem študiju kompozicije in klavirja v Tokiu odpravil na študij na Hochscule der Kunst v Berlinu, kjer ga je učil Isang Yun. Kot pravi Hosokawa, ga je Yun soočil z glasbo njegove lastne dežele ter z zgodovinskimi in političnimi problemi med Japonsko in Korejo; na podlagi teh izkušenj ga je želel pripraviti na pogled, ki naj bi ga kot umetnik z Daljnega vzhoda vzpostavil v odnosu do sveta. V Berlinu je torej Hosokawa prvič poslušal japonsko glasbo kot tako. Kot pravi sam, je šele prek evropske sodobne glasbe prepoznal kvalitete japonske glasbe. Ne glede na spoštovanje do Yunove glasbe, ki odseva korejsko glasbeno tradicijo, pa se je Toshio Hosokawa želel usmeriti v zahodnoevropske tokove, zato je študij nadaljeval pri Klausu Huberju na Staatlichen Hochschule fuer Musik v Freiburgu, na katero se je vpisal istočasno kot slovenski skladatelj Uroš Rojko. Klaus Huber, znan po skorajda arhitekturnem načinu skladanja, je bil za mladega Hosokawo pravo odkritje evropskega glasbenega sveta. Pri njem je občudoval zlasti to, da je vsakemu tonu dal lasten pomen. Tudi Huber ga je spodbujal k razmišljanju o možnostih, ki jih nudi japonska glasba, glede na barvne značilnosti zvoka tradicionalnih glasbil in na zvočne in ritmične izzive, ki jih ponujata šomio (petje budističnih menihov, ob spremljavi bobnov) in gagaku (japonska dvorna glasba). Na njegovo spodbudo se je Hosokawa leta 1985 vrnil na Japonsko, da bi študiral gagaku, nato pa je za Narodni teater napisal delo za gagaku in šomio.

V osemdesetih letih je bil Hosokawa že mednarodno uveljavljen skladatelj in prejemnik nagrad, kot so: prva nagrada na skladateljskem tekmovanju Valentino Bucchi v Rimu, prva nagrada na tekmovanju ob 100-letnici Berlinskega filharmoničnega orkestra, Arion Music Prize in nagrada Otaka za Ferne-Landschaft I. Samo v Nemčiji je doslej prejel nagradi Rheingau Musikpreis in Duisburger Musikpreis, sicer pa je bil kot ustvarjalec in predavatelj gost številnih festivalov in seminarjev, kot so denimo Varšavska jesen, Internazionale Ferienkurse fuer Neue Musik v Darmstadtu, Festival d`autumne v Parizu, Wittener Tage fuer Neue Kammermusik, pa Salzburški festival, Beneški bienale, Ars Musica v Bruslju, Wien Modern in tako dalje. Od leta 1989 dalje je Toshio Hosokawa tudi vodja festivala in seminarjev o sodobni glasbi v Akiyochidaiu na Japonskem, mnogi pa v njem vidijo tudi Takemitsujevega naslednika na svetovni sodobni glasbeni sceni.

O svoji glasbi pravi, da je kot kaligrafija: vsaka nota je kot poteza s čopičem, narisana na platno časa in prostora. Vsaka poteza nam govori o povezavi med človekom in naravo in je kot petje v glasbi; nekaj primarnega, ki je skupno vsem ljudem in izhaja iz notranje potrebe. Zvok si predstavlja kot pokrajino in zanj je vsak zvok pokrajina zase, v nasprotju z zahodnjaškim načinom mišljenja, ki na osnovi harmonije in kontrapunkta snuje posamezno kompozicijo kot eno samo pokrajino. Obenem je v vsaki skladbi izjemno pomembna tišina, ki je druga značilnost vzhodnjaške glasbe. Hosokawa jo pojasnjuje z zvonjenjem zvonov v budističnih templjih ob koncu leta. Zazvenijo 108-krat, da bi ujeli 108 človeških strasti in želja. Vsakemu udarcu na zvon sledi obdobje tišine, tako da lahko zvok v celoti zaobjame prostor in človeško dušo, to pomeni doseči stanje Bude v enem samem zvoku. Vsak globok zvok vsebuje v sebi to tišino, saj gre v bistvu za eno in isto stvar: za rojstvo zvoka v prostoru in času, njegov razvoj in počasno zamiranje v tišini. To je tudi tisto, kar imenujemo pokrajina zvoka.

Vse to izražajo tudi njegova dela kot Sen ali Vertical Time Studies ali Nacht Klaenge. Tudi delo Slow Dance, napisano po naročilu Darmstadtskega festivala ob njegovi 50-letnici, obsega vse lastnosti kaligrafije, kot jo je predstavil Hosokawa.

Trenutno pa vidi v svoji glasbi več prisotnosti taoizma, ki se sklicuje na antagonistični princip med yinom in yangom. Ta vpliv je prisoten tudi v njegovem novem delu Extasis, napisanem za harmoniko in ansambel. O novem delu pravi, da se imensko nanaša na stanje izven sebe (ex-stasis), preseganje samega sebe, po drugi strani pa tudi na ekstazo. Obenem je delo osnovano na odnosu med solistom in orkestrom, ki pomeni obenem odnos med posameznikom in svetom, človekom in naravo. Že sama kompozicija skladbe temelji na opoziciji in dopolnjevanju med posameznimi toni, ki se skupaj zlijejo v zvočno gibanje. Kot pravi Hosokawa, si je vedno želel skladati glasbo, ki bi temeljila na zaznavni, čutni moči zvoka in bi v skladu s taoističnim izročilom združevala nasprotja, jih zlivala v celoto.

Toshio Hosokawa je torej eden redkih posameznikov, ki so v sodobni glasbeni govorici povezali glasbeno izročilo Daljnega vzhoda z zahodnoevropsko ustvarjalnostjo, obenem pa izjemna ustvarjalna osebnost, ki v sebi združuje prav to, kar izraža v glasbi: modrost, znanje in ustvarjalnost.

Marina Žlender