Letnik: 2001 | Številka: 10 | Avtor/ica: Vrečko

Filmski festival

Godbe za filmske zgodbe

Sekcijsko manj hermetični filmski festivali v program vključujejo godbe kot nosilke filmskih zgodb. Odklepajo jih iz festivalskega oklepa filmskoglasbenih kanonov. Reprezentativen primer je šestintrideseti Mednarodni filmski festival v Karlovih Varih, kjer so se letos poleti glasbeni dokumentarci uspešno sukali v sekciji Navdihnjeni z glasbo.

Obenem se da zaznati tudi fenomen oblikovanja posebne oblike festivalskega turizma. Mlajše publike, slogovno različnih načinov življenja, od buffov, tehno plemen do nahrbtnikarjev, se aktivno udeležujejo festivalskega dogajanja. Kulturne prakse in oblike tudi na filmskih festivalih postajajo prepleteno večmedijske. Filmski festivali postajajo bolj osredotočeni, bolj odprti - ali pa ostajajo tradicionalni zavodi v službi velikih filmskih korporativnih mrež. Nekateri festivali so očitno doumeli, da njihova prihodnja vloga ne bo nujno le v ohranjanju kulturnih industrijskih tokov in medijskih trendov, ampak v afirmativnem spajanju kulturnih oblik in praks. Karlovovarski je med njimi. Vsaj po dobrem sprejemu glasbenega dela filmskega programa sodeč, imajo namreč glasbenofilmski prepleti prihodnost. Seveda si veliki zavodi, kot je karlovovarski, ne osmišljajo radikalnih preklopov in sintez, saj bodo deloma še vedno komunicirali z glavnimi tokovi filmskega establišmenta. Obenem pa je že sam programski namig postavljanja glasbe pred film, četudi v obliki izbora celovečernih filmov, vreden pohvale in kinoušesne potrpežljivosti.

“Sto dvaindvajset jih je, tistih, ki sem jim dal življenje,” hripavo pojasni triindevetdesetletni Pacho Rada na začetku dokumentarca El acordeon del diablo, ko lep čas mrmraje prešteva imena svojih potomcev. Francesco 'Pacho' Rada iz kolumbijske pokrajine Magdalena je z zveriženimi prsti in usnjenim obrazom ena redkih še živečih legend karibske godbe. Njegov slog igranja akordeona je postal tradicionalen, njegove komade slišiš po radijskih postajah in na veselicah širom po Kolumbiji. Večina mlajših godcev njihovega avtorja niti ne pozna.

“Stodvaindvajset jih je,” golči Pacho, “pa sem še vedno najraje povsem sam s svojim akordeonom.” Ko razpleta svoje štorije z občasno spremljavo sina Manuela, se tako, kot pri bluzerjih briše ločnica med fikcijo in resničnim. Zakaj hudičeva harmonika? Rada kljub gromozanskemu repertoarju in živi zgodovini na tej strani Atlantika ni zaslovel, dokler se ni razvedelo, da je bil prav on model za lik Francesca del Hombreja v Marquezovem romanu Sto let samote. Tako Rada kot Hombre sta neke noči na tistem križišču prodala dušo peklenščku.

Karibske in sploh ameriške godbe so očitno še vedno intenziven predmet fascinacije med ustvarjalci filmskih zgodb. V zadnjem letu je bilo posneto kar nekaj celovečernih filmov, ki podobe pletejo v latinskoameriških ritmih. Fernardo Trueba (Belle epoque, Mad Monkey) je posnel glasbeni dokumentarec Calle 54, v katerem v zgodbah in ekskluzivnih posnetkih za to priložnost zbere legende sodobne latinojazz scene. Bebo, oče Chucha Valdesa, je za film po šestdesetih letih prvič posnel komad z neumornim basistom Israelom 'Cachao' Lopezom, s katerim sta pred drugo vojno kot mulca “tezgarila” po havanskih uličnih veselicah. Po dolgem času pred Truebovo kamero spregovori, s saksofonom in brez njega, svetovljanski maček Gato Barbieri, ki se je v začetku osemdesetih let zavestno umaknil zaradi anemičnosti klubske scene. Ta in vedno agresivnejši pritiski glasbene industrije so umetnika, ki je v Godardovem in Passolinijevem krogu ustvarjal kot del velike, brezkompromisne družine, potisnili v skoraj dvajsetletno samotarjenje. Trueba ne pozabi niti Puenteja, po čigar lokalu v New Jerseju je film sploh dobil ime, Michela Camilla, Paquita D'Riviere in ležernega Jerryja Gonzalesa, ki ga bojda še nihče ni videl brez trobente.

Dokumentarec Marie-Clemence in Cesarja Paesa Saudade do futuroda nedvomno dihati več uličnega prahu. Med raskavimi cestnimi in podzemnimi liki Sao Paula odmevajo strupeni ritmi in otožni ljubezenski napevi. Ulični godci, poklicne plesalke, priložnostni poeti, čistilci z ritmom, južnjaki in nordestinos polnijo frenetične podobe z zvoki in glasbenimi temami, ki so tako težko prevedljive, kot sladkogrenko občutje saudade.

Bliže mainstreamovski govorici je igrani For Love or Country - The Arturo SandovalStory Josepha Sargenta. Poleg intimnih eksistencialnih zagat kubanskih glasbenikov pod Castrovim režimom se Sargent dotakne pogosto mitiziranega kulturnega fenomena: procesa geneze sodobne afrokubanske godbe z jazzovskimi vzorci. Prav ustanovitev Sandovalove klape Irakere je bila namreč diverzantska poteza, s katero je ta generacija glasbenikov na državni plačilni listi kamuflirala elemente “imperialističnega” jazza v afrokubansko godbo in generirala novo glasbeno obliko.

V domačih kinodvoranah bi utegnili prej videti elegijo toplih barv Juliana Schnabla (Basquiat) - Before Night Falls. V filmu dobita son in salsa nove odtenke ob poeziji Reinalda Arenasa, kubanskega avtorja porevolucionarne generacije, gejevskega boema in kasneje strtega imigranta.

Temnejše ameriške psihoze je s študijo oblikovanja sodobne grozljivke upodobil Adam Simon v The American Nightmare. S seciranjem povezanosti med postvietnamskimi družbenimi travmami, novimi družbenimi gibanji in oblikovanjem nove ikonografije grozljivk v sedemdesetih letih Simon ponudi družbenopolitična branja žanra. Med odlomki iz (vsaj za ljubitelja že videnih) klasik, denimo Night of the Living Dead ali Texas Chainsaw Massacre, se vrstijo pronicljive reminiscence režiserskih gurujev. Romero tako zadane v srce, ko skozi razredni princip dešifrira ikonografijo: zame osebno so bili zombiji vedno tipični modri ovratniki med pošastmi, pravi. Najmočnejši generator ritma pa je očem skrit - Simon namreč med podobami vešče veriži glasbo Karlheinza Stockhausna, Godspeed you Black Emperor!, ki neumorno senči in na trenutke celo premaga psihotičnost slik.

Med ameriškimi morami in latinskimi godbami sta v kinsko glasbenem smislu izstopila tudi grški blues in balkanska čaga. George C. Zervas je že lani posnel glasbeni dokumentarec o legendi grške rebetike Markosu Vamvakarisu - M'aresoun I kardies san ti diki mou(Rad imam sorodne duše). V njem je resda več dokumenta kot godbe, a že nekaj ekskluzivnih arhivskih posnetkov žlahtnega grškega bluesa spremeni Zervasov film v vreden etnomuzikološki artefakt.

Mnogo večje enote nekritičnega navdušenja pobira nekdanji praški FAMU-jevec Emir Kusturica s svojimi nonšalantnimi projekti za evropski kulturni trg. V zadnjem, bolj osebnem kot dokumentarnem filmu Super 8 Stories skuša pričarati fantazmo glasbene poti bosansko-srbsko-ciganske zasedbe No Smoking Orchestra. Angleški prevod je, poleg Kusturice in dr. Neleta, žal tudi skoraj vse, kar ima ta dokaj nova zasedba pretežno ciganskih virtuozov skupnega z Zabranjenim pušenjem. Grenkost, samospoštovanje, nastopaštvo, cinizem in sivi humor se mešajo s fuzijo glamrocka in ciganskih godb, z zrnatimi posnetki Sarajeva in s snopi koncertnih reflektorjev. Film bomo videli na ljubljanskem Liffu, in ker pozna domača publika tudi druge, tu neizgovorjene delčke zgodb Zabranjenega pušenja, bo odziv zelo verjetno drugačen kot v Parizu.

Vrečko