Letnik: 2001 | Številka: 10 | Avtor/ica: Jane Weber

Bert Jansch

Baročni folk

Čeprav se je kitara pojavila na britanskem otočju že pred 16. stoletjem - kralj Henrik VIII. jih je imel namreč enaindvajset -, ni bila nikoli domače ljudsko glasbilo ne v Angliji, ne na Škotskem, Irskem ali v Walesu. Med pomembnejše stiliste, ki so ji veliko let pozneje dali pravo vlogo, sodi Bert Jansch.

Henry Mayhew, eden vidnejših sociologov 19. stoletja, je sicer srečal nekega pouličnega kitarista, vendar je bila kitara takrat, kot tudi še stoletje pozneje, glasbilo, ki ga najpogosteje najdemo v omikani družbi, še posebej primerna pa je bila za mlada dekleta, ki so pravkar končala šolanje. Vendar kitara nikoli ni postala ljudsko glasbilo v taki meri, kot je uspelo bendžu, ki so ga uporabljali poklicni pesniki in pevci pri starih Keltih na nastopih. Preden so razigrane cerkvene glasbenike, ki jih opisuje Thomas Hardy, nadomestile hropeče cerkvene orgle, so nekateri bendžo že sprejeli z velikim navdušenjem. Glasbenik je pri igranju uporabljal trzalico in dajal celotni glasbi ritem, to je zelo pomembno, saj so bendžo sicer najpogosteje igrali na angleških podeželskih plesih. Lahko bi govorili tudi o nekakšen prenosu cerkvene glasbe v bolj posvetno okolje. Pred drugo svetovno vojno in takoj po vojni so nekateri salonski pevci ljudske glasbe raje igrali na kitaro kot na sicer bolj uveljavljeni klavir. Bili so prepričani, da če igrajo na glasbilo, ki vsaj malo spominja na lutnjo, nadaljujejo glasbeno izročilo bardov in lutnjarjev. Takšno prepričanje je po vsej verjetnosti zasluga Johna Jacoba Nilesa, v čigar razlagah baladnega pesništva sicer najdemo kar nekaj netočnosti in pomanjkljivosti.

Takšni so bili torej začetki oživljanja britanske ljudske glasbe, in ker so se povojni glasbeniki zgledovali po Američanih, kot sta Alan Lomax in Pete Seeger, se ni bilo moč izogniti (in morda je celo bolje tako) posnemanju glasbenega sloga, ki je pomenil preporod ljudske glasbe v Ameriki. Tako lahko na zgodnjih posnetkih Ewana MacColla, A. L. Lloyda in Dominica Behana še vedno slišimo petje, ki naj bi sledilo tradiciji, ki ga na kitari spremljajo glasbeniki, kot sta John Hasted in Steve Benbow, ki pa očitno uporabljata isti način, kot ga zasledimo pri poveličevanih The Carter Family. Tega je na nastopih občinstvu približal Ramblin' Jack Elliot, sicer učenec Woodyja Guthrieja. John Hasted je bil tudi prvi, ki je igral na kitaro z dvanajstimi strunami, vendar je iz nje izvabljal tako otožne melodije, da ga z Leadbellyjem povezuje samo vir navdiha. Steve Benbow pa je prevzel prstni red, ki je sicer značilen za grške igralce na bouzuki.

Poleg dobro znanih vplivov ameriškega preporoda so tu še vplivi, kot jih najdemo v Benbowem načinu igranja, in prav ti slednji so v veliki meri oblikovali smernice razvoja tako imenovanega angleškega sloga. Ker Angleži niso poznali načina igranja s kapodastrom, ga seveda niso mogli uporabiti za izhodišče (v angleški tradicionalni instrumentalni glasbi ne najdemo takšnih glasbenih virtuozov na bendžu in mandolini, kot jih na primer med irskimi glasbeniki tistega časa). Ker pa so si vendar želeli ustvarjati lastno glasbo, so šli po poteh svojih osvajalskih prednikov in preprosto od drugih kultur po svetu prevzemali zamisli in načine igranja. Tako so si na primer prisvojili uglasitev v stilu rage še veliko prej, preden je George Harrison začel posnemati Ravija Shankarja in modalno ritmiko. Končni rezultat je eksotična mešanica različnih glasbenih slogov, ki jo je nekdo označil kot “folk barok”.

Čeprav Bert Jansch ni izumil tega sloga – očetovstvo namreč upravičeno pripisujejo odličnemu Daveyju Grahamu –, pa je verjetno najbolj zaslužen za to, da je ta stil postal enoten in razpoznaven. Tako kot Davey je tudi Jansch v svoje doživljanje in poznavanje glasbe vključil moderni jazz, ki se je razvil pod vplivom britanskega folka. Tu pa ne gre samo za dela Charlesa Mingusa! No, tudi Bert je, tako kot večina mladih kitaristov iz Soha v začetku šestdesetih let, poskušal nadgraditi Daveyjeve aranžmaje v pesmi 6/8 Better Get It In Your Soul Charlesa Mingusa, pomembni so tudi prispevki drugih glasbenikov, na primer igranje Jimmyja Guiffreja v pesmih The Train And The River in Travelling Light. Prek Guiffreja je Jansch vzljubil ostinato, melodične formule, ki se ponavljajo in s tem ustvarjajo izjemno impresionistično glasbo, kakršno lahko slišimo tudi v delih Ravela in Debussyja. Vendar pa na Janscha ne Ravel ne Debussy nista vplivala tako močno kot pihalec Guiffre in do neke mere tudi pozavnist Bob Brookmeyer. Nič gotovega pa ne moremo reči za vpliv, ki ga je nanj imel Guiffrejev kitarist, odlični Jim Hall. Pogosto so instrumentalne skladbe Berta Janscha iz tega obdobja podobne vajam v arpeggiou (v načinu izvajanja akordov, ko se toni ne oglasijo hkrati, ampak drug za drugim), vendar kakšnim vajam! Menjajoča se zaporedja tonov imajo podoben hipnotičen učinek kot optične prevare, ki nastanejo ob valovitem prelivanju črt. Naslovi skladb, ki kličejo v spomin podobe kačjih pastirjev in učinkov svetlobe na vodni gladini, so bili dodani pozneje, zato so tudi bolj premišljeni, kar pa spet spominja na dela francoskih impresionistov, v katerih naslovi orišejo podobe vodometov in mavrice. Bertu rabijo takšne svetlikajoče se podobe za ogrodje pesmi, kateremu doda melodijo, ki jo pogosto sestavljajo tako osnovni elementi, kot je na primer basovski ključ, ki ga Bert igra v nasprotnem zaporedju, kot je v navadi.

Bertov glas ni zbujal vsesplošnega občudovanja. Starejši bralci se mogoče spominjate, da ga je neki glasbeni kritik opisal kot “šumenje umazane vode, ki odteka v odtočni kanal”. V njem gre vsekakor občudovati odločnost, zaradi katere je bil njegov glas tako zelo drugačen od deško-dekliških sopranov, kjer se čuti vpliv Johna Jackoba Nilesa, in tenorjev generacije Joan Baez, drugačen tudi od praskajočega in postaranega glasu v slogu Boba Dylana. Bertov glas je bil pač drugačen tudi od tresočih se glasov kmetičev iz Soha, zato samo njegov. Pod vplivom pevke Anne Briggs, zaradi katere je petje balad vnovič oživelo, je Bert začel prepevati krvave otroške balade; to je sprožilo val sprememb v britanskem folku in v poznejšem rocku.

Vendar pa bogatenje pripovednih balad z eksotičnimi jazzovskimi spremljavami na kitari ni bilo nič presunljivo novega. Davey Graham je spremljal glasbenico iz Sussexa Shirley Collins na nekaj let pred tem izdanem albumu tradicionalne glasbe, pa tudi sam Bert Jansch je združeval irske melodije in indijsko raga instrumentalno glasbo, kot na primer v zelo odmevni pesmi She Moves Through The Fair. Vendar pa je bila Bertova izvedba pesmi Jack Orion drugačna v tem, da ni posnemala že slišanih, ampak je bila popolnoma sodobna. Na ta sodoben način je bila pozneje narejena vsaj polovica vseh pesmi, ki jih je izvajala skupina Pentangle, katere peti član je bil Bert Jansch. Vendar pa pesmi, ki jih je priredila skupina in ki jih je že prej izvajal Bert sam (ena takih je prav Jack Orion), še zdaleč niso bile enake. Bertove različice so bile po mnenju kritikov in poznavalcev veliko bolj očarljive in glasbeno zanimive. O tem je v časopisu Melody Maker veliko pisal Karl Dallas.

Jane Weber