Kwaito

Novi zvok Južne Afrike

Kwaito je najbolj svež glasbeni pojav na južnoafriškem glasbenem prizorišču, je glasbeni izraz nove generacije mladine, tiste generacije, ki odrašča v “poapartheidskem” obdobju, v letih, ko državi že vlada temnopolta večina, a njen velik del še vedno živi po getih v revnih predmestjih, kjer se življenjske razmere za večino niso bistveno spremenile.

Kwaito je zvok, ritem, ples, način oblačenja in nastopanja današnje južnoafriške mladine. Na ulicah tamkajšnjih mest se mu ne morete izogniti, saj bobni iz kombijev in taksijev, iz radijskih sprejemnikov, mestnih klubov ter iz tipičnih predmestnih “bashes” in “shebeens”, kjer se prirejajo neskončne zabave mladine, ki se nima kam dati. Besedila, zapeta v lokalnih jezikih in pouličnem slengu, odsevajo današnje življenje v Južnoafriški republiki. Kwaito je menda trenutno najmočnejši, najbolj vitalen in tudi vedno bolje prodajan produkt tamkajšnje glasbene industrije. Najbolj popularni izvajalci, kakršni so Brenda Fassie, Arthur, M'du, TKZee in Bongo Maffin, prodajo tudi po 100.000 izvodov albumov, to je seveda ogromno, če vemo, da prinaša prodaja 25.000 izvodov tam že “zlato ploščo”. Čeprav so se velike založbe najprej otepale izvajalcev kwaita - to je, mimogrede, imelo zelo pozitiven učinek, saj so zaradi tega nastale prve uspešne neodvisne založbe plošč v lasti “lokalnih črnih fantov” -, se prav zadnje leto vodi prava bitka za prevzeme, saj je ta glasbeni izraz pričel prinašati velike denarje. Primerjave s severnoameriškim prizoriščem in tamkajšnjo vlogo hip hopa ter iz njega izhajajočih glasbenih praks, ki jih v komentarjih delajo sami južnoafriški izvajalci kwaita, so povsem na mestu tudi po tej, produkcijski plati, in ne samo po glasbenih vsebinah.

Sicer pa je kwaito mešanica vsega tistega, kar je tamkajšnja mladež poslušala v devetdesetih letih. To pa so bili predvsem južnoafriški diskoidni “bubblegum”, pa seveda hip hop, RandB, ragga ter predvsem veliko uvožene ameriške in britanske “house music”. Tako je kwaito po svoje tudi lokalni odgovor na ponudbo tuje “house music”, saj je etapa v njenem lokalnem razvoju in predelavah, s katerimi so se južnoafriški didžeji ukvarjali že v poznih osemdesetih letih. Ne nazadnje o tem priča tudi izvor samega naziva: nastal naj bi iz vzklika “kwai”, besede iz afrikanerskega, to je burskega slenga, ki pomeni, da je nekaj zelo zelo vroče. Mladci v getih so vzklik uporabljali za izražanje navdušenja nad zares dobrimi posnetki house glasbe, iz tega pa je pozneje nastal naziv za nadgradnjo. No, obstaja še neka druga, bolj “gangsta” razlaga, da naj bi v getih, kjer so nastajali zgodnji komadi tega glasbenega stilema, vladala gangsterska organizacija AmaKwaitosov in da so ga ljudje poimenovali po njih. Kakor koli že: o nastanku, genezi, pomenu, bistvenih značilnostih, ključnih izvajalcih in podobnem se seveda krešejo mnenja že med samimi izvajalci, producenti, mediji in pripadniki mladinskega gibanja, ki je nastalo okrog njega. Tudi samo tovrstno glasbo poimenujejo različno, vendar se je še najbolj prijel naziv kwaito.

Nesporno pa je, da v ožjem smislu pomeni sodoben glasbeni izraz, ki je koristen odgovor na tako imenovani “bubblegum”, to je južnoafriški disko iz osemdesetih in zgodnjih devetdesetih let, ki je za nekaj časa odrinil na stranski tir ves pravi kreativni naboj južnoafriške etno pop scene, pa čeprav kwaito črpa iz marsikatere njegove izkušnje. Širše je seveda pomemben kot pojav, ki je za samo glasbeno produkcijo potegnil tudi besedila pesmi z refleksijo aktualnega dogajanja, pa življenjski slog in način preživljanja prostega časa, ki ga ima del tamkajšnje mladine zaradi brezposelnosti ogromno; ne nazadnje je celo zagotovil spodobno ekonomsko podlago mnogim odpisanim in ugodne razmere za neodvisno glasbeno produkcijo.

Njegove vsebine seveda ne bodo prepričale glasbenih puristov in tradicionalističnih ljubiteljev južnoafriškega etno popa, a posnetki ponujajo nesporno zanimiv in bogat dokument, ki ga je vredno preučiti tudi z lastnimi ušesi. Da imamo to možnost, je lani poskrbela angleška založba Stern's Afrika, ki je pred časom prevzela in ponatisnila tudi zapuščino tozadevno pionirske založbe Earthworks, zdaj pa pod to znamko nadaljuje z novimi izdajami. Mislim, da je zadnja v tej seriji prav kompilacija Kwaito: South African Hip Hop. Nanjo so uvrščeni skoraj vsi najpomembnejši ali najpopularnejši izvajalci kwaita: Brenda Fassie je glasbeno sicer nekakšna prehodna osebnost, saj se je na tamkajšnjem pop prizorišču dobro znašla, še preden se je pridružila temu dogajanju, nekaj časa je celo izrazito gravitirala k “diskoidnim žvečilkam”. Arthur je eden izmed “očetov kwaita”, morda je še bolj kot izvajalec pomemben kot producent drugih izvajalcev ter kot lastnik ene od najbolj udarnih neodvisnih založb, Triple 9 Records. M'du je večni Arthurjev tekmec za vrh popularnosti med “kwaito” občinstvom. Jimmy B. - po rodu iz Sierra Leoneja, sodelavec legendarnega producenta in vodje spremljevalne skupine Mahlathinija in Mahotella Queens Westa Nkosija do njegove smrti - je z rapanjem lastnega besedila nadgradil skladbo Kazet, največji mednarodni hit Mahlathinija in Mahotella Queens. Skupine Aba Shante, Bongo Maffin, Spokes “H” in Boom Shaka pa vsaka po svoje, z večjo ali manjšo mero naslanjanja na dosedanje izkušnje južnoafriškega etno popa, kreirajo aktualno podobo “kwaita”.

Omenjena kompilacija je zares dragocen in ob nekaj odmevnih ploščah Brende Fassie, ki so se to poletje vsaj v Angliji zelo dobro prodajale, tudi še vedno redek vzvod za odstiranje zastorov, ki nam zaradi pomanjkanje dostopnih diskografskih izdaj zastirajo vpogled v aktualno južnoafriško glasbeno dogajanje. A to, kot kaže, v zadnjem letu naravnost brbota od dogajanj. Mednarodno znani izvajalci, kakršna sta Jabu Khanyile ali pa mednarodna reggae zvezda Lucky Dube, izdajajo nove odmevne in dobro prodajane albume. Zadnja njuna sta letos izdana Umbele in Soul Taker za Gallo Music International. Ponatiskujejo se vinilni albumi nekdanjih zvezd. Pri nas nikoli dobro znani Sipho Gumede je letos doživel ponovno izdajo dveh zgodnjih vinilk za prej omenjeno založbo pod naslovom Village Dance and More, ki vsebuje tudi legendarno A Song For Johnny Dyani, posvečeno v eksilu v Angliji pred skoraj dvema desetletjema preminulemu basistu, velikanu južnoafriškega in svetovnega sodobnega jazza. Izšel je tudi posthumni album Westa Nkosija s posnetki njegove zunaj Južnoafriške republike nikoli zares znane skupine Thelani Ajb. Rhythm of Healing vsebuje okusno mešanico mbaqange, marabija in kwele. Ob na Drugi godbi slišani Busi Mhlongo in njenem mednarodno izredno dobro sprejetem albumu Urbanzulu se ponovno krepi zanimanje za maskandi, in to za njegovo od nekdaj zapostavljeno žensko različico. Phuzekhemisi so že legenda tega glasbenega žanra, letos so se vrnili na prizorišče z albumom Nginenkinga. A še močneje odmeva aktualna ponudba skupin Amatshitshi Amhlophe in Izitombi zika mahawukela. Predvsem zadnji album Mhlaba kawunoni zadnje omenjene ženske skupine je doma doživel evforičen sprejem. A ker smo že pričeli s kwaitom, naj za konec omenim še zadnje dosežke na tem področju, ki jih zagotovo še nekaj časa ne bo mogoče slišati v tej krajih, zato tudi ne korektno predstaviti na teh straneh; a naj se vsaj ve zanje. To poletje so južnoafriška plesišča in kri v glavah tamkajšnje mladeži razgrevale skupine Lamonte z albumom Bayazibuza, Kaydo z istoimenskim albumom in še posebej EP ploščo s skladbo Sainyova ter S'bu, izvleček širše kwaito družine TKZee, z albumom Angazikanjani. Ali to pomeni, da je južnoafriška popularna godba po skoraj desetletju zatišja spret v pohodu na mednarodno prizorišče?

Zoran Pistotnik