Janez Lotrič

Pot do mednarodne kariere

Tenorist Janez Lotrič, v svetu najuspešnejši slovenski tenorist po Josipu Gostiču in Antonu Dermoti, se spet vse več pojavlja na domačih odrih. To jesen se nam v ljubljanski operni hiši predstavlja v vlogi Manrica v Trubadurju, v vokalnem abonmaju pa v koncertni izvedbi Otella.

Kaj vas je po dokaj običajnih začetkih slovenskega opernega pevca izstrelilo na mednarodno sceno?

Ni bilo tako nenadno. Od vsega začetka sem si zadal visoke cilje, a vsak začetek je bil zelo trd. Mislim, da je celo bolje, da je šlo navzgor počasi in dokaj zanesljivo. Običajno so bliskovite kariere tudi kratke, tega nas učijo izkušnje kolegov. Bil sem toliko ambiciozen, da sem hodil na razna tekmovanja v Italijo in v Avstrijo in tu se je nenadoma odprla možnost, da odidem na stalen angažma v tujino. Imel sem srečo, da sta bili obe moji profesorici, Ondina Otta in Ksenija Vidali, s Tržaškega in sta me dobro pripravili na petje v italijanščini. Na teh italijanskih tekmovanjih, v Vili Manin, v Castelfrancu in v Trevisu sem se uvrščal že dokaj visoko.V Trevisu, kjer se tekmuje s celo opero, sem se z vlogo Riccarda iz opere Ples v maskah, ki sem jo z Vladimirjem Koblerjem naštudiral v treh tednih, uvrstil na tretje mesto in dobil posebno nagrado kot eden najbolj talentiranih mladih tenorjev. Na tekmovanju Belvedere na Dunaju pa sem se spoznal z avstrijskimi agenti in dogovorili smo se za prvi angažma v tujini - v Osnabr¸cku, daleč na severu v Westfaliji. Naučil sem se nekaj nemških oper, med drugim tudi vlogo Bacchusa v Straussovi Ariadni na Naxosu, ki me od tedaj redno spremlja. Trenutno me cenijo kot enega najboljših izvajalcev te vloge, na Dunaju ni predstave te opere brez mene. Na lanski turneji na Japonskem, kjer je sodelovanje odpovedal ameriški tenorist, sem tri predstave v Jokohami odpel z zdaj žal pokojnim dirigentom Giuseppom Sinopolijem. Bil je navdušen in kovala sva načrte za sodelovanje v Wagnerjevih operah v Dresdnu, v Bayreuthu, na Japonskem. Dediščina njegovih dogovarjanj je tudi moje sodelovanje v predstavi Danajina ljubezen Richarda Straussa prihodnje leto v Salzburgu, dali so mi celo dve tenorski vlogi. Mimogrede, tudi Josip Gostič se je poslovil z eno teh dveh vlog.

Kako ste si lahko privoščili gostovanja po vsem svetu?

Potovanja v tujino so pripeljala do tega, da sem se odločil za status svobodnega umetnika. To je motivacija, ki te prisili, da si neprestano v dobri formi in da stalno trdo delaš. Gotovo pa je boljša pot kot redna zaposlitev v enem gledališču, kjer se sicer skušaš potrjevati, se pa ne bojiš za “vsakdanji kruh”. Za začetek je stalni angažma koristen, da si nabereš izkušnje in repertoar, potem pa je treba iti v svet. Hvala bogu sem prišel v roke dobrim dirigentom, dobrim režiserjem, trdo delo iz dneva v dan pa seveda kali vsakega pevca.

Si vloge izbirate, vam jih ponujajo?

Ne bi rekel, da je bilo mogoče kaj dosti izbirati. Bil sem lirski tenor in počasi sem se razvijal v spinto, mlado dramski karakter. Dosti več tudi zdaj ne bi hotel biti, čeprav sem sposoben odpeti marsikatero dramsko frazo, to mi odpira najširše možnosti repertoarja. Pojem izredno eksponirano vlogo Tonija v Donizettijevi operi Hči polka, pa Florestana v Fedeliu, Cania v Glumačih, Andrea Cheniera in seveda Manrica v Trubadurju v največjih hišah sveta. Lahko bi rekel, da je trenutno Trubadur moj zaščitni znak. Lani sem ga odpel na Dunaju, v Frankfurtu, v Zurichu, v milanski Scali in letos poleti v Rimu. Lahko se pohvalim, da sem edini na svetu, ki poje znameniti stretto v originalni tonaliteti, in to dve kitici. Na Dunaju je gospod Hollender (op. p. intendant dunajske Opere) to vselej s ponosom omenjal. Seveda ne gre le za visoki c in stretto, tu je še marsikaj pomembnega, a ljudje prav to najbolj poznajo.

Zvesto operno občinstvo ima svoje sladkorčke ...

Tako je. V tem imam zanimive izkušnje. V milanski Scali gospod Ricardo Mutti pevcem ne pusti peti nobenih kadenc, nobenih visokih c-jev. Ko sem na nekaterih vajah sam zase odpel te tone, so me po telefonu opozorili, naj ne provociram. Vendar se mi je julija in avgusta ponudila možnost sodelovanja v Rimu, kjer sem Trubadurja odpel v originalu. Stretto sem celo ponavljal in publika je vpila Bravo Janez!. Mislite si lahko, kako mi je bilo toplo pri srcu.

Koliko nas v tujini poznajo po dobrih glasbenikih?

Poznajo seveda Marijano Lipovšek in Ireno Grafenauer, Marka Letonjo, Uroša Lajovica imamo pa odlične glasbenike tudi v tujih orkestrih, na primer violista Mira Kosija v Kolnu. Ko sem prišel v Parizu sodeloval z Jamesom Conlonom, mi je s ponosom povedal, da je ta slovenski violist duša njihovega orkestra. Rekel mi je: Če si tudi ti tako dober, bomo naredili odličnega Hoffmanna.

Torej naši glasbeniki dobro osnovo dobijo doma. Kaj pa je bil tisti temelj, ki je vam dal osnovo za gradnjo bogate kariere?

To, da mi je Ksenija Vidali položila temelje in mi Ondina Otta dala še več samozavesti, je bilo enkratno. Ne smem pozabiti naših prvih dirigentov, ki so mi zaupali. Zelo pomembno je bilo, da sem smel posebej delati z Milivojem Šurbkom, takrat, ko sem šele začenjal in sem še pel v oktetu, kar je bilo zelo težko kombinirati. Oktetovsko in operno petje se izključujeta, kajti čeprav je muzikalnost ena in ista, sta tehniki popolnoma različni. Eden najboljših naslednjih korakov je bil angažma v mariborski Operi, kamor me je povabil dirigent Boris Švara. Tako sem iz “velike” ljubljanske operne hiše prišel v “manjšo” mariborsko, kjer sem začel poleg malih peti tudi velike vloge. Kmalu sem pod vodstvom Sama Hubada nastopil s Hoffmannom, potem je prišel Faust, same zahtevne vloge. Na koncu svoje prve sezone v ljubljanski Operi sem na primer pel Nemorina, ki je eden najtrših preskusnih kamnov tenorskega belcanta.

Napačna izbira vlog seveda skriva vrsto nevarnosti ...

O, seveda. Eden od velikih rizikov, ki sem jih uspešno preživel, je bila izbira Era z onega sveta, vloga Miće - ena najtežjih tenorskih vlog. Vsi poznavalci opere to vedo in opozarjajo pred njo. Bil sem kljub temu trmast in sem vlogo naštudiral najprej v Zagrebu z Zoranom Juranićem, pozneje sem jo pel še z mnogimi dirigenti, tudi z Vladimirjem Koblerjem, ki je eden največjih opernih mačkov. K sreči mi je ta Ero tehniko utrdil, namesto da bi mi jo uničil. Je pa res, da sem se za vlogo Miće, ki v glavnem poje v srednji legi, ogromno ritmizira in govori, upeval z najtežjimi frazami Arnolda v Viljemu Tellu. Tako visoko sem si postavil glas, da je bila postacija na pravem mestu in da je zdržala debele tri ure vloge Miće. Torej je največje tveganje, če nič ne tvegamo.

Nekoč je v tej vlogi blestel prav tako mednarodno priznani slovenski pevec Josip Gostič.

No, ta tradicija slovenskih tenorjev v vlogi Miće se v Zagrebu vedno znova potrjuje. Tudi zato si Zagrebčani niso dosti pomišljali in so mi vlogo zaupali. Že leto po zagrebški izvedbi sem z njimi gostoval v Leningradu in Kijevu. Takrat sem se prvič srečal z Nikšem Barezo, ki je največji poznavalec te opere, in z njim vse več sodelujem. Na Nizozemskem sva sodelovala v petnajstih izvedbah Aide in letos s Trubadurjem v milanski Scali.

Imate poleg mnogih nastopov v operah pri nas in v tujini trenutno kakšne posebne projekte?

Pred kratkim mi je uspelo v Kijevu posneti tri četrtine nove plošče za firmo Naxos, tja se moram še vrniti. Med posnetki bo rariteta S‰nger (Pevec) iz Straussovega Kavalirja z rožo, kajti posnel bom varianto, ki je verjetno še nihče ni. Kadenco obrnem navzgor, tako da na koncu pojem tri takte visoki des. Strauss je izrecno dovolil enemu od tenorjev, da naredi tako, če zmore. Ta vloga namreč prikazuje Italijana na dvoru, iz katerega se vsi norčujejo, in je pravzaprav nekakšna karikatura, zato je ta podvig na mestu. Na plošči bo tudi dvokitični stretto iz Trubadurja, ki mu marsikdo oporeka, vendar mi poznavalci pritrjujejo, da je Verdi, ko so k njemu prihajali tenorji spraševat, če to smejo, rekel: “Če je publika zadovoljna, nimam nič proti.”

Verdi v svojih pismih izjavlja, da dela tako, kot občuti, in drugim pušča, da počno, kot jim je prav.

No, Verdi je bil v partiturah zelo natančen. Ko študiram Otella z dirigentom, gospodom Cudermanom, s katerim bom prvič pel to vlogo v koncertni izvedbi (19. oktobra, op. p.), ugotavljava, kako natančno je Verdi opredelil celo tempe. Določil jih je tudi recitativom in dobro je, da se tega držimo, ker je znal na ta način odlično ustvariti dramatiko, odrske učinke. Očitali so mu, da ni akademsko izobražen, ampak sofisticirana umetnost ni vedno tudi najvišja.

Kaja Šivic