Madredeus

Od potovanja do utopije spoznanja

Vse se je začelo na začetku in dobilo gibanje. Nastala je kronika nekega potovanja, na katerem so se tkale sanje in gradile eterične zvočne krajine. Razvila se je svojevrstna komunikacija čustev in se pretanjeno zlila v enostavno celoto, ki podzavestno vzbudi najglobljo čustveno reakcijo. Nastale so pesmi, ki so dokazale, da je lahko melanholičen ton glasu in kitare močnejši in izrazitejši od hrupa in kričanja, ter pele: “Kje je sreča, o kateri sem nekoč sanjal? / Pozabljena je zavoljo ljubezni, / ljubezni velike; / mogoče je celo bolje.” O vsem tem sem se junija po ljubljanskem koncertu pogovarjal z glavnim ustvarjalcem skupine Madredeus – Pedrom Ayresom Magalhaesom.

Vaša glasba oblikuje eterične pokrajine potovanj. Kje najdete motive za iskanje zvoka teh pokrajin in kako ga kombinirate s samo percepcijo?

V skupini obstajata dve zgodbi, s katerima bi lahko povezovali našo glasbo. Sprva smo bili zgolj projekt, ki je ustvarjal glasbo, izhajajoč iz preprostosti. Glasbo smo prilagajali mlademu glasu naše pevke Terese, ki je skušala peti upoštevaje prevladujočo popularno glasbo v naši domovini, vendar k temu dodati nekaj novega. Poleg tega smo že od začetka stremeli k zvoku, ki naj bi ga izvajali v živo, in k ljubezni do te glasbe, predvsem na naših nastopih pred domačim občinstvom. Ta navdih je izhajal iz mojih nenehnih popotovanj po Portugalskem in drugod po svetu, saj potujem že vse življenje. Sama potovanja niso vezana samo na skupino Madredeus, ampak tudi na nekaj mojih projektov z električnimi skupinami, saj sem s takim pristopom do glasbe zagotovo pionir v domovini. Vedno sem želel spoznati pokrajino, vasi, ceste ... Posledica tega je deset let popotovanj, na katerih sem dobil zamisel o ustanovitvi skupine, kakršna je Madredeus, ki bi izvajala glasbo s klasičnimi kitarami, jo aranžirala po portugalsko, izvajala v domačem jeziku in ji dala novo obliko popularne glasbe. Tako je bilo na začetku. Danes se je to spremenilo, saj je projekt postal skupina, iz tega se je razvila amaterska skupina in na koncu smo postali profesionalci, ki smo začeli nenehno potovati po vsem svetu. Danes bi lahko rekel, da naša glasba nastaja na podlagi nenehnega potovanja in izkušenj, ki jih najdemo na poti. Veliko se naučimo tudi od ljudi, ki jih srečamo, in njihovih odzivov na našo glasbo. Pomembno vlogo imajo tudi prostori in prizorišča, na katerih nastopamo. Ko pišemo pesem za Teresin glas, vedno skušamo ujeti določen trenutek ali prostor, kjer smo nastopali, in ga prilagoditi njenim sposobnostim. V to vpletemo še določen ritem in izkušnjo - in tako nastane pesem.

Ali je to tudi eden izmed glavnih razlogov za sodelovanje z Wimom Wendersom?

Wima Wendersa je povabil kulturni oddelek mesta Lizbona leta 1994, da bi o mestu posnel dokumentarni film. Našo glasbo je poznal že iz Nemčije. Prišel je k meni in me prosil, če bi lahko našo glasbo uporabil za film, za katerega ni imel napisanega scenarija. Imel je mesto in zamisel, kako bi našo glasbo uporabil znotraj njega. Naključje je hotelo, da smo ravno takrat pripravljali program, ki smo ga hoteli izvajati na koncertih po svetu. Naša zgodba o filmu je zato potekala nekoliko bolj zapleteno. Wimu Wendersu sem rekel: “Naša skupina je sedaj veliko boljša kot na ploščah, ki jih poznate, in ker ravno pripravljamo nov koncertni program, imamo veliko novih pesmi, ki jih lahko uporabite.” In tako smo ga povabili v studio, kjer smo snemali. Bil je zadovoljen s pesmimi, ki jih je slišal. Zelo ga je ganilo, bil je tudi navdušen nad Tereso in jo povabil k sodelovanju pri filmu. Kasneje je bil z nami tudi na nekaj koncertih, to je še poglobilo vez med nami.

Kje je po vašem mnenju tista osnovna interakcija med filmom in glasbo? Kako lahko film vpliva na glasbo in glasba na film?

To je zelo različno. Pri Zgodbi o Lizboni smo glasbo uporabljali zelo nestandardno, saj jo je nemogoče opredeliti kot “film score”, kakor pravijo. Šlo je bolj za zbirko pesmi. Še preden je bil film montiran, sem Wimu ponudil vesele pesmi, žalostne pesmi, pesmi o kitari, pesmi o reki in dve instrumentalni pesmi. Te pesmi je kasneje uporabil kot osebe v filmu. Torej je šlo v resnici za zelo nestandardno komunikacijo med filmom in glasbo. Obstaja namreč veliko načinov, kako posneti glasbo za film, in ta je bil zares zelo specifičen. Poleg tega smo imeli takrat zaradi številnih koncertov zelo malo časa in tak način je bil najboljša rešitev, ki se je izkazala za zelo uspešno. Kasneje smo dobili še veliko ponudb režiserjev, da bi posneli glasbo za kakšen film, vendar bolj pravoverno. Za tak način pa nimamo časa, saj smo zelo militantna skupina glede potovanj in si ne moremo privoščiti, da bi se zaprli v studio za tri, štiri mesece in pisali glasbo.

Kako ustvarjate, gradite zvok glasbe? Kaj je osnovni instrument ali zvok, s katerim kasneje apelirate na zvok celotne skupine?

To je kitara, njen zvok. Doma poskušam izoblikovati melodijo na kitari ali sintesajzerjih; ustvarjam skice in posamezne segmente pesmi za različne instrumente in glas. Iz te osnovne ideje kasneje oblikujem aranžmane in jih skušam prilagoditi kitari in na podlagi tega celotni skupini. Obstajajo tudi pesmi, ki jih ustvarjam samo na kitari ali samo na klavirju. Nekatere pesmi v moji karieri imajo tudi drugačen predznak, saj so bile sprva aranžirane v rockovski domeni, kasneje pa sem odvzel električna glasbila in vanje vključil akustična.

Posebnost zvoka vaše skupine je tudi, da ne uporabljate tolkal. Kaj je vzrok?

Na samem začetku delovanja skupine smo bili deležni razprav o glasbi na Portugalskem. Del ljudi je menil, da portugalščina ni speven jezik in da pesmi v našem jeziku ne zvenijo dobro. Takrat sem imel nekaj električnih skupin. Naš repertoar je bil sestavljen brez petja v domačem jeziku in bili smo zelo popularni. Vendar sem opazil, da ljudje besedil niso pazljivo poslušali, zato sem se odločil, da bom ustanovil skupino brez električnih kitar, bobnov in drugih podobnih glasbil. Hotel sem poudariti glas, ki bi imel lastnosti ritma in skušal z besedami nekaj povedati, torej želel sem poudariti besedila. To je kasneje postala glavna teza delovanja naše skupine. Sedaj, ko si je skupina izoblikovala svoj zvočni slog, ki je voden s fantastičnim glasom Terese Salguiero in z besedami, ki jih poje, si včasih celo privoščimo kakšen koncert z uporabo tolkal. Vendar zgolj za zabavo.

Zaščitni znak skupine je nedvomno kristalno čist glas Terese Salguiero. Zato je njen položaj v ospredju še bolj izpostavljen, medtem ko ste drugi člani nekoliko odrinjeni in v ozadju. Je bilo to storjeno namerno ali se je zgodilo popolnoma spontano?

To smo storili zavestno in namerno. Zakaj!? Prvič, skupina ima določeno koreografijo, kjer Teresa stoji v ospredju, drugi pa v ozadju. Gre za konfiguracijo osamljenosti, ki je glavna tema in filozofija naše skupine. Teresa stoji v ospredju in deluje, kot bi čakala na kaj ali koga. In pesmi pridejo kot fantazije te ženske. Ko tako stoji na odru, izraža svojo samoto, čeprav lahko občinstvu poje o lepih in srečnih trenutkih. Zaščitni znak skupine je torej ženska, ki je osamljena, in njena težnja, da bi našla koga ali kaj, kar bi lahko ljubila. To je intriga naše skupine. Teresa, ki stoji osamljena na odru in včasih celo odide z njega, a ko se vrne, je ponovno osamljena in se sooča s svojim notranjim življenjem. Poleg tega smo s časom hoteli Tereso opredeliti kot ikono, simbol skupine Madredeus, ki bi predstavljala našo glasbo in zgodovino. Z mimiko, plesom in gibanjem ustvarja neko fantastično figuro, ki ne predstavlja več ženske, ki poje, ampak nekaj več. Sedaj moramo priznati poslušalcem, da je ona naš navdih in da je celotna glasbena podoba skupine vezana nanjo; s tem tudi lovimo poslušalce, da poslušajo njen glas in spremljajo vsak njen gib.

V vaših pesmih se skriva veliko prikritih čustev in želja, ki potrpežljivo čakajo na kratkotrajen izbruh, kasneje pa se ponovno povrnejo v prvotno stanje. Tako potuje tudi zvok. Zakaj ste izbrali takšno izraznost?

Navdih v skupini Madredeus se veže tudi na tradicionalno glasbo Lizbone – fado. Trenutno te glasbe ne igramo, vsaj ne sedaj. Vendar imamo neko posebno selektivno stališče, ki navaja poslušalce na koncertu, da v prvi vrsti prisluhnejo pevki, ki v pesmi čaka, preden zapoje s polnim občutkom. Teresa ne poje celotne pesmi z enakimi čustvi. V nekaterih trenutkih koncerta skušamo konstruirati določene občutke, ki jih Teresa zapoje z najbolj iskrenimi občutki. Lahko gre samo za besedo ali verz. To je tradicija lizbonske glasbe. Ne gre za glasbo, na katero bi lahko plesali, temveč za poslušanje. Dober pevec fada poje pesmi z iskrenostjo in s prepričanjem, da lahko s pesmijo poudari pomen besed, ki jih poje. Čeprav je teh trenutkov veliko, nikoli ne vemo, ali nam bo v nekem trenutku uspelo ujeti prava čustva besed. Naša glasba ni dogmatična kot, denimo, židovska glasba, kjer je vnaprej določeno, kako je treba kakšno pesem zapeti. Veliko temelji na Teresini občutljivosti in gibkosti, s katerima skuša pritegniti občinstvo. Na samem začetku skupine je vsaka pesem zvenela tako, vendar smo takrat delovali kot amaterji, imeli smo zgolj deset do petnajst nastopov na leto, zato smo to lahko počeli. Z leti, ko smo se začeli z glasbenim poslom ukvarjati profesionalno in intenzivno potovati po svetu, je bila sprememba sloga logična in pametna poteza.

Ali mislite, da obstaja končna meja potovanja v glasbi? In kje?

To vprašanje bi lahko razložili na dva načina: filozofsko in povsem v fizičnem pomenu. Mislim, da je edina meja, ki se pojavlja v življenju glasbenika in s katero se mora večkrat soočiti – zdravje. Ljudje po svetu imajo danes zelo radi glasbo in se ne ozirajo mnogo na prevladujoče trende, kot morda sprva mislimo. Povsod se pojavlja težnja po čem novem in po sami umetnosti ustvarjanja glasbe. Prav tako ni težav v dojemanju različnih stvari, označevanju izvirnosti in iskanju meja. Edino, kar te lahko ustavi, je zdravje, še posebej pri glasbenikih, kjer je vključeno veliko čustev in predanosti ustvarjanju zvoka, zato občasno pride do utrujenosti, ki je huda fizična ovira in lahko vpliva tudi na ustvarjalni del.

Danes se veliko govori o glasbi sveta. Kje skupina Madredeus najde svoje mesto v tej globalizaciji?

Vzpon glasbe sveta je zelo pozitivna stvar, vendar gre zgolj za kategorizacijo. Z našega vidika bi skupino bolj opredelil kot glasbenike, ki imamo radi to, kar počnemo, in hkrati pustil drugim, da analizirajo, kaj počnemo in kakšno glasbo igramo. Zagotovo smo del glasbe sveta, vendar nismo del etnične glasbe. Madredeus je nova skupina, z drugačno ponudbo glasbe, ki izhaja iz Portugalske in je oplemenitena z našimi izkušnjami. O naši glasbi lahko govorimo takrat, ko so znane avanture našega življenja. Danes ni veliko skupin, ki imajo možnost, da ne igrajo tradicionalne glasbe domovine. Naša glasba je del našega osebnega okusa in našega jezika. Lahko bi rekel, da je nov fenomen, ki ga ne moremo opredeliti niti kot new age, kot so nas včasih označevali. Gre za katalog etnične glasbe v kombinaciji s fuzijo in novimi tehnologijami. To je velika korist za kulturo glasbe po vsem svetu. Portugalska glasba je fado in različne tradicionalne godbe, vendar je Madredeus v tem prostoru unikatna skupina, saj nobena skupina ne počne, kar počnemo mi.

Na zadnji plošči Movimento je zaslediti veliko več sintesajzerja kot na prejšnjih posnetkih. Ali gre za minimalen premik v bolj pop vode?

Movimento je plošča, ki najbolje izraža koncertni zvok skupine; veliko bolje kot prejšnje plošče. Te niso vsebovale toliko tistega pravega zvoka, ki smo ga sposobni predstaviti v živo. Gre za povsem drugačen pristop v aranžmanih in snemalni tehniki, s katerim smo izboljšali naš zvok. Kljub temu zvoka ne morem opredeliti kot novega, saj so naše plošče tudi v preteklosti vsebovale prepoznaven zven glasu in glasbil. Prej je bil zvok klaviatur le harmonična podlaga klasičnim kitaram, ki so imele osrednjo vlogo, na Movimento pa smo zvok s klaviaturami nadgradili in mu s tem dali neko novo širino. Naša skupina je na križišču med rockovskim in klasičnim izrazom ter teatrom. Zavestno skušamo spojiti vse tri elemente. V objemu luči se trudimo, da bi ljudje našo glasbo tudi žvižgali kot pop melodijo. Vsaka pesem skupine Madredeus je kot soundtrack neke kratke zgodbe.

Ali bo vaša naslednja plošča vsebovala tudi orise krajin, ki ste jih opazili v Sloveniji?

Moram povedati, da je mesto Ljubljana name naredilo velik vtis. Atmosfera je zelo topla, v zraku je čutiti mladost, ljudje se srečujejo in pogovarjajo. Mislim, da Ljubljana v sebi nosi in predstavlja veliko stvari, ki jih najdemo tudi v drugih kulturah, od latinske tradicije do elementov Avstro-Ogrske. Vendar sem šele prišel in ne vem, če bom spisal kakšno pesem na to temo. Vsa naša glasba namreč temelji na klasičnih kitarah in ustvarja neko fantazijsko ozračje o ljudeh, ki živijo na obali morja, in o čakanjih, ki so povezana z njegovo neskončnostjo. Včasih razmišljam o tem, da si ljudje s celine želijo preiti skozi Gibraltarsko ožino. Tako pridejo do novega spoznanja, saj ugotovijo, da obstaja še večje morje, kot je Sredozemsko. Naše fantazije in miti govore o uresničitvi teh sanj. Ko preideš Gibraltar, se namreč soočiš z neznanim, z neko ogromno širino, ki se razteza v neskončnost, kjer naj bi prebivala bajeslovna bitja Titani, ki držijo svet. To neznano je lahko temna globina ali paradiž, tega ne ve nihče. Ko se odpro vrata Gibraltarja, se lahko prikaže novo spoznanje, ki ti prinese povsem drugačno izkušnjo, kot si je bil vajen do tedaj. In naša glasba temelji na teh fantazijah, na konceptu nečesa, kar je za znanim, na neki utopiji spoznanja. To lahko ugotovi vsak, ki se poglobi v naše pesmi.

Gregor Bauman