New Order

Melodija ostaja ista

Nepisano pravilo v Joy Division je bilo, da če kdo iz kakršnega koli razloga zapusti skupino, drugi spremenijo ime. Ko na tisti otožni ponedeljek najdejo Iana Curtisa mrtvega na njegovem domu v Manchestru, drugi nadaljujejo pod imenom New Order. Po osmih letih premora se vračajo z novim albumom, pripravljeni, da zavzamejo položaje, ki jim pripadajo.

New Order so skupina, ki je preživela marsikaj. Od zametka v najburnejših punkovskih časih, novovalovske disperzije in tako imenovanega obdobja alternativnega diska, ki je v njihovem primeru gladko prešlo v acid house, do sodobnega kitarskega zvoka angleškega tipa - vedno so odsevali aktualno glasbeno dogajanje in nanj povratno vplivali. Poglavitni namen sestavka pa je poudariti tiste značilnosti, ki so jih ločevale in jih še ločujejo od večine popularnoglasbenih skupin.

Ker gre za kontinuiteto načel, moramo zgodbo začeti pred uradnim nastankom New Order. Morda že s koncertom Sex Pistols v Manchestru julija leta 1976. Tam se srečata Bernard Dicken in Peter Hook ter kot mnogo drugih naslednji dan ustanovita skupino. Za pevca vzameta Iana Curtisa, mesto za bobni zasede Stephen Morris. Najprej delujejo pod imenom Warsaw, po eni mali plošči pa zaradi pritožbe takrat popularnejših Warsaw Pack, češ da bi lahko prišlo do zmešnjave zaradi podobnega imena, spremenijo naziv v Joy Division.

Bernard, ki je obenem spremenil priimek v Albreht, je bil edini, ki je v skupino prinesel nekaj skromnega znanja igranja kitare. Prav on je Petru Hooku pokazal nekaj osnovnih prijemov na basovski kitari, posledica tega je poudarjena melodična linija instrumenta, ki mu je v rocku praviloma namenjena spremljevalna vloga. Morris se je prav tako kmalu izognil običajnim tričetrtinskim ritmom, vnesel natančno odrejene sinkope s pridihom plemenskosti in pripravil hipnotično predlogo za Curtisovo zamaknjeno petje.

Med prvimi je njihove izvirne kvalitete prepoznal Tony Wilson, voditelj razvedrilne televizijske oddaje in lastnik majhne, ljubiteljske gramofonske založbe. Imenoval jo je Factory Records, po nekdaj slavni zgodovini Manchestra kot vodilnega industrijskega središča britanskega imperija, o katerem so pričale le še zapuščene tovarne na obrobju mesta.

Ko Joy Division nikakor niso našli primernega založnika za album, je Tony vse svoje prihranke pretopil v snemanje in objavo plošče Unknown Pleasures (FACT 10, 1979). Tveganje se je zelo izplačalo. Prvi album Joy Division velja za enega od temeljev angleškega postpunka. Izstopa na več ravneh; glasbeno po moči in izvirnosti, v besedilih Curtis secira lastno podzavest, se razgalja, a vse prevede na univerzalno raven. V njegovih besedilih ni osebnih imen. Namenjena so vsakomur, ki si drzne pogledati mimo lastnih strahov ... Žal, ne po njegovi krivdi, je mrakobna projekcija porodila neštete klone, ki se niso niti približali njegovi izpovedni moči, prevzeli so kvečjemu površinski vtis. Ne nepomembna člena unikatnosti skupine sta še producent Martin Hannett, ki je uravnotežil prispevke posameznih instrumentov, in oblikovalec ovitkov Peter Saville, ki je prispeval motive veličastne lepote.

Joy Division so se v vsega treh letih razvili iz deklarirane punk rock skupine v nekaj povsem samosvojega. Ne le po zgolj glasbeni plati, tudi po zavezujočem načinu delovanja so odstopali od večine izvajalcev v popularni glasbi. V redkih intervjujih so bili skopi v pojasnjevanju nagibov, koncerte so komaj kdaj sklenili z dodatkom na zahtevo obiskovalcev, na ovitkih plošč ni bilo fotografij članov skupine, v skladu z imenom založbe Factory so dali velik poudarek označevanju 'izdelkov'. Za albume Joy Division in kasneje New Order so bile rezervirane okrogle zaporedne številke, številke singlov pa so praviloma na mestu enice nosile številko 3. Če prištejemo še, da so pesmi le izjemoma naslovili po izstopajočem delu refrena in album po naslovu pesmi, so se tako Joy Division kot New Order morali dokazati predvsem z glasbo.

Samomor Iana Curtisa je bil za druge popoln šok. Resda je šel v besedilih dlje, kot bi si večina sploh drznila pomisliti, a njegovi bližnji so ga znali opisati kot družabnega, celo zabavnega človeka. Težave, ki so se kopičile v njem, je znal izraziti le z glasbo. Le ženi Deborah je večkrat omenil, da bo po prvem albumu naredil samomor, le zato, da bi ohranil legendo, a mu ni verjela. Sam je verjel le v lasten mit, pozabil je na resničnost (npr. ko je bila žena Deborah noseča, ji ni dovolil priti na koncert, češ da bi skazila javno podobo), šel je prek psihične in fizične sposobnosti in tri mesece pred objavo drugega albuma Closer (FACT 25, 1980), 18. maja 1980, dvignil roko nadse. Na njegovem gramofonu je ostala plošča Metallic K.O. skupine Stooges, v video rekorderju film Strozcek Wernerja Herzoga. Zgodba o revnem nemškem izseljencu, ki ga v obljubljeni Ameriki le še oskubijo, je bila pika na i, Joy Division naj bi šli namreč čez štiri dni na obsežno ameriško turnejo. Prišli pa so v legendo.

Nov začetek

Drugi so nadaljevali pod imenom, ki nadaljuje linijo zanimanja za nacistično zgodovino. Ali pa tudi ne, New Order niso nikoli dali enopomenskega odgovora. Začenši s prvim imenom Warsaw, ki se lahko veže na Varšavo, prvo mesto, ki ga je v drugi svetovni vojni napadla Nemčija. Ali je morda le naslov skladbe s tedaj objavljenega Bowiejevega albuma Low? Joy Division je lahko naziv oddelka za prostitutke v nemških koncentracijskih taboriščih, lahko je povsem nevtralno ime. In podobno velja za New Order, a naključij je že skoraj preveč. Adolf Hitler je pod to parolo na novo uredil rasno politiko v Evropi, a obenem je res, da se skupina New Order politično ni nikoli opredelila.

Triu je bilo brez Curtisa izredno težko. Ne le, da je bil njihov bližnji prijatelj, v Joy Division je pel, bil je avtor vseh besedil, občasno je igral kitaro in na vajah razpoznal vzorce, ki so jih skupaj razvili v pesem. Najprej so poskusili najti zamenjavo zanj z avdicijo. Ni šlo. Zatem se je vsak od treh poizkusil sam in najbolj dopadljiv je bil glas Bernarda Sumnerja (ja, ob spremembi iz Joy Division v New Order je še enkrat zamenjal priimek!). Le da mu je veliko težavo pomenilo hkratno igranje kitare in petje. Za prvo malo ploščo Ceremony (FACT 33, 1980) so posneli dve pesmi, ki so jih napisali še v času Joy Division, a nikoli studijsko posneli. Naslovna Ceremony nadaljuje ekstatično ozračje najboljših trenutkov stare zasedbe, skrajno mrakobna In A Lonely Place pa je možni pokazatelj nadaljnje poti, če je ne bi prekinil Ian Curtis sam.

Prav on je tisti, ki je z navdušenjem omenjal nemške elektro pionirje Kraftwerk kot nekaj novega in vznemirljivega. Že Joy Division so se previdno posluževali elektronskih instrumentov, New Order pa so želeli še bolj raziskati možnosti zgodnjih sintetizatorjev in kasneje računalnikov. Ti so jim omogočili ne le uresničitev širših zamisli, temveč naj bi na koncertih zmanjšali vpliv človeškega faktorja. Niso pa ga popolnoma izničili. Kajti New Order so ob povečani uporabi elektronskih pripomočkov ostali zvesti osnovnim instrumentov, le da so za to skoraj potrebovali še enega člana. To je bil lahko le kdo, ki bi sam razvijal glasbeni slog in bi jim bil tudi po razmišljanju dovolj blizu. Izbor se je tako hitro zožil na kitaristko in klaviaturistko Gillian Gilbert, dekle Stephena Morrisa, ki je nekajkrat pomagala že na nastopih Joy Division. New Order, sedaj popoln kvartet, so šli še enkrat v studio in ponovno posneli in objavili pesmi s prvega singla.

Na noge jim je pomagal tudi John Peel, vsaj z medijsko podporo. Prve nove pesmi so najprej predstavili v njegovi oddaji na radijski postaji BBC, v osebnem izboru petdesetih najboljših pesmi tekočega leta (tak izbor objavi na radiu konec vsakega leta) je bilo kar 10 pesmi iz repertoarja Joy Division in New Order. Za “protiuslugo” so New Order za njegov session posneli svojo edino priredbo: Turn The Heater On je pesem Curtisovega priljubljenega princa reggaeja, Keitha Hudsona.

Prvi album Movement (FACT 50, 1981) je izdelek skupine v afektu. Nad njimi je še bdela senca preteklosti, ki se ji navkljub v naslovu izpostavljeni želji po gibanju naprej nikakor niso mogli iztrgati. Album praktično nima izrazitih trenutkov, je kvečjemu izraz ustvarjalne nemoči. Nepopularna odločitev, da v živo ne bodo igrali pesmi Joy Division, in pomanjkanje novega avtorskega gradiva, sta prinesla relativno kratke koncerte, vsega 40 minut brez dodatka. Občinstvo pa je zahtevalo še. New Order so jim ustregli z vključenimi ritem mašinami in sintetizatorji, medtem ko so se sami že umaknili z odra. Elektronsko podprt ritem z vplivi tako imenovanega evro diska so vse bolj odkrito uporabljali na naslednjih singlih ter dosegli vrhunec v sedmih minutah male alter disko klasike Blue Monday (FACT 73, 1983). Če je glasba postala sprejemljivejša, so se še vedno držali nepisanih načel iz časa Joy Division. Pesem namreč ni “sneta” z istočasno izdanega albuma Power, Corruptions, And Lies (FACT 75), velika plošča na 45 obratov (maksi singel) je bila vložena v povsem črn ovitek z izrezom velike računalniške diskete brez kakršnih koli napisov. Obenem so New Order zavrnili možnost izdaje skrajšane, radijskemu predvajanju prijaznejše izvedbe, a vendar se je maksi singel počasi le pomikal po lestvicah najbolje prodajanih plošč navzgor; zaradi dolgoletne stalne prodaje je še vedno najbolje prodajani maksi singel sploh.

Oblast, podkupovanja in laži

Pomembneje je, da je skupina postala samozavestnejša, odločena, da dela svojo stvar. Bernard, avtor besedil, si je dovolil, da so besede same prihajale na papir. “You caught me at the bad time, so why don't you piss off,” je malodane prostaški v Your Silent Face, pesmi z albuma Power, Corruptions, And Lies, prvi pravi mojstrovini New Order. Pesmi postanejo zaokrožene, tudi kompleksnejše in odpirajo še neraziskan prostor med krhkim, deškim glasom in trdimi udarci ritem mašin, ki jih povezujejo čiste linije analognih sintetizatorjev in nadvse transparenten bas. Na ovitku je slika šopka rož francoskega impresionista Fantina-Latoura, edini napis je na stranskem robu plošče - Factory Seventy Five, kar je dovoljšen namig njihovim slednikom. Šele na nalepki na sami plošči se zvrstijo naslovi pesmi in albuma.

Če že, so se New Order na aktualno družbeno klimo odzivali posplošeno, z univerzalnim, nadčasnim jezikom. Najbliže neposrednemu angažmaju so prišli z naslovom drugega albuma: mimo železne politike Margaret Thatcher, ki je vzpodbudila odtok kapitala iz severa Anglije na jug, povzročila propad težke industrije in za 30 odstotkov povečala nezaposlenost v njihovem Manchestru, niso mogli. V pesmi Ultraviolence napovejo povečano nasilje na nogometnih stadionih kot posledico nezadovoljstva mladine brez prihodnosti, to v resnici kulminira dve leti kasneje s tragedijo na nogometnem stadionu v Belgiji. Kaj šele Ecstasy, kjer preroško najavijo pohod tabletke, ki čez pet let spremlja vsako nelegalno prizorišče 'poletja ljubezni'.

Low-Life (FACT 100, 1985) je njihov tretji redni album, še ena mojstrovina, ki vsaj v dveh značilnostih napoveduje korak k sprejemljivejši podobi skupine. Na ovitku so prvič in zadnjič upodobljeni člani skupine, v CD različici so namesto knjižice pritaknjene njihove fotografije, ki si jih vsak lahko razporedi po želji, na primer vsak teden je lahko na naslovnici drug član New Order. Obenem sta z albuma sneta dva singla, Perfect Kiss in Sub-Culture, resda oba v remiksanih različicah. New Order tedaj še vedno predvsem vlagajo: v novo opremo in v klub La Hacienda, ki postane prva postaja pri pohodu housa iz čikaških in newyorških gej klubov prek Ibize na Otok. Še vedno so sredi dogajanja, sredi tistega, kar so kot najstniki v Manchestru tako pogrešali. Še vedno so 'low-life'.

Leta 1986 mine deset let, kar so skupaj. Neločljivi in nadvse aktivni so naslednji album naslovili Brotherhood (FACT 150). Na njem so svoj pristop strogo ločili. Če je Low-Life popolna simbioza njihovih osnovnih glasbil in elektronike, so ta dva pola na Brotherhood povsem ločili. Prvo stran albuma zavzemajo kitarski, na trenutke prav ostri rockovski komadi. Druga stran je spet v značilnem slogu, prevladujejo klaviature in ritem mašine, a tokrat manj zavezane popolnosti ritma in melodije. Očitno premišljen korak skupine, ki si ne želi stopiti na pot samoprodukcije. Pesem Every Second Counts in z njo vinilni album se skleneta s posnetkom zdrsa gramofonske igle, jasna napoved nove, digitalne dobe.

Navkljub prelomljenim načelom neobjavljanja singlov z albumov je večina njihovih maksi singlov samostojnih entitet, v podaljšani, razgrajeni formi ne sodijo v zbirko pesmi, zbitih na svojo esenco. Predvsem zaradi ameriškega trga, ki je prikrajšan za večino izvirnih izdaj maksi singlov, se New Order odločijo za kompilacijsko ploščo. Tako, kot pritiče imenu, dosledno in urejeno. Naslovne pesmi s prvih 12 maksi singlov so razvrstili na dvojni vinilni album Substance 1987 (FACT 200), medtem ko so na kompaktni izdaji dodali še disk s stranmi B istih singlov, večinoma remiksanih različic naslovnih pesmi. Kmalu zatem je Factory objavila podobno kompilacijo še s posnetki Joy Division in novi generaciji ponudila vpogled v predzgodovino New Order. Ti so zaradi tega na ameriški turneji prekršili še eno nepisano pravilo, v živo so izvedli nekaj 'svojih' starih pesmi. Čas je zdravil rane, le da si New Order v domačem okolju še niso drznili poseči v ta stari repertoar. Koncertni album BBC Live (BBC, 1987) s posnetki nastopa na velikem angleškem festivalu v Glastonburyju je prinesel večinoma novejše uspešnice, najbližje Joy Division so prišli kvečjemu posredno, ko so v dodatku izvedli eno prvih pesmi, ki so se je naučili igrati kot Joy Division; Sister Ray z drugega albuma Velvet Underground.

To ni bil prikaz nostalgičnega obračanja v čas, ki se ne more vrniti, kvečjemu zmožnost povezovanja preteklosti s sodobnostjo. Kot solastniki in redni obiskovalci kluba La Hacienda so bili sredi dogajanja, začetka acid house in rave on norije, imenovane Madchester. Singel Fine Time je nakazal skok na vagonček novega trenda, a New Order so ga z značilnimi basovskimi linijami znali obrniti sebi v prid. Naslednji album je z naslovom slavil tehnologiji podvržen čas, čeprav Technique (FACT 275, 1989) ni v celoti elektronski album. Vmes so posejani kitarski pop biseri, žal izgubljeni v klubski atmosferi.

Zdelo se je, da se je vse preteklo delo le izplačalo. Skupina je postajala z vsako ploščo za stopnjo popularnejša, založba Factory je zlahka podpisovala z novimi skupinami, klub Hacienda je bil vedno poln. New Order pa so obenem postali velika koncertna atrakcija.

Reading 1989/1993

Vsekakor dovolj velika, da so leta 1989 na oživljenem festivalu v angleškem Readingu odigrali vlogo glavnega nastopajočega. Teren je bil zagotovo pripraven, New Order so predvsem angleška skupina. Velikim odrom so se prej ogibali kot ne, raje so nastopali v manjših, po pravilu razprodanih dvoranah. Pričakovanja so bila zato toliko večja.

Spraševal sem se, ali skupini v naelektrenem ozračju sploh lahko spodleti? Dovolj je prvi takt, prvi akord, da so vsi, tisti pod odrom in na njem, v ekstazi. Skupina deluje suvereno, brez odvečnih besed in premorov. Brzi skozi novejšo in nekoliko starejšo zgodovino, se najdlje vrne do Ceremony, sklene z mogočno izvedbo Blue Monday. Vse mine kot prehitro se vrteč film. Mit je uspel zadržati magijo, čas zanje, kot da ne obstaja.

Ko se je zdelo, da pred njimi ni ovir, ko so se končno lahko predali brezskrbnim trenutkom, so pozabili na poslovno plat delovanja, in prav v tem so se kmalu pokazale razpoke. Razmaknile so se z nesrečno smrtjo mlade rejverke v Haciendi, dokončni pečat “zloglasnega kluba” pa je pritisnil obračun dilerskih tolp; to je pripeljalo do zaprtja diskoteke, ki je po pomenu enaka Studiu 54 v New Yorku. Tony Wilson je na krilih uspeha popolnoma prenovil založbo Factory Records, vlagal nenačrtno in trošil denar za izvajalce, ki so prinašali le izgubo. New Order pa so v nasprotju s temačno preteklostjo predvsem veseljačili. Koncerti so se zanje nadaljevali z žurom v bližnjem klubu do jutra. Kot posamezniki so se utrudili, vezi so oslabele, želja po skupnem igranju ugašala.

V takem stanju sprejmejo ponudbo Angleške nogometne zveze in leta 1990 posnamejo uradno nogometno himno angleške reprezentance za svetovno nogometno prvenstvo v Italiji. To vseeno ni bila očitna hvalnica žogobrcnim spretnostim, v besedilu dovolj odprtih interpretacij (Express yourself / beat your man / take him on / it's a one on one) so se našli celo otoški geji in pesem World In Motion je postala pravi hit v gejevskih klubih. Res pa je, da New Order niso bili sposobni napisati besedila nogometne himne, spisal ga je manchestrski komik Keith Allen, Bernard Sumner je le priredil nekaj verzov. World In Motion ostaja najmanj značilna nogometne himna, napisana kadarkoli.

Bernard Sumner se je prvi odločil za delovanje izven New Order. Nastala je prava mala superskupina, Electronic. V njej je stalni član kitarist še ene ikone angleškega neodvisnega rocka, Johnny Marr iz The Smiths. Ob manjši pomoči Neila Tennanta iz Pet Shop Boys je bil uspeh prvenca (Virgin, 1989) zagotovljen. Žal ne več za Factory.

Prihodnost New Order je bila naenkrat pod velikim vprašajem, še posebej, ko se je rahlo užaljen Peter Hook pojavil s svojo skupino Revenge. Za prvi in edini album je pri Factory izprosil kopico denarja, ki se ni nikoli povrnil. Albumu One True Passion primanjkuje prav to, kar obljublja v naslovu. V zmedi pristopov pritegne le Hookov bas v ospredju. Premalo, da bi se plošča vpisala med “obvezne”.

Gillian Gilbert in Stephen Morris prav tako nista le opazovala nadaljnji razplet dogodkov: če nista z video kamero beležila puščobnih močvirij, sta pod imenom The Other Two pisala filmske teme in objavila album The Other Two And You.

Tony Wilson je medtem vendarle upal na novi album New Order, ki bi verjetno le podaljšal agonijo, tako pa je novembra 1992 lahko samo še naznanil zaprtje “tovarne”. Ena najslavnejših angleških neodvisnih založb je prav nič slavno sklenila svoje poslanstvo. Čeprav Wilson obljublja vrnitev ...

Če so imeli New Order pri Factory proste roke pri katerikoli odločitvi - pravzaprav med njimi sploh ni bilo pisne pogodbe, le ustni dogovor -, je bila pogodba z novim založnikom London Records bolj toga. Morda so se preprosto prenaglili, kajti vsi so bili z mislimi bolj pri stranskih projektih. Zato je album Republic (1993) doživljal hude porodne krče, člani New Order so pesmi zanj pisali posebej, skupaj so se dobili le na snemanjih. Še tu so jim bili v pomoč studijski glasbeniki in množica snemalnih tehnikov, to je radikalen premik od njihove predhodne avtonomnosti. Albumu manjka celovitosti, ima nekaj izvrstnih trenutkov, izdanih na štirih singlih, končni vtis pa je, da je delo naveličane skupine. Močna medijska podpora je pomagala k rekordni prodaji, založba jih je še prisilila v obsežno turnejo, ki so jo sklenili še enkrat na festivalu v Readingu. Kar je bilo nekdaj v oporo, je postalo breme. Skupina se v živo niti ni trudila, da bi bila s “pravimi” glasbili v sinhronizaciji z elektronskimi pripomočki. Razglašenost in posiljena komunikacija sta bili le dokaz več, da so skupaj le še zaradi navade. Ali zaradi izpolnjevanja pogodbenih dolžnosti. Temu je verjetno podvržena naslednja kompilacijska plošča, nenavdihnjeno naslovljena (the best of) NewOrder (London, 1994). Če so zanjo znova posneli nekaj starejših uspešnic, od drugih izbrali verzije z malih, 7-palčnih singlov, so se vsaj tako izognili občutku razprodaje. Zaradi reda pa evropsko različico kompilacije uvede na novo posneta True Faith, tista, ki v izvirni izvedbi sklene Substance iz leta 1987. Na naslovnico so pritisnili še velik, stiliziran vprašaj, ki se je bolj kot na njihovo enigmatično naravo nanašal na njihovo prihodnost.

Spet pripravljeni

New Order vsaj uradno niso nikoli razpadli. Premor pa je bil skoraj nujen. Gilbert in Morris sta si ustvarila družino, Hook je izginil neznano kam, le Sumner se je resno lotil ustvarjanja. Z Johnnyjem Marrom in ob pomoči klaviaturista Karla Bartosa iz Kraftwerk se je za dve leti zaprl v studio in rezultat je bil do zadnje podrobnosti premišljen drugi album Electronic – Raise The Pressure (Virgin, 1996). Še Marr je kitaro večinoma postavil v kot in se posvetil starim sintetizatorjem, ki jih je od doma prinesel Sumner. Skupina je bila z izdelkom nadvse zadovoljna, Sumner je hitel pojasnjevat, da je to njegov najljubši album. A kritike so bile uničujoče, prodaja je bila pod vsemi pričakovanji. Ljubitelji so zahtevali več kitar, in za čuda sta jim Sumner in Marr prvič v svojih karierah ustregla. Twisted Tenderness (Virgin, 1999), tretji album Electronic, je še komajda elektronski, kvečjemu kitarsko groovey.

Sumner, Hook, Gilbert in Morris so v preteklo skupno delo vložili preveč, da bi na koncu pustili slab vtis. Petletni premor jim je le koristil, spet so si zaželeli skupnega igranja. Nepričakovano - kajti vmes se je Hook vrnil s pop usmerjenimi Monaco, druga dva pa sta kot The Other Two začela delati za drugi album - so New Order napovedali vrnitev. Natanko pet let po debaklu na readinškem festivalu se leta 1998 vrnejo na kraj zločina. Šušljalo se je celo, da so dokončno odvrgli breme preteklosti in da se lahko nadejamo celo izvedbam nekaj ključnih pesmi iz časov Joy Division. Tega si v Angliji še niso drznili, previdno so to konec osemdesetih let storili le na ameriški turneji, kjer je bila njihova predzgodovina komaj znana.

Njihov povratniški nastop mine kot v transu. Skupina spet deluje ubrano, nenavadno zanosno in komunikativno. Končno so oni, brez zaveze preteklosti. Nekdanjo strogo eleganco so zamenjali za praktičnost; Peter Hook v črni usnjeni jakni in z basom, spuščenim pod kolena, pozira na robu odra, Sumner v poletni opravi komunicira z občinstvom, doda celo kanček angleškega humorja. Njegovi obvezni “ups” v instrumentalnih partih podžigajo, le druga dva sta zatopljena v svoje opravke, s srcem pri stvari. Brez obotavljanja, le s kančkom več spoštovanja, izvedejo delikatne Isolation, Atmosphere, Heart And Soul in “najtežjo” Love Will Tear Us Apart. Razen slednje jih zabeležijo na DVD plošči 316 (London/NIKA, 2001) s posnetkom koncerta, ki mu dodajo zgodnji nastop iz New Yorka izpred 17 let. Za primerjavo, kje so bili in kje so danes.

Tokrat niso ponovili napake z Republic. Najprej so vsi brez pritiskov končali tekoče projekte, zato da bi se povsem posvetili povratniškemu albumu. Stare draži so se vrnile, na Get Ready (glej Plošče) spet zvenijo sveže in vznemirljivo. New Order, dobrodošli nazaj.

Janez Golič