Letnik: 2001 | Številka: 10 | Avtor/ica: Marko Jenšterle

Omara Portuondo

Bolero, ki trga srce

Že kar nekaj let je od tega, ko je projekt Buena Vista Social Club prinesel slavo in bogastvo do tedaj neznanim kubanskim glasbenikom. Kmalu za tem je tržišče zasul pravi plaz plošč s to blagovno znamko. Najprej so se kubanski glasbeniki zbrali v zasedbi Afro Cuban All Stars, potem pa je še skoraj vsak med njimi prišel do samostojne zgoščenke. Ampak zelo hitro smo v tej poplavi začeli prepoznavati preigravanje bolj ali manj istih obrazcev, toliko bolj, ker so si tudi glasbeniki med seboj pomagali.

Plošče zasedbe Buena Vista Social Club in istoimenski film Wima Wendersa so sovpadali z vsesplošnim evropskim zanimanjem za salso (ta je v bistvu ameriško predelani kubanski son), ki polni dvorane širom po Evropi in tudi pri nas, lani pa je iz te enoličnosti končno izstopila plošča Omare Portuondo, saj nam je odkrila neko precej mirnejšo in intimnejšo Kubo. Omara Portuondo na njej prepeva pesmi v počasnem in romantičnem ritmu bolera, pri katerem se telesa ne oznojijo tako hitro kot pri sonu ali salsi, vendar se zato pesmi z interpretacijami globlje zasidrajo v naše duše.

Omara Portuondo je stara 71 let, z glasbo se ukvarja več kot 50 let, vendar je morala tudi ona, tako kot Compay Segundo, Ibrahim Ferrer in drugi, počakati na prihod Rya Cooderja na Kubo, da ji je odprl vrata v zahodni svet (vzhodnega je namreč pred tem precej prepotovala). Na vprašanje, če je to pričakovala, je nekoč odgovorila: “Ne, nikakor se mi ni zdelo možno, da se mi kaj takega zgodi še v tem življenju. Seveda sem sanjala o uspehu, kajti dokler je življenje, obstaja upanje, ampak nikoli si nisem mislila, da bom nekoč igrala v dvorani pred 20 tisoč ljudmi.” Omara Portuondo pravi še, da je bila narava izredno radodarna s Kubo. Tropsko podnebje, večno sonce in mešanica različnih ras, vse to je prispevalo k temu, da so Kubanci neverjetno glasben narod. V začetku sedemdesetih let se je tudi njihova glasba začela spreminjati. Iz sosednjega Portorika, kjer je pod ameriškim vplivom nastajala salsa, so začeli na Kubo zahajati udarnejši ritmi, ampak Omara je preživela tudi to.

Glasbenica, ki so ji nadeli vzdevek “kubanska Edith Piaf”, se je rodila v Havani leta 1930. Mati je izhajala iz bogate španske družine in je sorodnike razočarala s tem, ker se je namesto s kom, ki bi bil vreden njenega družbenega položaja, raje poročila z nogometašem, ki je bil povrh vsega še temne polti. Omara Portuondo se spominja, da je zaradi razmer v družbi mama vedno prikrivala rasno mešani zakon. Z očetom sta se na ulici obnašala kot tujca, doma pa sta vladala strpnost in sožitje. Njena starejša sestra Haydee je plesala v kabaretu Tropicana in leta 1945 se mu je pridružila tudi Omara. Obe skupaj sta v tem času prepevali tudi ameriške jazzovske standarde in sodelovali v skupini Loquibambla. Leta 1952 sta skupaj z Eleno Bourke in Moraimo Secada nastopali v ženskem vokalnem kvartetu Las D'Aida, ki ga je vodila pianistka Aida Diestro, in v njem ostali petnajst let. Nastopile so celo v ZDA in med drugim pele skupaj z Natom Kingom Colom. Leta 1959 je Omara Portuondo izdala prvi solistični album Magia Negra, nekakšno mešanico ameriškega jazza in kubanske glasbe, nanj je med drugim uvrstila tudi skladbo Caravan Duka Ellingtona.

Leta 1961 je skupina Las D'Aida nastopila v Miamiju ravno v času, ko so se zaostrili odnosi med Kubo in ZDA in se je za Kubo začelo dolgo obdobje izolacije. Sestra Haydee je ostala v Ameriki, Omara pa se je vrnila domov. Naslednja leta so zaznamovala njena gostovanja po različnih, predvsem socialističnih državah sveta. Na Poljskem je sodelovala na festivalu v Sopotu, ki je bil nekakšna vzhodnoevropska različica evrovizijske popevke. Njeno pesem Como un Milagro je napisal Juanito Marquez, ki ji je pomagal tudi pri snemanju albuma Esta es Omara Portuondo. Kmalu za tem je tudi Marquez emigriral v ZDA, in ko je leta 1993 Gloria Estefan za snemanje plošče Mi Tierra potrebovala čim boljše kubanske aranžmaje, se je obrnila ravno nanj.

V sedemdesetih letih je Omara Portuondo pela pri skupini Orquesta Aragon, v okvirih kubanske kulturne izmenjave nastopala po socialističnih državah, vendar tudi na Japonskem in v Franciji, v osemdesetih letih je posnela dva samostojna albuma, Palabras ter Desafios, potem pa je prišlo novo desetletje, in leta 1995 Ry Cooder, ko se začne obdobje Buena Vista Social Club. Omaro Portuondo so povabili, da je s Compayem Segundom zapela bolero Veinte Anos, ki je postal ena najuspešnejših skladb s plošče, zato ni čudno, da ga je kasneje za samostojno zgoščenko posnela še enkrat.

Omara Portuondo je med letošnjimi nominiranci za nagrado “grammy latino”, ki so jo zaradi dogodkov v New Yorku prestavili za nedoločen čas. Poleg nje se zanjo s Kube poteguje samo še Isaac Delgado.

Eden najglobljih prizorov iz Wendersovega filma Buena Vista Social Club je tisti, ko Omara z Ibrahimom Ferrerjem odpoje pesem Silencio, ki govori o tem, da bi se rože v vrtu posušile, če bi videle njeno žalost. V očeh Omare se na koncu pojavijo solze, ki ji jih z robcem obriše Ibrahim Ferrer. Z nastopom Omare Portuondo 29. oktobra v Cankarjevem domu se nam ponuja enkratna priložnost, da tudi mi v živo začutimo globino in čustvo kubanskega bolera.

Marko Jenšterle

Izbrana diskografija

Palabras (Intuition Music, 1996; ponatis albuma iz l. 1984)

Magia Negra (Velvet, 1997; ponatis albuma iz l. 1959)

Oro Musical (Max Music/Ryko, 1999)

Buena Vista Social Club Presents Omara Portuondo (World Circuit, 2000)