Saga o pianistih (22. del)

Klavirski polbog

“Imel je najbolj pianističen um v zgodovini.”

(David Dubal, Reflections from the Piano)

Na koncertih so ga obkrožale ženske, ki so omedlevale že ob pogledu na njegovo visoko, vitko postavo, ki je s svojo krhkostjo izražala tudi nekaj ženskega; zaželele so si šop njegovih čez ramena padajočih svetlih las in zadrhtele, če se je njihov pogled slučajno ujel z njegovimi svetlo zelenimi očmi. Njegov portret so nosile na broškah, segale so za strunami, ki so pokale pod njegovimi prsti, ali pa pobirale ogorke njegovih cigar, ki so jih potem skrivale v svojih nedrjih. Dve dami iz visoke družbe sta se nekoč celo vrgli na tla in se stepli za to, katera bo dobila njegov njuhanec. Scena, ki je nemalo podobna histeriji rockovskih koncertov, je mnogo starejša kot, recimo, Beatli. Pravzaprav bo prav letos decembra minilo že sto šestdeset let od koncerta, na katerem je takrat tridesetletni Franz Liszt povsem prevzel publiko v Berlinu. Lisztomanija, kot je to množično navdušenje nad Lisztom poimenoval sam Heinrich Heine, pa ni zajela samo Berlina, temveč se je kot kakšna okužba širila povsod po Evropi, od Rusije do Anglije, kamor je pač Liszta zaneslo v letih “transcendenčnega koncertiranja” (1839-1847).

Franz Lisztse je rodil 22. oktobra 1811 v kraju, ki je danes del Madžarske. Njegova mati je bila Avstrijka, oče pa sin madžarske kmečke rodbine, katere moški potomci so dolgo časa nosili ime List. Starša sta sina spočela v letu, ki je zaradi Napoleonovih vojskovanj vso vzhodno Evropo spremenilo v eno samo grobišče; prav tistega leta pa je nebu vladal velik komet, ki je obetal rojstvo čudeža in dosegel svoj največji sijaj prav v dneh Lisztovega rojstva. Mladi Franzi sprva zaradi šibkega zdravja ni kazal posebnih namigov čudežnega; ko je bil star približno tri leta, so ga skorajda pokopali. Toda tenkočutni oče, ki je bil tudi sam navdušen amaterski glasbenik, je bil zaradi spoznanja o glasbenem talentu sina kmalu pripravljen žrtvovati tudi službo kmeta na posestvu kneza Esterhazyja. Osemletnega sina je odvedel na Dunaj, kjer ga je učil sam Carl Czerny, Beethovnov učenec. Leta truda so bila poplačana z uspešnimi turnejami po vsej Evropi, na katerih se je poslušalcem nemalokrat utrnila misel, da se je ponovno rodil Mozart. Toda pri sedemnajstih letih je Franz Liszt naenkrat ostal brez očeta. Z materjo, ki ga na turnejah ni spremljala, se je nastanil v Parizu. To mesto ga je od vseh, v katerih je živel kasneje (Weimar, Rim, Budimpešta ...), verjetno najbolj zaznamovalo, saj je poleg glasbe francoščina postala in ostala za vse njegovo življenje prvi jezik komuniciranja (čeprav se je štel za Madžara, ni nikdar govoril madžarsko). Sam pa je s skladbami, s številnimi dobrodelnimi akcijami in recitali za vedno zaznamoval položaj glasbenega umetnika; povrh vsega je bila njegova ustvarjalnost začinjena še z zgodbami o aferah z ženskami, ki jih je imel med presledki melanholičnih trenutkov, v katerih je iskal zatočišče v cerkvi (proti koncu življenja je v resnici stopil v nižji duhovniški red, ki pa mu je še dopuščal posvetno delovanje).

Egocentrik in dobrotnik

Zgodbe o Lisztu, kot jih je oblikovala javnost, so marsikdaj zasenčile podobo o drugi (včasih bolj resnični) plati Lisztove osebnosti. Tako tudi v središču Budimpešte, sredi trga, ob katerem stoji glasbena akademija Franza Liszta, stoji kip, ki upodablja Liszta takšnega, kakršnega si je zamislilo javno mnenje: kot salonskega leva, klavirskega titana, kralja klavirja, žonglerja, pozerja, erotomana, egocentrika, showmana ... Njegovi naprej stegnjeni prsti se zdijo naravnost ogromni - takšni, kot jih opisujejo zgodbe o njem. Toda nedaleč od kipa je v prostoru stare glasbene akademije, ki jo je ustanovil Liszt sam, urejen muzej. V njem spomin na Liszta obujajo klavirji, ki jih je posedoval Liszt, portreti ter razni pisni dokumenti; preseneti pa mavčni odlitek njegove roke, ki je pravzaprav portret moške roke čisto normalnih dimenzij.

Koliko zgodb je še bilo resničnih ali pa izmišljenih v čast Mefistela klavirja, pustimo zdaj ob strani. Naj namesto njih raje spregovorijo dokazi o njegovi klavirski ustvarjalnosti:

Že v mladosti je Liszt vadil po tri do štiri ure na dan samo skladbe, ki jih je bral z lista. Zato je v poznih letih tudi tako fasciniral z natančnostjo, s katero je igral iz not, ki so mu jih prvič predstavili. Liszt je vadil tudi kasneje - ko je leta 1832 prvič slišal Paganinija, takrat največjega glasbenega virtuoza, se je zaobljubil, da postane “Paganini na klavirju”; sam je zapisal, da je takrat vadil po štiri, pet ur na dan (terce, sekste, oktave, tremole, repeticije, kadence, itd.); ostali čas pa so mu delali družbo Homer, biblija, Platon, Locke, Byron, Hugo, Lamartine, Chateaubriand, Beethoven, Bach, Hummel, Mozart in Weber. Njegov posluh za književnost je odseval tudi v njegovem poučevanju; tako je, na primer, da bi bolje razumeli neko Moschelesovo delo, učencem predlagal, naj najprej preberejo Hugojevo Jenny. S svojimi učenci pa je Liszt ustvaril močno vez med Beethovnom in klavirsko tradicijo dvajsetega stoletja. Poučeval ni le aristokratskih učencev, ki so bili pri njem bolj zaradi socialnega statusa; med njegovimi pravimi učenci so bili: Hans von Bülow, Carl Tausig, Sophie Menter, zadnjih osem let njegovega slikovitega življenja (1811-1886) so ga obkrožali Eugen d'Albert, Moriz Rosenthal, Alexander Siloti, Arthur Friedheim, Frederic Lamond, José Vianna da Motta in drugi; Lisztovi dediči pa so v dvajsetem stoletju postali Anton Rubinstein, Busoni, Paderewski, Godowsky in Rahmaninov.

Zlasti v kasnejših letih, potem ko se je po letu 1847 za vedno poslovil od javnega koncertiranja, so Liszta njegovi študentje vedno bolj obkrožali. Toda kakor je šel skoraj ves njegov zasluženi denar v dobrodelne namene, tako je tudi učence - kot njega Czerny - poučeval zastonj; še več, v času, ki ga je preživel z dolgoletno ljubeznijo, princeso Carolino Saint Wittgensteinsko, v Weimarju, jim je bila v njuni hiši vedno na voljo soba. Liszt je imel vse svoje imetje v klavirjih - najraje je imel érarda - ter v darilih (včasih prav čudnih), ki jih je dobil na turnejah. Vsak zaslužek je hitro porabil, a ne le za prijetno druženje s prijatelji romantiki, kjer je popil ogromno konjaka in kadil cigare (proti koncu življenja je že bolj na skrivaj popil po steklenico konjaka na dan, včasih pa sta se ji pridružili še dve steklenici vina). Veliko denarja je šlo za dobrodelne namene ter promocijo glasbene kulture in izobraževanja. Tako ni imel niti dovolj denarja za svoje tri otroke, ki jih je imel z Marie d'Agoult, prvo dolgoletno ljubeznijo. Daniele je umrl, še preden bi lahko imel naslednike, Blandine je umrla na porodu drugega otroka, Cosima, sprva poročena z Lisztovim učencem von Bülowom, pa je namesto očeta po smrti obeh bolj promovirala svojega drugega moža, Richarda Wagnerja, ki je bil pred spletkarjenji z njegovo hčerko ne le Lisztov prijatelj, ampak si je z Lisztovo pomočjo tudi priboril podporo v družbi. Lisztov odnos do denarja potrdi tudi njegov odgovor princesi Metternich z Dunaja. Potem ko je imel turnejo po Italiji, ga je vprašala, če je naredil dober posel, Liszt pa je odgovoril, da igra glasbo in ne sklepa poslov.

Prvi recital v zgodovini

Tudi v Lisztovem času je bilo popularno merjenje moči. Tako se je leta 1837 pustil izzvati, ko je njegov stanovski kolega Thalberg v času Lisztovih popotovanj od Švice do Italije z igranjem omamil publiko v Parizu. Liszt se je ob novici nemudoma vrnil v Pariz in po koncertih obeh pianistov so razglasili, da je Thalberg najboljši, Liszt pa edini pianist na svetu. Toda Lisztova slava je segla mnogo dlje od Thalbergove. Sodobni glasbenik je namreč Lisztu lahko hvaležen tudi zaradi položaja, ki mu ga je priboril v družbi, njegova kariera pa še danes ostaja model modernim koncertantom. Liszta je virtuozna kariera popeljala od Pirenejev do Urala, neprimerljiva je s celo dotedanjo zgodovino koncertiranja: javno je igral več kot tisočkrat, v Milanu in Sankt Petersburgu celo pred tri tisoč gledalci. Ves program je igral na pamet, njegov repertoar je bil izredno obsežen, saj je igral vse od Bacha do Chopina. (Nekoč se je celo v manj kot 24 urah naučil Beethovnov koncert v c-molu in ga potem že javno igral.) V prid popularizaciji glasbe je za klavir predelal marsikatero orkestrsko delo ali pesem za glas in klavir. Bil je prvi, ki se je zavedel lepote Scarlattijevih del, in njihova prva izvedba na Dunaju leta 1838 je bila pravi “boom” za takratno poslušalstvo. Klavir je postavil tako, da so lahko poslušalci občudovali njegov lepi profil, hkrati pa je odprt pokrov na njegovi levi omogočil boljši prenos zvoka do občinstva. Zgodovinski dogodek za vse glasbene koncertante pa se je zgodil 9. junija 1840 v Hannover Square Rooms v Londonu, ko je prvič celoten program koncerta izvajal sam in ta način koncertiranja poimenoval recital. Program je obsegal dela:

1. Scherzo in finale iz Beethovnove Pastoralne simfonije (transkripcija za klavir)

2. Schubertova Serenada

3. Schubertova Ave Maria

4. Lisztov Hexaméron

5. Lisztova Neapeljska tarantela

6. Lisztov Grand galope chromatique

Vsako od teh del se je imenovalo recital, ker naj bi jih Liszt recitiral. Ideja za tako poimenovanje ni bila Lisztova, temveč jo je iznašel njegov prijatelj, Anglež Frederick Beale. Lisztu pa se je končno uresničila zamisel, ki je bila parafraza Ludvika štirinajstega: Le concert, c'est moi! (Koncert, to sem jaz!) Potem ko je zaigral vsako delo, se je Liszt spustil med publiko, s poslušalci poklepetal in nato spet nadaljeval.

Anin ples - spomin na Liszta v Sloveniji

Leta 1846, v času velike evropske turneje, na kateri je sicer obiskoval le največja glasbena središča, je Liszt na Dunaju srečal barona Edvarda Lannoya. Baron, velik prijatelj glasbe, skladatelj in organizator kulturnega življenja, je bil sicer francoskega rodu, a je živel večinoma na Dunaju, v poletnih mesecih pa na posestvu v današnji Sloveniji, v gradu Viltušu pri Selnici. Komaj nekaj dni po odprtju nove železniške poti med Gradcem in Celjem je Lannoyu uspelo prepričati Liszta, da se je predstavil tudi v manjših krajih - najprej 14. junija v Gradcu, dva dni kasneje v Mariboru in 19. junija spet v Gradcu. Julija je Liszt spet zavil proti jugu, kjer je 25. julija koncertiral najprej v Rogaški Slatini, dva dni kasneje pa je igral še v Zagrebu. Liszt se je naslednje leto ponovno ustavil v Rogaški Slatini, in to 21. avgusta, tokrat ga je povabil ogrski primas J. K. Scitovsky, ki ga je slišal igrati tam prejšnje leto. A četudi so bili takrat med poslušalci cesar Ferdinand, cesarica Marija Ana in nadvojvoda Ivan, je Lisztov prvi nastop v tem zdraviliškem mestu pustil Sloveniji vidnejši pečat. Takrat so namreč v Rogaški Slatini ravno zgradili zdraviliško dvorano in Liszt je igral na otvoritvenem koncertu. Dogodek je bil toliko pomembnejši, ker se je odvijal 25. julija, na predvečer godu sv. Ane, zaščitnice zdravilišča. Kasneje, od leta 1892 dalje, so vsako leto na ta dan s plesno prireditvijo obhajali praznik viška sezone, na katerega so se gostje pripeljali s kočijami celo z Dunaja. V zadnjih letih pa smo Slovenci ta dogodek spet oživili. Tako so se letos plesni pari že desetič zapored zavrteli v Kristalni dvorani. Tako imenovani Anin ples je dosegel vrhunec opolnoči, ko so gostje razrezali torto, poimenovano Anini spomini na Franza Liszta. Ta prireditev pa nam ne zbudi zgolj asociacij na Lisztov nastop v tisti dvorani pred sto petinpetdesetimi leti in na njegovo mamo, ki se je prav tako imenovala Ana. Tako kot je bil Liszt pobudnik marsikaterega dobrodelnega koncerta, je tudi Anin ples v Rogaški Slatini prinesel dobiček, ki je bil dodeljen v humanitarne namene (letos Zavodu Janeza Levca).

Sicer pa so bili Lisztovi koncerti v Sloveniji izjemno odmevni, saj so privabili goste ne le s Spodnje Štajerske, temveč tudi s Hrvaškega, kronani pa so bili s hvale polnimi ocenami. Dr. R. Puff je svoje poročilo slenil takole: “Slavljencu naj bo njegovo bivanje v Mariboru list več v vencu slave, ki si ga spleta sam.”

Damjana Zupan

(Kaj več o praznovanju letošnje 190. obletnice Lisztovega rojstva, ki bo na mednarodni konferenci EPTE konec oktobra v Berlinu, boste zvedeli sicer šele v decembrski številki; novembra pa ste vabljeni, da preberete, kako razni uspehi pianistov odmevajo v tujih glasbenih revijah.)