Eric Tanguy

Skladatelji smo razdvojeni med srcem in možgani

Mladi francoski skladatelj se je v Sloveniji pojavil kar nenadoma. Seveda ne kar sam od sebe. Umetniškemu direktorju Slovenske filharmonije Marku Letonji se je zdela njegova skladba Intrada kot nalašč za otvoritveni koncert Slovenske filharmonije v novi sezoni, tokrat posebej slavnostni - ob tristoletnici ustanovitve prve filharmonične družbe v Ljubljani. Prav ta okoliščina je mlademu skladatelju pri nas ponudila posebej bogato promocijo.

Eric Tangy je pri Kristusovih letih že priznan skladatelj z zavidljivimi uspehi doma in v tujini. Njegov dosedanji opus šteje kar šestdeset del, med njimi so komorna, simfonična in solistična ter koncertantna dela, trenutno piše naročeno opero, ki naj bi bila izvedena v sezoni 2002/2003. Lahko se pohvali tudi z zanimivimi interpreti svojih del. Skladbo Eclipse je v baziliki St. Rémi v Reimsu na dan znamenitega sončnega mrka 11. avgusta 1999 izvedel Bretonski orkester s Stefanom Sanderlingom, dve leti pozneje pa je njegov drugi Koncert za violončelo spet v Reimsu premierno izvedel Mstislav Rostropovič, ki bo izvedbo z Bostonskim orkestrom in dirigentom Seijijem Ozawo ponovil aprila 2002 v Bostonu.

Izvedba Eclipse v Reimsu je vzbudila pozornost vodstva orkestra v Mainzu in skladbo so uvrstili na spored koncerta pod vodstvom gosta dirigenta Marka Letonje. Tanguy, ki je v Mainzu prisostvoval vajam, rad poudari, da se redko srečata dva glasbenika, ki bi se v ustvarjanju glasbe tako dobro ujela, kot sta se z Letonjo, medtem ko sta Letonjo presenetili orkestracija in moč Tanguyjeve glasbe. Zato se je odločil, da za otvoritveni koncert Slovenske filharmonije za letošnjo sezono - program v tistem trenutku še ni bil dokončno oblikovan - predlaga kot francosko skladbo najnovejšega datuma Tanguyjevo Intrado. Tristavčna skladba, v kateri sta Letonjo najbolj pritegnila energetski naboj in kontrastnost, je napisana za klasični orkestrski sestav, enak tistemu, ki ga uporablja Brahms. Zanimivost koncerta je bila ogromna razlika v zvoku, ki ga isto izvajalsko telo ustvari pri romantičnem delu, kakršno je Brahmsov violinski koncert, in pri sodobni skladbi mladega francoskega skladatelja.

Tanguy namreč skuša v skladbah klasičnih oblik z običajnim orkestrskim sestavom ustvariti predvsem samosvoj, nov glasbeni jezik, kar je obširno razlagal na dveh javnih pogovorih.

“Ko pravim, da želim ustvarjati glasbo današnjega časa, bi rad poudaril, da seveda uporabljam že dolgo znane elemente, vendar jih skušam sestavljati v nov jezik, ki ne pripada nikomur doslej, podobno kot nekateri sodobni kiparji iz znanih materialov z novimi tehnikami oblikujejo čisto nove objekte. Na mikro nivoju glasba pripada vsem obdobjem, šele akumulacija detajlov lahko ustvarja današnjo oziroma določeno glasbo. S preprostimi, znanimi elementi skušam ustvarjati nove zvočne podobe. Težko je reči, da je to novo, je pa današnje, kajti v preteklih obdobjih skladatelji niso tako skladali. Študiral sem pri treh zelo avantgardnih skladateljih, Horatiu Radulescuju, Gerardu Griseyju in Ivu Malecu. Ker so mi bili zelo blizu, se najprej nisem mogel izogniti vplivu njihove glasbe, a pri 23 letih sem si rekel, da to ni moja glasba, da pišem njihovo glasbo. Začel sem se zanimati za slikarstvo in kiparstvo, veliko brati. Srečo sem imel, da sem lahko takrat dve leti preživel v Rimu, kjer sem si vsak dan ogledoval poslikave v cerkvah. Niso me toliko zanimale tehnike slikanja kot okus, estetski izbor teh ustvarjalcev. Jasno mi je bilo, da se moram tudi sam odločiti za lasten estetski pogled, če želim napredovati. V Franciji sem veljal za zelo glasnega, modernega mladega skladatelja, in ko sem se iz Rima vrnil s prvo skladbo, so bili poslušalci močno presenečeni. Marsikaj tistega, po čemer so me prej poznali, sem opustil, predvsem mikrointervale. Ker sem bil sam violinist, sem vedel, da je mikrointervale nemogoče natančno slišati, če jih uporabljate preveč naenkrat ali v hitrejšem tempu. Prav mikrointervali in ostri škripajoči potegi z lokom po strunah nad mostičkom, ki so bili značilni za obdobje glasbe v sedemdesetih in osemdesetih letih, so se mi začeli dozdevati odveč. Pogovarjal sem se s Xenakisom in tudi on jih je v poznejših letih vse manj uporabljal. Dandanes je za skladatelja najbolj težavno biti moderen in ustvarjati, kot ni še nihče pred njim. Lahko je oponašati najbolj priznane sodobne skladatelje, Xenakisa, Dutilleuxa, saj so ponudili svoj recept. Uporabiš velik orkester, močno tolkalno zasedbo, glisande, mokrointervale, in narediš lepo skladbo po Xenakisovo. A zavedam se, da se na njegov način ne da iti dlje, kot je šel sam. Opazoval sem uporabo mikrointervalov tudi pri Griseyju. V počasnih delih, kjer ustvarjajo zanimiv jasen zvok, jih uporablja, v hitrih delih, kjer so problematični, pa jih ne. Sam sem se jim nazadnje odločil popolnoma odpovedati. Seveda je dobro spoznavati in analizirati glasbo drugih skladateljev in iskati v njej elemente in vplive ali vzporednice, a ko sem bil malo mlajši, sem bil prav zaradi tega v veliki krizi. Razmišljal sem o svoji glasbi, češ da je preblizu temu ali temu, bil sem jezen sam nase, bal sem se prevelikega vpliva drugih skladateljev. Veliko sem se pogovarjal s prijateljem, skladateljem Pascalom du Sapinom. Vprašal sem ga, na primer, kaj misli, kadar v svoji skladbi zasliši delček glasbe kakega drugega avtorja, pa mi je odgovoril: vseeno mi je. Počasi sem se pomiril, kajti tudi če je element enak kot v neki drugi skladbi, ni uporabljen enako. V takem primeru ne gre za krajo, morda le za rahel namig, da samo zadiši po nečem znanem. Morda se zdi, da preveč razmišljam, a skladatelji smo razdvojeni med srcem in možgani. Zame je v glasbi najpomembneje, da ne zveni kot nekaj, kar smo že slišali. Zanimiv primer je Sibelius. Njegova glasba ni zelo moderna, je romantična, vendar če natančno poslušate, kako obravnava glasbeno gradivo, ugotovite, da zelo nenavadno, brez začetkov, brez koncev, kot bi prihajalo “od nikoder”, drugače od vseh drugih skladateljev.”

Mladega Erica Tanguyja veže tudi prijateljstvo z enim najuglednejših še živečih francoskih skladateljev, Henrijem Dutilleuxom. Posebej občuduje Dutilleuxov izjemni smisel za harmonijo. Pravi, da gre skladatelj v harmoniji celo dlje od Messiaena, ki je v Franciji pojem za harmonijo, da je harmonsko še bolj čaroben, prefinjen in da izžareva neverjetno moč. Prav skladbo Intrada, ki je bila premierno izvedena pred tremi leti v Parizu, je posvetil temu velikemu skladatelju.

Kaja Šivic