David Hajdu

POSITIVELY 4th STREET: The Lives and times of Joan Baez, Bob Dylan, Mimi Baez Farina and Richard Farina

Bloomsbury, 2001

David Hajdu v knjigi pripoveduje zgodbo o tem, kako so se štirje nadobudni mladi boemi srečali v Greenwich Villageu, postali prijatelji in spremenili podobo ameriške glasbe; to v prvi meri seveda velja za Dylana, za katerega pa je tako ali tako znano, da se je pri Joan Baez veliko naučil (o tem smo v Muski že pisali). V letu, ko Dylan praznuje šestdesetletnico, je to ena najbolj odmevnih izdaj, čeprav moram priznati, da sem po njej segel z manjšimi zadržki, ki pa so se kmalu izkazali za neupravičene.

Povedano s preprostimi besedami: knjiga Positively 4th Street pripoveduje, kako je folk postal rock, in opisuje vlogo, ki so jo pri tem odigrali mladi beatniki. To je bila velika četverica! Če odmislimo Dylana, ki je do leta 1966, se pravi v petih letih kariere, postal junak enega najbolj burnih poglavij v rocku in ga leta 1966 po nesreči z motorjem v Woodstocku tudi za vedno sklenil, so tukaj še Dylanova ljubica in učiteljica Joan Baez, njena sestra, lepotica Mimi (s tudi samosvojim glasbenim slogom), in njen mož Richard, pisatelj, pisec pesmi in boem, kar je pozneje v najboljšem pomenu besede postal tudi Dylan. Hajdu je izkušen in prebrisan pisec in o dogajanju na folklornem prizorišču piše iz različnih zornih kotov. Vedno išče reference v glasbi, oriše politično razpoloženje in sploh Ameriko šestdesetih let, njegovo tako rekoč življenjsko delo pa temelji na več sto intervjujih. Kot študenta Dylanove glasbe so me seveda najbolj pritegnile zgodbe o tem, kako je kakšna pesmica prišla v repertoar Baezove in kako jo je Dylan pozneje vzel za svojo. Seveda gre velikokrat za navidez nepomembne podatke, ki pa ob treznem premisleku dajejo vedeti, da je bil Dylan takrat resnično kot suha spužva, ki je vase vsrkala vsako kapljico tekočine.

Literarni kritiki, ki pišejo o glasbenih knjigah, so delo pohvalili in ga razglasili za eno redkih, ki nam lahko pove kaj novega o burnem dogajanju v šestdesetih letih. Spričo pomanjkanja literature o Joan Baez ga najtopleje priporočam prav ljubiteljem te odlične pevke, ki je dvakrat bolj ali manj uspešno nastopila tudi pri nas. Če še niste prepričani o pomembnosti in konec koncev tudi kakovosti glasbe, ki jo je na vrhuncu kariere posnela Joan Baez, vam bo ta knjiga lep kažipot do novih presenetljivih odkritij. Mogoče za konec ne bo odveč podatek, da sem knjigo kupil v eni od naših knjigarn (bloomsburymagazine.com).

Jane Weber