Grace Slick – Andrea Cagan

SOMEBODY TO LOVE? A Rock–and-Roll Memoir

Warner Books Edition, 1999, New York, 368 strani

Priznam. Grace Slick je bila ena mojih prvih, otroških rock'n'roll vzornic. Povsem drugačna od melanholične in nežne Joni Mitchell. Poleg Janis Joplin najbolj obetavna pevka takratne lokalne scene v San Franciscu in širše. Pomenila je namreč nasprotje vsemu tistemu, kar so ženskam pripisovali v medijih: predanost, toploto in sprejemanje in tako naprej. Namesto ugodja in udobja je ponujala hladnost. Ali kot v knjigi Sex Revolts pravi Simon Reynolds: »Grace Slick je bila izvirna rockovska Ledena Kraljica.« Skladbo White Rabbit so na svoj prvenec pred leti uvrstili tudi naši Baby Can Dance, to je pravi poklon Branke Smodiš bendu Jefferson Airplane, skladbi in sami Grace Slick.

Knjiga Somebody to Love? je avtobiografija, ki sem jo prebrala na dušek. Ob branju sem se tu in tam trudila, da bi se oddaljila od nevarnega občutka nostalgije. Mogoče mi je pri tem največ pomagala prav brezsramna, drzna, izjemno iskrena, odkritosrčna pisava Grace Slick.

Kako je knjiga nastajala? Z novinarko in soustvarjalko Andreo Cagan, ki je Grace postavljala vprašanja in odgovore beležila na računalnik. Ali pa ji je s tematskim pristopom odpirala sklope, ki jih je potem Grace v prvi osebi razgrajevala. Zajeto je obdobje let od 1966 do 1995, fascinantno obdobje skorajda trideset let življenja in dela v rock'n'roll cirkusu. 368 strani branja. Obdobje Svobodne ljubezni ni bilo še nikoli bolje zabeleženo. Divje zabavna in izzivalna nam Somebody to Love? pove, kako je bilo v resnici med »poletjem ljubezni« in po njem.

Če vznemirja že osebna zgodba Grace Slick, vse od njenih najstniških let, vplivov iz otroštva (Robin Hood, Alica v čudežni deželi, Sneguljčica, Peter Pan) do prezgodnje poroke z Jerryjem Slickom, s katerim sta ustanovila bend The Great Society (v imenu se norčujejo iz Lyndona Johnsona in velike ideje za ameriško populacijo), in usodne zamenjave pevke Signe Anderson leta 1966 v takrat že uveljavljenem bendu Jefferson Airplane, pa je po drugi strani poučna vzporedna slika obdobja rock'n'rolla v popolnem razcvetu. Jefferson Airplane so bili predstavniki najuglednejših psihedeličnih zasedb, v katere je na primer velikanka RCA nepričakovano vložila 25.000 dolarjev. To je bil čas velikih predujmov multinacionalk, obsežnih turnej, zajemanja življenja z veliko žlico, vse vedno v službi rock'n'rolla. Zanimivo je, da je skladbo Somebody to Love napisal Darby Slick za bend The Great Society. Veliki hit je postala šele, ko je Grace Slick obrnila koncept pisanja lirike na glavo in pesem posnela z Jefferson Airplane.

Mogoče sta prav nepretenciozna in osvežujoča pisava ter brezkompromisna in samosvoja drža do celotnega glasbenega posla, ljubezni in v končni fazi tudi do življenja samega tisto, kar dela avtobiografijo Grace Slick tako očitno drugačno od čtiv podobnega tipa. Gre za vodilno pevko benda, ki je bila v ospredju protikulturnega gibanja v šestdesetih in sedemdesetih letih in ki je znana po rockovskih klasikah od Somebody to love do White Rabbit. Slickino pogubno, prodorno, deklamatorsko petje pričara vtis o nekom, ki zviška gleda na človeško smešno in predvsem minljivo presojo. Avra Slickove je bila preteča, stroga, na trenutke celo zoprna ... Sama priznava: »Včasih sem bila rada čudna. Nekoč sem se za neki nastop oblekla kot Hitler ... Zdi se mi, da me je tisk videl kot majhno, hladno, nekoliko surovo in divjo, sarkastično. In to je precej blizu temu, kar sem v resnici.«

Toda, upsa. Po tridesetih letih nastopi končna resignacija. »Pogled v preteklost ali prihodnost je veliko lažji, kot tisti v ogledalo ta hip, ki me opredeli, kaj sem. Slika je lahko obkrožena s preteklimi percepcijami in vzdražena z varljivimi bodočimi upi.« Trdi, da je »igranje rock'n'rolla stvar mladih in njihovih igric. To ne pomeni, da sem se dokončno odrekla glasbi. Toda če se bom še kdaj odločila nastopiti, prav gotovo ne bo v istem kontekstu, kot sem počela pri zgodnjih tridesetih letih. Mogoče bova skupaj z Martho Stewart, obe na kokainu, pele uspavanko Sidu Viciousu. Glasovi brez glasbe, udarjanje žlic ob nočne posode. Lahko se zgodi.«

Kaj bi na te njene trditve rekla Patti Smith, ki smo jo pred kratkim, v cvetu njenih 55 let, končno videli tudi v Ljubljani in ki obvladuje rockovsko pisavo tako suvereno kot VEDNO, z lahkoto obvladuje oder, instrumente in publiko pred sabo. Navdušuje. Še vedno. Pod drobnogledom je namreč estetika neke umetnosti, tokrat rockovske, in ne STAROST protagonistk. In ravno na tem spolzkem področju se je izgubila že pred davnimi leti tudi Grace Slick. Zaradi pomanjkanja zdrave ustvarjalnosti in novih zamisli kaj kmalu zaideš v tisto varno, prežvečeno misel, ki reducira rock'n'roll zgolj na mladostni užitek. In nič več kot to.

»Danes sem zaljubljena v to, kar lahko ustvarim zunaj sebe, nekaj, kar ne vključuje mojega zastopstva, bodisi slikanje, risanje, oblikovanje, igranje na klavir, pisanje, duhovnost.«

Kakorkoli, Grace, mogoče tista ideja o uspavanki niti ni tako slaba ...

Varja Velikonja