Letnik: 2001 | Številka: 10 | Avtor/ica: David Braun

DEREK BAILEY

String Theory

Paratactile, 2000

»Ja, ja – še ena plošča Dereka Baileyja,« bodo nekateri porekli ob tem, ko jih njegova diskografija šteje že krepko čez dvesto. A kdor sliši skozi navidezne podobnosti v latentne različnosti, čez na prvi pogled čvrsto izoblikovan besednjak in trdno ukoreninjene navade najstarejšega improvizatorja, ta mora ugotoviti, da so improvizacijske tehnike, sposobnost odzivanja ter raznolikost pri Dereku Baileyju tolikanj razvite, da možakar v štirih desetletjih ni posnel niti dveh približno podobnih plošč. In komur to ni dovolj, naj pač kupi String Theory, ki izstopa kot mozolj na nosu. Na srečanju improvizacijskega ad hoc kolektiva Company v Londonu leta 1991 je bilo moč slutiti, da bo kaj takšnega, kot je strunarska teorija, kdaj sledilo: 12 minut sta se Bailey in »trash« improvizator Bucketead na vsesplošno odobravanje občinstva v duu poigravala z ušesa parajočimi kitarskimi feedbacki na meji vzdržnosti; to je s sklepnim ekstatičnim aplavzom zaznamovano tudi na dokumentacijskem ploščku omenjenega festivala (za založbo Incus, kajpada).

String theory je natanko to: tričetrt ure kitarskega feedbacka - in nič drugega! No, Vanessa Mackness pridoda visoki sopran v štirih pesmih, Alex Ward pa klarinet (in posnetek s telefonskega odzivnika) v eni. Preostanek je Derek Bailey, očitno z zelo različnimi tipi kitar, menjaje akustično in električno različico, ter z minimumom efektov, sprehajajoč se med brahialnimi in filigransko krhkimi improvizacijami. Te so namenoma kratke, kar Bailey zadnja leta prav rad počne in gradi pravcate »impro songe«; to gotovo pomaga, kadar gre za tako boleč zvočni material, kot je feedback. Pristopi k feedbacku pa so mnogo bolj raznoliki, kot se zdi na prvi pogled: v nekaterih pesmih se Bailey posveča le ritmičnim variacijam, v drugih gre za celovito demonstracijo rabe efektov kitarskega ojačevalca, v tretjih pa ne slišimo nič drugega – le osnovni pisk. Le tu in tam kak nežno prislonjen flageolet ali pridušen odvez strune, ki daje vedeti, da igra Derek Bailey. Presenetljive so pesmi, v katerih Bailey postopa po principih Tonyja Conrada in njegove minimalistične »drone« glasbe, ko z mehkimi prehodi niza feedbacke različnih višin, človeško uho pa ne more mimo interferenčnih tonov. Ob primerni jakosti poslušanja String theory dobesedno zapleše po sobi!

Seveda takšno »virtuozno« gibanje s kitaro v snopu feedbacka zahteva natančnost, a pri vsej stvari najbolj presenečata strast, s katero igra, ter izpovedna moč zvokov, ki sicer veljajo za »odpadni material«. Tudi za najbolj izkušeno uho strunarska teorija ni ravno preprosto poslušanje, morebiti je malce preveč naenkrat, a zato meče novo luč na delo Dereka Baileyja, ga umešča naravnost v elektroakustično avantgardo – in prav nič ne de, da jih ima gospod devetinšestdeset (www.incusrecords.force9.co.uk).

David Braun