Letnik: 2001 | Številka: 10 | Avtor/ica: Jure Matičič

BJÖRK

Vespertine

One Little Indian/Multimedia, 2001

Mogoče se v subjektivnem sklepanju motim, ampak album Vespertine se mi je že po prvem poslušanju zdel veliko bolj optimističen in pozitivno naravnan kot prejšnja dva izdelka islandske pevke Björk, Homogenic ter Selma Songs. Zadnji je v bistvu vseboval glasbo za film Dancer In The Dark, v katerem se je Björk preizkusila tudi kot igralka, kar ji je odlično uspelo. Popolnoma drugačen občutek na Vespertine poslušalcu narekuje, da se je Björk vrnila v tisto čustveno razpoloženje, ki je bilo tako očitno na začetku njene solistične kariere. Njena prva albuma Debut in Post sta bila rezultat eklektičnih sodelovanj, ki so glasbeno vsebino pometali po široki paleti glasbenih žanrov. Njeni sodelavci so bili rekrutirani predvsem iz plesnih vrst: Nellee Hooper, Graham Talvin Singh, Graham Massey, Howie B, Tricky, Mark Bell ter cela armada bolj ali manj podzemnih remiksarjev in interpretov njenega dela, med katerimi po nenavadnih potezah verjetno najbolj izstopa finski producent Mika Vainio. Osebno sem albume, na katere se je podpisala Björk, vedno dojemal predvsem kot rezultat spretno izbranega tujega, sposojenega dela. Načeloma se pri tem nisem zmotil, saj je Björk v vrsti eklektičnih sodelovanj vedno igrala vlogo nekakšne koordinatorke. Sama je svoje delo pogosto primerjala z vlogo dirigenta, ki ustvarja na čelu izredno talentiranih studijskih glasbenikov, s katerimi lahko doseže kakršenkoli želeni rezultat. Za album Homogenic se je stalni skupini aranžerjev in studijskih tehnikov pridružil še Mark Bell (ex. LFO), ki je z Björk ustvaril bolj enotno, konstantno glasbeno podobo; z njo je ostal cela dva albuma. Njena glasba je postala še bolj elektronska, končala pa je na robu elektro avantgarde, ki jo je Björk še vedno uspela idealno združiti s svojim glasom. Med sodelovanjem z Bellom je Björk ugotovila, da zna glasbo pisati tudi sama, še posebej s pomočjo prenosnega računalnika, ki ga lahko uporablja kjerkoli. Prav zaradi tega je veliko dela za album Vespertine opravila tudi sama. A vendar so sodelavci še vedno tu, njihovi prispevki pa jasno vidni in definirani. Najbolj je presenetila izbira dueta Matmos iz San Francisca, njunega kolega Mathewa Herberta, Thomasa Knaka in harfistke Zeene Parkins. Vespertine spet prinaša raznolika razpoloženja, od čustvenih skladb, podprtih z nežnimi zvoki harfe, do plesnih pesmi, ki bi se zlahka vrtele po klubih. Vse je pač odvisno od tega, kdo je pomagal pri ustvarjanju komadov. Sicer pa so glavna rdeča nit albuma Vespertine glasbene skrinjice, ki v glasbeno mešanico vnesejo rahlo melanholičen občutek in absolutno zasanjano atmosfero. Björk se je rešila hladnega tehnizma, tako da sedaj vse zveni bolj organsko, bolj naravno in okronano z nedefinirano pravljično razsežnostjo. Kot sugerirata naslova komadov Hidden Place ter Cocoon, je Björk kruto realnost, razočaranja in podobne grožnje iz preteklosti zamenjala za neko vzporedno resničnost, ki je izolirana od zunanjih vplivov. Mogoče se bo Vespertine zdel njen tipičen album, toda imejte v mislih vse tiste majhne podrobnosti, ki ga od drugih ločijo. Björk se zna odlično prilagajati in spreminjati razpoloženja, izražati fantazije in pričakovanja v besedilih, komade zna zapeti presunljivo pretresljivo, ve tudi, kako narekovati odlični producentski ekipi.

Jure Matičič