Letnik: 2001 | Številka: 10 | Avtor/ica: Marko Jenšterle

EL CANARIO DEL AMARGUE

No Llores

Mangu Records, 2001

V Ljubljani smo se že imeli priložnost srečati z enim »kanarčkom« iz Dominikanske republike. El Canario je vzdevek salsera Joseja Alberta, nadel pa si ga je zaradi svojega glasu in načina petja. Ampak ker je Jose Alberto »kanarček salse«, si je Jorge Ferreira lahko mirno nadel vzdevek »El Canario del Amargue«, to bi po naše pomenilo »kanarček bachate«. Amargue (zagrenjenka) je namreč še drugo ime za dominikansko bachato.

Jorge Ferreira je v tej zvrsti posebnež. Če za druge glasbenike bachate velja, da so glasbeni samouki in celo polpismeni, ima El Canario del Amargue za seboj študij na državni glasbeni akademiji, na kateri se ni naučil le petja, ampak tudi igranja na razna glasbila. To je več kot očitno na njegovi plošči No Llores, na kateri je ob petju igral prvo in drugo kitaro, bas in tolkala ter ob tem poskrbel še za produkcijo. Samo ritme je prepustil dvema drugima glasbenikoma – guiro igra Dagoberto (Cachita), bongo ter tamboro pa Dany Bongo.

Ferreira je glasbeno kariero začel kot basist v skupini Los Mayimbes del Amargue, vendar je nato kmalu odšel na svoje, danes pa je predvsem zaradi odličnega glasu eden od najbolj poslušanih bachaterov. Njegova izobrazba se pozna tudi v samih besedilih, v katerih se je izognil vsem vulgarizmom in dvoumnim namigovanjem, ki so tako zelo značilna za najbolj tipične bachatere.

Plošča No Llores je izredno poslušljiva, čeprav na moč preprosta. Na njej ni mogoče zaslediti nobenih elektronskih efektov, za ritem in melodijo skrbijo le osnovna glasbila, ki jih, kot že rečeno, v glavnem igra avtor sam. Jorge Ferreira je bil rojen v Santo Domingu, prestolnici Dominikanske republike, in tudi to ga ločuje od drugih glasbenikov te zvrsti, ki večinoma prihajajo iz revnih kmečkih predelov države.

V studiu je torej El Canario del Amargue več kot prepričljiv in nekaj skladb s plošče, kot sta recimo Amiga in Te Tengo Que Olvidar, je pravih biserov. Ni pa seveda mogoče preveriti, kako se Ferreira obnese na nastopih, na značilnih fiestah bachate, ko je treba poskrbeti za splošno razpoloženje in se pri tem nasloniti še na druge glasbenike.

Marko Jenšterle