MARILYN CRISPELL

Amaryllis

ECM/Statera, 2001

V zadnjem letu sem z užitkom poslušal celo vrsto plošč jazzovskih triov in se nad nekaterimi tudi izjemno navduševal, kajti druga za drugo so mi dokazovale, kako raznoliko in sveže je to, kar danes snemajo take zasedbe. Toliko bolj to velja za novo ploščo pianistke Marilyn Crispell, basista Garyja Peacocka in bobnarja Paula Motiana, katere največja odlika je gotovo nov in izjemno učinkovit glas melodične improvizacije jazzovskega tria.

Na plošči z zelo poetičnim naslovom je namreč razen izvrstnega, skoraj telepatskega skupnega muziciranja zelo malo predvidljivega. V nasprotju z zelo hvaljenim prvencem tega tria za ECM (Nothing Ever Was, Anyway, 1997), ki je predstavil opus skladateljice Anette Peacock v vsej ustvarjalni veličini, tokrat izvajajo lastne skladbe. Tudi nekatere, ki so tako stare, da skoraj že veljajo za klasike novega jazza, na primer Requiem Garyja Peacocka, Conception Vessel Paula Motiana in Rounds Marilyn Crispell. Če se je trio izvedbe teh izvrstnih, svežih interpretacij lotil z izrazito liričnostjo in neverjetno dinamiko, potem drugi vrhunec plošče pomenijo skladbe, ki so na pobudo producenta Eicherja nastajale neposredno v studiu. V njih pride najbolj do izraza melodična domiselnost v igranju Crispellove, ki jo s premišljeno zadržanimi posegi glasbil omogočata basist in bobnar. Oba sta namreč ne le prekaljena mačka, ampak vsak na svojem področju tudi nedosegljiva mojstra.

Toda bolj kot virtuoznost posameznikov glasbo na plošči Amaryllis odlikujeta melodično razkošje in svežina, zaradi katere je trio Crispell, Peacock in Motian danes na svojem področju vrhunska zasedba, ki skoraj nima primernega tekmeca.

Jure Potokar