FANTOMAS

The Director’s Cut

Ipecac, 2001

Kako dolgo smo morali čakati na nove frenetične izlive Mika Pattona, da je okrog sebe in svoje založbe zbral največje fanatike, kar jih premore glasbeni svet ta hip! (On temu sicer reče »moj najljubši basist, kitarist, bobnar«.) To so basist Travor Dunn, ki ga je pripeljal s seboj iz Mr. Bungle (sodeloval pa je v mnogih jazzovskih projektih, tudi z Johnom Zornom), in živi legendi ropotanja v pravem pomenu te besede: s hitrostjo, natančnostjo in močjo obdarjen bobnar Dave Lombardo iz metalske skupine Slayer ter kitarist s frizuro King Buzzo iz novodobnih hardrockerjev iz Seattla (po domače botrov grunga) Melvins. Izbor seveda dopolnjuje shizofreno usmerjen Patton, ki z bolj vriskanjem kot petjem skače iz najbolj osladnih sentimentalnih vložkov (na srečo zelo kratkih in redkih) v najbolj histerično visokofrekvenčno žival. Tako smo, ko govorimo o Fantomas, soočeni z enim od tistih bendov, na katerega človek bodisi prisega bodisi ga enostavno ne zmore poslušati niti sekundo. Poslušanje njihove glasbe je obvezno samo za tiste, ki padajo na čare Painkiller, Naked City in Mr. Bungle, drugi pa se lahko odločijo, ali so pripravljeni z njimi opraviti test o svojem pragu zvočne tolerance. Prvim priporočamo obe plošči, drugim raje Director’s Cut; prvenec Fantomas je nastal z velikim eksperimentom tako, da je temelje postavil Patton, drugi trije pa so gradili zidove (in se je iz tega početja izrodil shizo izlet na rollercoasterju z zelo hitrimi spremembami tempa). Director's Cut pa vendarle nekoliko resneje zarisuje strukture komadov, nenazadnje naj bi šlo za priredbo filmske glasbe (če naštejem le bolj znane: Boter, Rt strahu, Rosemaryjin otrok, Twin Peaks, Golem). Naj bi šlo, poudarjam, saj so mnoge skladbe neprepoznavne od začetka do konca, medtem ko druge vsaj tu in tam zaobjamejo vsaj osnovni občutek izvirnikov.

Viva