DENNIS GONZALEZ YELLS AT EELS

Home

Daagnim Records, 2001

Dallaški samohodec Dennis Gonzalez, zagotovo ena od najzanimivejših osebnosti latinskoameriškega rodu, kar jih zadnjih 30 let deluje na jazzovskem prizorišču v ZDA, čigar glasbeno, pozneje pa - čeprav manj intenzivno - tudi literarno in likovno delo smo v teh krajih spremljali vse od njegovih ustvarjalnih začetkov v sedemdesetih letih in nato ves čas tja nekam v zgodnja devetdeseta leta, se polagoma, a odločno vrača v mednarodno diskografsko ponudbo. Potem ko je po nekajletni odsotnosti z glasbenega prizorišča, povzročeni s kombinacijo bolezenskih težav ter osebne in ustvarjalne krize, konec leta 1999 izdal album Forever the Falling of Stars, smo letos dočakali še drugega z naslovom Home. Zanimivo je, da njegov povratek v marsičem spominja na njegove začetke. Posnetki za oba albuma so nastali tako rekoč v domačem krogu, ob pomoči vseh treh preostalih družinskih članov ter prijateljskih gostov, sam jih je obdelal v domačem studiu in tudi založba je hišna, ponovno obujena Daagnim Records; samozaložba torej, s pomočjo katere se je v sedemdesetih letih prebil na mednarodno prizorišče. Celo saksofonist Tim Green, ki je sodeloval v treh skladbah za album Home, je Gonzalezov občasen, a vztrajen sodelavec še iz tistih časov. Tudi produkcija, ustvarjalni prijemi, radikalnejši, v duhu časa uglašeni glasbeni izraz in igra ter poetika, ki je podložena skladbam – vse to spominja mnogo bolj na njegovo zgodnje obdobje, obdobje začetnih iskanj ter zanašanja na lastne ustvarjalne in organizacijske sile, kot pa na njegovo – zdaj že lahko rečemo, srednje in zrelo – obdobje v osemdesetih letih, ko je sodeloval z znanimi sodobnimi ameriškimi in evropskimi glasbeniki pri projektih, ki so v precejšnjem delu zapisani tudi na albume, dobro sprejete v mednarodnih kritiških krogih. Kot da bi se v nekakšni heglovski spirali v skladu z duhom časa, razvojem tehnologije ter interakcij s samostojno ustvarjajočima, glasbeno in izrazno radikalnima potomcema vrnil na izhodišče in smelo pričel od začetka. Če se je na Forever the Falling of Stars iz leta 1999 še iskal, ko je oblikoval osišče nove etape - svoja sinova kot glasbena sodelavca ter lasten studio z vsemi računalniškimi možnostmi kot okolje in zvočilo -, potem je na Home ta izhodiščni koncept dorečen in prepričljivo uporabljen. Jedro skupne igre predstavlja trio očeta in sinov Gonzalez: Dennisa, ki seveda igra trobento, pa tudi klaviature ter se ukvarja z digitalnim vzorčenjem zvoka; Aarona, ki je basist, električni in akustični; ter Stefana, ki je bobnar. V treh skladbah se jim pridruži že omenjeni saksofonist Tim Green, v eni električni kitarist Shane Cooper, v eni pianist Scott Bucklin. In celo Dennisova soproga Carol je prispevala svoje – zvok motornega kolesa v skladbi Beat'go, pomoč pri studijskem delu, pa tudi fotografijo za ovitek. Toliko za vtis. Posnetki osmih skladb, izmed katerih so vse Dennisovo avtorsko delo (no, v resnici je ena skupinska, še ena pa skupno delo z Greenom), so nastali med marcem in majem letos v Dallasu, nekaj malega tudi v New Orleansu. Avtorja predstavljajo kot prepoznavnega trobentača na izrazno novem ozemlju, ki se mu je v zadnjih letih odprl s preučevanjem in uporabo novih studijskih tehnologij. In če smo pri njegovem prejšnjem albumu zastrigli z ušesi iz radovednosti ob glasbenem »comebacku« dolgoletnega znanca, je s Home Dennis Gonzalez na najboljši poti k ponovni utrditvi statusa zanimivega in samosvojega protagonista mednarodne jazzovske scene.

Zoran Pistotnik