Letnik: 2001 | Številka: 10 | Avtor/ica: David Braun

FRANZ HAUTZINGER

Gomberg (Quartertone-trumpet solo)

Grob records, 2000

Skoraj štiri leta je trajalo snemalno zatišje dunajskega trobentača Franza Hautzingerja, zdaj se vrača s solističnim programom Gomberg – z zvočno konkretizacijo fiktivne osebnosti, nadjaza, ki je substrat glasbenih vizij, preteklih izkušenj in izgubljenih iluzij tega neprekosljivega trobilca. Tole ni post-Cage, post-Malfatti, postelektronika: Hautzingerjeva glasba je popoln unikum, neke vrste ozvočen organizem. Abstraktno je konkretno. Primerno se Gomberg tudi prične s stavkom: »Neznani obiskovalec vdre na naše ozemlje.« To bi denimo sodilo prav tako na ploščo kakega Hansa Reichla in njegovih daxofonov. Preostanek je moški s trobento. A težko je najti besede, ki bi ustrezno izrazile navdušenje nad izjemno preprostostjo te plošče in njeno izpovedno močjo.

Mnogo je solističnih plošč, le malo jih ima resnično kultni status; mnogo je tudi mladih izvrstnih trobentačev (denimo Greg Kelley ali Axel Dörner), toda to, kar počne Hautzinger, je nova glasbena doba, vsaj na področju popolnoma akustične glasbe; izogne se vsakršnim harmonskim, tonalnim in žanrskim strukturam – vse, kar slišimo, je akustična realizacija elektronske glasbe: šumi, poki in piski, narejeni s trobento, zmagoviti rekord v raziskovanju možnosti glasbila, v njegovi tehnični minimalizaciji ob hkratni maksimalizaciji izpovednosti. Kakšnih 99 odstotkov ljudi, ki slišijo (ne vidijo) Hautzingerjevo trobento, je prepričanih, da gre za elektronsko glasbo. Pri tem pa so njegove tehnike razmeroma enostavne: iz »poprdkovalne« trobente presedla na četrttonsko, in vse kar počne je, da skoznjo vdihuje in izdihuje zrak, občasno pogrkuje, grgra požirek vode, v trobljo vdeva mikrofon, z njim podrsuje po kovini ... Mikrofon, ki ga rabi Hautzinger, je naravnan zelo na glas, zato bi tudi najmanjši premiki jezika po ustni votlini povzročili nehotene zvoke, če ne bi Hautzinger kretenj tako premišljeno koordiniral, vsak vdih zraka pa bi se slišal najmanj kot vrtinec, če ne celo kot vihar, ki grozi, da bo izsesal poslušalčeve možgane. Seveda, Hautzinger še zdaleč ni edini, ki ga zanimata skrajni zvočni spekter njegovega glasbila in popolna redukcija, a zdi se mi, da je eden redkih, ki so našli ne le »svoj zvok«, temveč tudi »svojo glasbo« - če se seveda razumemo? Gre za glasbo »napetega miru«: Hautzinger je namreč docela suveren v svoji zvočnosti, zato ne potrebuje predvidljivega duhovičenja ali pretenciozne resnobnosti. Kontemplativno, a hkrati brezbrižno in raziskujoče niza zvoke v akustični kozmos, v fiktivno osebnost Gomberg.

Trobentarski freejazzovski veteran Bill Dixon je bil tako navdušen, da je spisal 15 strani dolgo spremno besedilo, analiziral posamezne Hautzingerjeve tehnike, očrtal strukture z diagrami in nasploh pokazal zavzetost; to izvrstnemu albumu daje še mično oblikovno in besedilno prilogo. Plošča je posneta kar na prenosni snemalec DAT, na tako različnih lokacijah, kot denimo v New Yorku, v Indiji in na Dunaju – in tako poslušamo v ozadju včasih promet, drugič cvrčanje mrčesa, občasno pa zdrvi mimo tudi reševalno vozilo.

Sedemintridesetletnega Franza Hautzingerja nenadoma vsi poznajo – od Berlina do New Yorka je najbolj iskan avantgardni trobentač; ploščo Gomberg je razprodal v manj kot treh tednih; nemški časnik der Standard jo je razglasil za album leta, neki dunajski kritik je Franza (upam, da v šali) hotel predlagati celo za Nobelovo nagrado za mir. Gomberg je nov glasbeni mejnik, povsem samosvoja projekcija zvokov, brez namigovanj na free jazz, avantgardo, eksperimentalno glasbo. Gomberg je samo Franz Hautzinger s četrttonsko trobento in s kolekcijo urejenih zvokov, ki osupljajo s smiselnostjo, z lepoto in s strastnostjo. Doslej neslišano tudi za najbolj zagrete avantgardiste: proizvod petnajstletnega soočanja z glasbo in umetnostjo - tole je kos žive glasbene zgodovine (www.churchofgrob.com)!

David Braun