RICHIE HAWTIN

DE9: Closer To The Edit

NovaMute, 2001

Pred časom je Richie Hawtin prenehal izdajati plošče pod najbolj slavnim psevdonimom Plastikman, s katerim je kanadski producent zaslovel in se vpisal med detroitske tehno legende. Od takrat naprej so bili njegovi projekti povezani predvsem z njegovo glavno postransko dejavnostjo, didžejanjem. Hawtin je verjetno eden od najbolj naprednih in dovršenih didžejev na tehno sceni, saj na nastopih kombinira gramofone, napravo za ritem ter efekte. Podobno sta narejena tudi njegova zadnja albuma, nekakšna »mikstejpa« Decks, 909 and EFX ter DE9: Closer To The Edit, ki je izšel pred kratkim. Vlogi didžeja in producenta se v obeh primerih prepletata skoraj do neprepoznavnosti in sprožata tehtna vprašanja o naravi in vlogah tehno producenta. Ne moremo več govoriti le o preprostih »mikstejpih«, ampak o resnem avtorskem, producentskem delu, ki je na las podobno snemanju katerekoli plošče. To pomeni, da Richie Hawtin pri ustvarjanju albuma DE9: Closer To The Edit ni le predvajal komadov, ampak jih je najprej reduciral, reinterpretiral in na koncu še rekonstruiral v neko popolnoma novo celoto. To početje je podobno procesu vzorčenja, saj je Hawtin za ploščo vzel le majhne dele komadov, jih popolnoma razrezal in ponovno sestavil skupaj. Dobrih petdeset minut »mikstejpa« je sestavljeno iz več kot sto komadov, ki so bili le grobi material za osnovne, temeljne zvoke. Iz teh je Hawtin naredil približno 300 zank, ki so bile v studiu sestavljene podobno kot mozaik. Končna podoba je slišna v sedemdesetih komadih z enaintridesetimi indeksi na plošči. Podobno je Hawtin ravnal tudi pri ustvarjanju prejšnjega projekta Decks, 909 and EFX, kjer je z računalnikom združil približno trideset komadov. Njegov miks je bil v kombinaciji z ritem mašino in različnimi efekti izredno natančen, tempo glasbe pa klubsko hiter in agresiven. Toda plošča DE9: Closer To The Edit se prav v tempu razlikuje od črpajočega efekta na Decks, 909 and EFX, ki je bil verjetno narejen predvsem z mislijo na dogajanje na plesišču. DE9: Closer To The Edit je sicer narejena s stalnim ritmom minimal tehna, ki se načeloma ne spreminja, toda vseeno imamo na plošči tudi počasnejše dele, ki se še najbolj spogledujejo z berlinskim tehno minimalizmom. Na trenutke se zdi, da Hawtin ni delal plesne plošče, ampak album za domače poslušanje. Mogoče je prav zaradi tega večina uporabljenih komadov prišla izpod rok bolj avantgardnih tehno producentov, kot so Stewart Walker, Process, Thomas Brinkmann, Sutekh, Philippe Cam, Nick Rapaccioli, Rino Cerrone, Steve Bug, Berlinčani Rhythm and Sound in Chain Reaction, veliko materiala pa je prišlo tudi od samega Hawtina in njegovega projekta Plastikman. Medtem ko v glasbenem svetu vsi govorijo o izginjajoči umetnosti nastopa v klasičnem, odrskem pomenu, se za gramofoni razvija nova oblika nastopanja, ki odkriva alternativne razsežnosti manipuliranja z zvokom. Didžej morda nikoli ne bo uspel zamenjati glasbene skupine, ki nastopa v realnem času, toda vsekakor bo pomagal ustvariti nov pojem nastopa. Prav zaradi tega Richie Hawtin na nedavni turneji ob izdaji albuma Decks, EFX and 909 ni bil več didžej, ampak je vlogo presegel. Bil je nastopajoči glasbenik, ki je po svoje interpretiral vnaprej posnet zvočni material, ga spreminjal in dopolnjeval. Kar je začel takrat, se sedaj še bolj kompleksno nadaljuje s ploščo DE9: Closer To The Edit. »Mikstejp« je postal album.

Jure Matičič