Letnik: 2001 | Številka: 10 | Avtor/ica: Marta Pirnar

LINKIN PARK

Hybrid Theory

Warner Bros./Nika, 2000

LIFEHOUSE

No Name Face

Dreamworks/Multimedia, 2001

Pred kratkim sem se z desetletnim bratrancem zapletla v pogovor o glasbi. Zanimalo ga je, kakšno »musko« poslušam. In tudi mene je zanimalo, kakšnim zvokom se predajajo petošolci. Backstreet Boys ali N'Sync? Britney ali Christina? Dečko se je ob omenjenih imenih samo kremžil in odkimaval z glavo. To je vse preveč »pocukrano«. On da ima raje rap. Kakšnega Eminema, še najraje pa Limp Bizkit. Od prijetnega presenečenja mi je kar sapo vzelo. Dobro, super, sem ga spodbujevalno potrepljala po ramenu in se v istem trenutku že jela ponujati, da mu bom zapekla kakšno ploščo, če mu že oče – kako stereotipno – ne da denarja za zgoščenke. Najin pakt je bil v trenutku sklenjen.

Kmalu zatem sta mi prišla pod roko albuma Hybrid Theory in No Name Face, oba so »požegnali« milijoni najstnikov po svetu in seveda mainstreamovske založbe, to po domače pomeni, da sta skupini Linkin Park in Lifehouse poleg vsega dodobra podkrepljeni tudi s finančno injekcijo, ki je obema omogočila turnejo in snemanje videospotov. Glasbene televizije so še posebej naklonjene Linkin Park, ki trenutno na veliko promovirajo tretjo malo ploščo In The End. S svojim »limpbizkit« rapcorom ravno prav zažigajo, da navdušujejo kvazi metalsko usmerjeno mladino, po drugi strani pa ima peterica kalifornijskih štiriindvajsetletnikov ravno prav občutka za melodičnost, da pritegne tudi tiste, ki se načeloma ne vdajajo pretiranemu trpinčenju bobničev. Nadvse domiselna kombinacija kričečega pevca (Chester Bennington) in »kao« rapperja (Michael Kenji Shinoda) zbuja nadvse nagonsko ritmiko, ki se ji malokdo lahko ravnodušno izogne. Svoje naredijo tudi besedila. Na trenutke paranoična in fobična, kakršna so, zvišujejo umetni pritisk in širijo paniko, hujskajo k namišljenim uporom in po vsem sodeč kot balzam vplivajo na mlade raziskovalce lastnih duš in lastnega sveta. Konec koncev komu drugemu tako enostavnih in prozornih vrstic, kot je »I wanna know the truth instead of wondering why I wanna know the answers no more lies«, tako ali tako ne bi mogli prodajati. Pa vendar. Že omenjena mala plošča In The End in seveda tudi prejšnja, Crawling, sta nekaj boljšega, kar se trenutno vrti po MTV, in, hej, moj petošolček bo z njima prav gotovo zelo zadovoljen.

Vsekakor bolj kot z Lifehouse, ki so se svoje glasbene poti lotili bolj zrelo in organsko. Nič kaj dosti elektronskih dodatkov in stilističnih popravkov ni bilo potrebnih za to, da so z eksistencialnimi besedili in postgrungevsko melodiko zajeli današnje tegobe mladega človeka. Popolnoma subjektivno usmerjena lirika vsekakor naredi velik vtis – še posebej, če upoštevate dejstvo, da je Jason Wade, glavno gonilo losangeleškega tria, pesmi napisal pri devetnajstih letih. Leto kasneje je trio z dvojico odličnih producentov (Ron Aniello in Brendan O'Brien) posnel ploščo (v ZDA je izšla že lansko jesen), danes, pri enaindvajsetih, pa Jasonu Wadu iz roke jedo ameriški in evropski privrženci. Jasonov glas vsekakor zveni znano, a to je le znak, da je Eddie Vedder v duhu prisoten povsod, kjer se da slutiti grunge. A to še ne pomeni, da No Name Face zveni kot Ten, prvenec Pearl Jam, in da je Wade zgolj bleda Vedderjeva kopija. Ena od redkih šibkih točk skupine Lifehouse je ta, da bo Jason zaradi srčkanega videza izgubil marsikatero spodbudno in pohvalno besedo takšnih in drugačnih kritikov. Saj veste, prodajali naj bi glasbo, ne pa obraza. Če je med nami sploh še kdo, ki tako idealistično razmišlja. Veliko bolj skrb zbujajoča so predvsem gostujoča imena glasbenikov, ki so z instrumentalnimi spretnostmi sodelovali pri snemanju albuma. Saj ne, da dvomim v sposobnost tria; bolj se mi dozdeva, da je nekdo pri založbi želel realizirati lastno glasbeno vizijo in mislil bolj na svoj zaslužek kot pa na piljenje talentov mladih začetnikov. Žalostno.

Marta Pirnar