Letnik: 2001 | Številka: 10 | Avtor/ica: T. C. Lejla

CHEB MAMI

Dellali

Virgin France, 2001

»Rai je šik,« pravi prva od mnogoterih potencialnih uspešnic plošče Dellali; tista, v kateri prispeva Sting mnogo manj, kot je Mami prispeval v Stingovi Puščavski roži. Vendar dvomim, da bo danes Amerika pritegnila Stingovim besedam o raiju, vsaj po poplavi brezglave, brezumne pošte sovraštva v medmrežnih konferencah sodeč, pa tudi po vseh dejanjih rasnega nasilja v Ameriki in tudi Evropi, ki še najbolj spominjajo na Nemčijo tam v zgodnjih tridesetih letih. Ja, je že tako, da Mami nima sreče. Kmalu po izidu prvenca za mednarodni trg Let me rai se je zgodila zalivska vojna in ga za nekaj časa skupaj z vsem arabskim pregnala iz javnosti. In kmalu po izidu plošče Dellali, prve po gostovanju v Stingovi pesmi Desert rose ter po grammyju, se je zgodil teroristični napad na srčiko ameriškega ega ...

Plošča Dellali je kot nalašč za sredinske medije, precej prijetnih melodij bi si zlahka popeval kdor koli, katere koli generacije. Denimo Viens Habibi, ki jo je Mami spisal z Aznavourjem in ki se kar ugnezdi v uho in noče več ven, čeprav razgali tudi rahlo pomanjkljivost Mamijevega sicer odličnega petja: namreč, arabsko melizmatično petje v francoščini je rahlo šepavo, v nasprotju s Khaledom, ki vnaša arabske melizme povsem naravno in lahkotno; vtis rahlo popravi refren v francoščini v pesmi Ma vie 2 fois. Poleg Stinga in Aznavourja je pri Mamijevi plošči Dellali sodelovala še cela vrsta bolj ali manj znanih osebnosti iz sveta glasbe, denimo Ziggy Marley, Nile Rodgers, Chet Atkins, vsi v tako imenovanem ameriškem delu (devet pesmi). Tudi londonski del (štiri pesmi) ni brez gostov. V pesmi Yahamami iz repertoarja konstantinske pesmi (contantinois) se Mamiju pridruži godalni English chamber orchestra pod vodstvom Stephena Husseyja, v pesmi Ene oualache pa zasedba The London community gospel choir. Čeprav se je angleški komorni orkester Mamiju pridružil verjetno predvsem zato, ker so bili londonski muzikanti bolj pri roki kot konstantinski ali egipčanski, njihovo muziciranje v žanr in pesem vendarle vnaša zanimive razsežnosti. Žal pa gospelovski zbor pesem o Mamijevi rodni vasi Saidi prej kvari, kot bogati, saj s preštevanjem besed pogosto utopi Mamijev glas. Plošča je narejena, da bi ugajala, hkrati pa skuša križati vse po vrsti in ostati Šeb Mami. Všečna je že kar preveč, pa tudi slednje ji še kar uspeva, saj so za Mamija vse od zgoščenke Let me rai značilni nekateri že kar nadležni aranžmaji, predvsem v disko poskočnicah s takšnimi in drugačnimi glasbenimi reminiscencami. Od raija, kakršnega pomnimo še z vinilnih plošč in kaset, je ostalo bore malo, razen seveda glas (četudi brez starih dobrih glasovnih uvodov), ki je vendarle najpomembnejši; darbuke in lutnje kljub navedbi skoraj ni slišati, spontanost je že davno pozabljena, zginili so tudi arabski sintetizatorji, nekaj malega je še violin, ki so bile za Mamija značilne in izstopajoče, dodal pa je precej harmonike, ki jo igra kar sam. Všečna, lahkotna, zabavna in razigrana plošča. Mami ostaja v nasprotju s Khaledom šeb ('mladi'), čeprav je že prekoračil trideseto leto: ko je stopil na pot glasbe, se je namreč iz Mohameda Khelifatija prelevil v Mladega Dečka alias Šeba Mamija.

T. C. Lejla