Letnik: 2001 | Številka: 10 | Avtor/ica: LukaZ

MORPHOGENESIS

In Streams Vol. 1 1996-2000

Paradigm, 2001

MORPHOGENESIS

In Streams Vol. 2 1997-2000

Paradigm, 2001

Britanska zasedba Morphogenesis je bila osnovana leta 1985 v Londonu. Bratovščina zbranih glasbenikov se je zapisala raziskovanju elektroakustičnega zvočnega pola v kontekstu kolektivne improvizacije, s tem pa so Morphogenesis legitimni nasledniki pionirskih AMM, zgodnje klasične avantgarde in Musice Electronice Vive, estetike občutljivih zvočnih kreacij, soničnih ideologij in ekosistemov. Urbana ekologija, muzikologija, glasbena kritika (tudi za ugledno revijo Wire), založništvo in godbeni aktivizem so prepričljiva prtljaga, ki jo kolektiv nosi s seboj. V devetdesetih letih se je podoba skupine dokončno izoblikovala. Tvorijo jo Adam Bohman, Clive Graham, Michael Prime, Roger Sutherland, Clive Hall in Ron Briefel. Ob predavanju, pisanju in kreiranju godb, med drugim tudi v Cardewovem Scratch Orchestru in zasedbi Organum, ter sodelovanju z improvizatorsko internacionalo so posamično ali kot skupen organizem v podobi Morphogenesis izdali kar nekaj prelomnih plošč za razvoj elektroakustične improvizacije in umeščanje žive elektronike vanjo. Ob tem združujejo jezik običajnih glasbil, ki v njihovih rokah zadobijo preparirano podobo velikanskih, bizarnih, čudaških zvokov iz drugih dimenzij. Preparirana violina, balalajka, akustična kitara, klavir, tolkala in glas so podvrženi močni modulaciji, filtriranju in procesiranju prek elektronskih novotarij; v končnem izrazu se mešajo z magnetofonskimi trakovi in z občutljivimi mikrofoni za ozvočenje sicer neslišnih zvokov okolja, različnih objektov in bioelektromagnetičnega polja živih organizmov; prek posebnega prevajalnika ozvočujejo »živčni sistem« - voltni potencial.

V ustvarjanju Morphogenesis se tako mešajo znanstveni principi, denimo raziskovanja Dr. Harolda S. Burra iz tridesetih in štiridesetih let, ekološki aktivizem, godbena avatgarda, mistika in ezoterika. Znanstveni termin Morphogenesis označuje evolutiven razvoj strukture organizma ali nekega dela, embriološki razvoj organizma in umestitev organizma v kompleksno družbeno okolje ter njegov vpliv nanj. Hkrati to ponazarja tudi celostno estetiko dela zasedbe Morphogenesis, naravnano k nenehnemu raziskovanju zvoka, širjenju vokabularja, ustvarjanju specifičnih zvočnih situacij, ekosistemov, ki večkrat vključujejo tudi obiskovalce koncerta, ki s tem koncertu ne le prisostvujejo, pač pa so tudi aktivni del zvočnega fenomena. Ta je v rokah zasedbe vedno pod sijajnim nadzorom ter umeščen v izreden skupinski dialog; tudi na plošči In Streams Vol. 1, ki zapolnjuje triletno tišino v početju skupine s kompiliranjem posnetkov z nastopov in iz studia v letih od 1996 do 1999.

Otvarjajoči zapis predstavlja prvi del nastopa zasedbe v Londonu, v klubu Spitz, kjer se je odvijala prava kozmična epopeja, ambiental zvočnih metamorfoz. Počasni lok nastopa nas pelje prek elektronskih zvokov, modulacij, zamikov, mikrotonalnih raziskav, lomečih se in deformiranih zvokov akustičnih, strunskih glasbil, violine in najdene šare Bohmana, zavozlanih strun v drobovju klavirja Cliva Halla in frenetičnih vokalnih distorzij Briefla. Clive Hall skrbi za elektronske modulacije vesoljskih frekvenc, medtem ko Prime za zvočni vir uporablja vodo, kot subtilni element, v katerem se zrcalita njegova ekološka zavest in raziskovanje odnosa med naravo in urbanistiko. Čeprav gre za spontano improvizacijo, pa je scenosled zvočnosti čudovit, kot bi bil skrbno aranžiran, brez očitnih deviacij in motenj, prehodov v urbani hrup. Tudi v zapisu živega nastopa iz londonskega kluba Windmill Morphogenesis nadaljujejo z raziskovanjem posamičnih zvočnih delov in celote, ki je tokrat zvočno agresivnejša in malce bolj fragmentirana z nenadnimi abruptnimi vdori hrupa. Tokrat zvočni ekolog Prime uporablja prevodnik bioaktivnosti živih organizmov, predvsem rastlin in gob. Z njim prek električnega signala v zvočnost modulira in oscilira napetost, ki jo proizvajajo rastline. Pri tem je zanimivo, da Prime včasih uporablja tudi rastline opojnega značaja, daturo in konopljo. Za slednjo je ugotovil, da proizvaja frekvence, ki delujejo v zelo opojnem polju, značilnem za trans. Prime tako uporablja surovi, naravni zvočni vir, ki v različnih kontekstih proizvaja ritem, barvo in zven tonov v različnih neklasičnih tonalitetah. Če so ti trije kriteriji tudi najpomembnejši za vrednotenje obeh nastopov, pa je zadnji zapis v celoti posnet v studiu, s soudeležbo tolkal veliko bolj akcijsko naravnan, v maniri impulzivne, na reakcijah in poslušanju sloneče improvizacije, kjer pride do izraza predvsem akustična plat zasedbe. V veliko primerih se jedro elektroakustične improvizacije izgubi ob prenosu na nosilec zvoka, kjer ni vizualne soudeležbe poslušalca. V primeru Morphogenesis ni tako, saj je zapis nastopov, seveda v drugem kontekstu, še vedno vrhunsko doživetje, ki lahko spremeni percepcijo zvočnosti.

In Streams Volume 2 ponuja nadaljevanje s posnetki iz let 1997 in 2000. Organski spoj akustičnih glasbil in zvočnega univerzuma elektronskih instrumentov v rokah prekaljene šesterice zopet zadobi mistične, kozmične dimenzije opojne ezoterike in urbanega hrupa v modernem, asfaltnem ritualu, v zvočni podobi, ki jo v žargonu sodobne plesn(iv)e elektronske glasbe poimenujemo hudičevo dober ambient. Vendar je treba narediti strogo estetično distinkcijo med kirurškimi procesi v studiu in živo naravo spontanih zvočnih interakcij v zapisu treh koncertnih nastopov zasedbe Morphogenesis. V varstvu ideologije svobodne improvizacije se namreč njihova godba izmika idiomom, standardni sredinski produkciji in njenim družbenim implikacijam, s tem tudi v elektroniki prevladujočim ritmičnim in metričnim postulatom. Hkrati pa se v improvizacijski naravi skriva tudi odmik od nove glasbe, elektroakustične šole klasične avantgarde, čeravno v godbi Morphogenesis zalotimo Cageovo maksimo »pustiti zvoku biti zvok, tisto, kar je« ter vključitev raznoterih zvokov kot legitimnega zvočnega elementa. Ti zvoki so v nenehnem procesu deformacije in maličenja, naravnani k novi pomenskosti v končnem zvočnem izrazu, vendar skrbno povezani z osebno noto glasbenikove senzibilnosti. Michael Prime, zvočni ekolog, je v tem početju še najbolj čist, saj zvok pridobiva iz organskih virov, iz rastlin prek prevodnika bioaktivnosti črpa njihov zvočni utrip. Pri tem jih pušča čiste, kot bioakustični arhivar, in jih nato umešča v družbeno zvočno sfero (vedno jih umešča v urbani kontekst, zato se s tem tudi loči od zgolj dokumentarne vloge zapisovalca narave). Prav vsi zvočni elementi - od tistih, ki so proizvedeni sintetično, do zvokov prepariranih glasbil (klavir, tolkala, kitara, balalajka) - so nato podvrženi diktatu zvočne torture, modulacijam in transformaciji prek filtrov, semplerjev in efektov, ki jih v končni miks umešča Clive Hall. Prav skrbna umestitev zvokov je glavna odlika zasedbe, ki pride do izraza predvsem v živi interakciji koncerta v vsej njegovi fluidnosti, ki se po zvočnosti ne razlikuje radikalno od prejšnje plošče. Uvod v ploščo In Streams Vol. 2 je hkrati nadaljevanje prejšnje, drugi del nastopa Morphogenesis v londonskem klubu Spitz. Če za prvi del nastopa trdim, da je organska, subtilna vesoljska gmota čudovitih razsežnosti, pa je zvočni scenosled drugega dela nastopa agresivnejši, prodornejši in vsekakor hrupnejši. Elektronsko proizvedeni zvoki so v ozadju in puščajo več prostora interakciji akustičnih glasbil, ki se v prav grozeče prepariranih verzijah znajdejo v povsem novih zvočnih dimenzijah, ki preglašajo in plemenitijo osnovni »drone«. Socialni aspekt improvizacije tu ni dialoško naravnan, temveč k hipurski harmoničnosti vseh elementov. Če smo že pri socialnem elementu, je ta v svoji kritični nergavosti in »stejtmentu« najbolj izrazit v edini krajši, triminutni skladbi, v katero zasedba poleg hrupnih distorzij in feedbacka umešča tudi zvok policijskih siren in govor kot edini artikuliran element. Precej bolj subverziven pa je zadnji zvočni zapis koncerta v londonski dvorani Shepherds Bush Empire, kjer so Morphogenesis nastopili kot predskupina newyorških Sonic Youth. Nastop je potekal pred večtisočglavo punkovsko množico, na začetku precej sovražno razpoloženo, kakor slišimo iz posnetka; koncert se začne kot perverzen balijski gamelan z vibracijami različnih gongov in činel, nato pa preide v sonični hrup. Temačen, srhljiv ambient, ki ga nastavijo Morphogenesis, prehaja iz tekočega, rafiniranega stanja v vrtince zvočnih motenj hrupnega značaja, manipulacije trakov in brbotanja vode, preden spet ponikne v čarobnost zvena metalnih tolkal. Družbeni dejavnik, reakcije, ki jih sproži tovrstno soočanje s svobodno improvizirano godbo, je za poslušalca gromozanski. Šok, frustracija, odobravanje ali navdušenost. Sonic Youth so očitno zelo pregnani, saj so z izborom Morphogenesis nakazali na svoje »skrite« korenine. Morfogeneza kot znanstveni, biološki pojem raziskuje organizme celostno in v izolirani obliki v vsem razvoju. Tak proces se zrcali tudi v godbi Morphogenesis, le da se njihove ogromne zvočne raziskave ne končajo v hipotezah, temveč sprašujejo naprej. Ko plošči In Streams 1 in 2 utihneta, se naše zvočno popotovanje šele začne. (www.stalk.net/paradigm)

LukaZ