SUN RA

Lanquidity

Evidence/Statera, 2000

Čeprav je od mojega prvega živega stika s Sunom Rajem in njegovo Arkestro minilo že skoraj dvajset let, ne bom nikoli pozabil prvega nastopa na ljubljanskem jazzovskem festivalu, ki je še danes eden izmed mojih treh »naj« koncertnih dogodkov. Težko si je sploh predstavljati, da bi lahko kdaj slišal bolj uigrano veliko zasedbo vrhunskih glasbenikov, ki bi igrali z večjim žarom in predanostjo. Če dodam še mitologijo, ki je obdajala Raja, in dobršno mero humorja, s katero je, verbalno in glasbeno, komuniciral z nami, razkrivati pa se mi je začela šele kasneje, je najbrž jasno, da je Ra name naredil trajen vtis.

Zato sem toliko bolj vesel, da se je založba Evidence odločila izdati vse njegove posnetke, kar je, kot vam je morda že znano, vse prej kot lahka zadeva, kajti Ra je veliko število plošč izdal v samozaložbi in brez vsakih oznak, naprodaj pa so bile samo na koncertih. Toda tudi med tistimi, ki so izšle za to ali ono »pravo« založbo, je veliko takih, ki po prvi nakladi niso nikoli doživele ponatisa, čeprav gre za prave mojstrovine, kot je na primer plošča Lanquidity iz leta 1978. Težko bi namreč našli bolj posrečeno kombinacijo glasbe pravega swingovskega orkestra in svobodne improvizacije, s katero posamezni solisti (zlasti tenor saksofonist John Gilmore in alt saksofonist Marshall Allen, pa tudi fagotist James Jackson in kitarist Disco Kid) podirajo vsa ustaljena pravila. Za nameček Ra v petih skladbah velikodušne dolžine uporablja celo vrsto »novih« klaviatur, ki dajejo glasbi nedvoumen vesoljski pridih. Vse skupaj je torej skrivnostno, malce strašljivo, vendar tudi neizmerno privlačno, saj odkrivamo, če parafraziram naslov sklepne Rajeve skladbe, »svetove, o katerih nam niso govorili«.

In če so vam svetovi Suna Raja še neznani, potem je plošča Lanquidity v odlični zvočni podobi, z dvema poučnima, pa tudi zabavnima spremnima esejema in vsemi potrebnimi podatki kar prava, da jih spoznate.

Jure Potokar