MAMA SISSOKO

Soleil de minuit

Buda Musique/Tinder Rec., 1999/2001

Nekaj moram priznati takoj na začetku: s predstavitvijo malijskega kitarista in v zadnjem obdobju glasbene kariere tudi pevca Mame Sissokoja krepko zamujamo. Pa pri tem nimam v mislih samo dejstva, da smo popolnoma spregledali njegov prvi samostojni album za mednarodno prizorišče Amours Jarabi, izdan leta 1997 pri pomembni francoski založbi Buda Musique. V mislih imam predvsem orkester Super Biton de Segou; eno najbolj vplivnih, pa hkrati mednarodno najmanj znanih legendarnih malijskih »roots pop« skupin iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja; iz desetletja torej, v katerem je malijska popularna glasba dosegla svojo zrelost. In kitarist Mama Sissoko je glasbeno zrasel in se oblikoval prav v omenjenem orkestru. Kariero je nato nadaljeval kot eden izmed najbolj zaželenih studijskih kitaristov v Maliju ter tako v osemdesetih letih sodeloval praktično z vsemi pomembnimi malijskimi glasbeniki, pevci in pevkami. Šele v devetdesetih letih se je počasi odločil za samostojno glasbeno kariero. Leta 1997 je, kot sem že omenil, izdal tudi prvo ploščo za mednarodno tržišče. Da se mu je to zgodilo pri precej puristični Buda Musique, eni izmed pionirk pri izdajanju godb izven evropskega in ameriškega kulturnega obzorja, je vredno dodatne pozornosti. Soleil de minuit je bil posnet leta 1999, na police evropskih trgovin pa je prišel šele v prvi polovici lanskega leta. Letos ga je ponatisnila ameriška založba Tinder Records.

Ob vsem omenjenem pa nas v to, da gre za vse pozornosti vrednega ustvarjalca, prepriča seveda samo poslušanje njegovega, na tem albumu dokumentiranega glasbenega dela. V desetih lastnih skladbah sicer preigra različne žanre in v posameznih primerih mu je mogoče očitati, da poskuša koketirati tudi s kakšnim cenejšim popularnim okusom, a končni vtis je zanj več kot ugoden. Če je njegovo petje precej povprečno, ga uspešno dopolnjuje glas Toussainte Siane, ki mu trdno stoji ob strani v vseh desetih pesmih, v naslovni Soleil de minuit pa se jima pridruži še tretji glas – glas Azuquita. Predvsem pa je to vseskozi kitarska godba. Ob samem mojstru Sissokoju sta v vseh skladbah zraven še Lassy Diabate, včasih tudi solist, ter spremljevalec Ibrahima Kouyate, basovsko kitaro igra Richard Haas, tolkala in bobne pa Dramane Diarra. Med skladbami izstopata tradicionalno ubrana, po obrazcu malijskih lovskih pesmi narejena Boma ma z gostom, izbornim igralcem n'gonija Toumanijem Diakitejem, ter sklepna Hommage a K z dodatnim kitaristom Djelijem Mousso Kouyatejem. Ta skladba je še posebej zanimiva, ker jo je Sissoko posvetil še enemu svojih velikih vzornikov – Gvinejcu Keletiguiju, šefu legendarnega gvinejskega ansambla iz – spet – zlatih časov tamkajšnje popularne godbe, Keletigui et ses Tambourins. Sicer pa so vplivi različnih zahodnoafriških glasbenih institucij in posameznikov razberljivi praktično od skladbe do skladbe. Naj omenim samo spomine na Super Rail Band de Bamako v uvodni Jarabi Musi, pa pentatoniko že omenjene tradicionalne pesmi Boma ma, medtem ko je v naslovni Soleil de minuit uporabljen obrazec značilne senegalsko-malijske salse, skladba Commissariat je po pristopu in besedilu značilen malijski socialno angažiran blues in tako naprej – vse do sklepne Hommage a K, ki je hkrati »hommage« žlahtni kitarski igri številnih znanih in neznanih zahodnoafriških kitaristov druge polovice preteklega stoletja.

Zoran Pistotnik