Letnik: 2001 | Številka: 10 | Avtor/ica: Jure Matičič

SQUAREPUSHER

Go Plastic

Warp, 2001

Moram priznati, da je bilo čakanje na novi album Toma Jenkinsona zaznamovano s precej mešanimi občutki. Njegova kariera je prepredena s projekti, ki se bolj ali manj oddaljujejo od nekega namišljenega povprečja, zato so vsak zase posebno poglavje v zgodovini novodobne elektronske glasbe. Squarepusher je pri ustvarjanju plošč kronično nepredvidljiv, čeprav lahko vselej vsaj približno predvidevamo naslednjo potezo. Vedno se bo gibal po nekih razpoznavnih zvočnih ozemljih. Če ne drugače, bo njegovo produkcijo spremljalo igranje na električno basovsko kitaro, ki je na ploščah Feed Me Weird Things ter Hard Normal Daddy postalo njegov zaščitni znak. Na malih ploščah in miniaturnih albumih, ki so sledili, se je ta nenavadna značilnost ohranila. Celo Aphex Twin na naslovnici prve Squarepusherjeve plošče za založbo Rephlex opisuje didžejanje v kombinaciji z basovsko kitaro. Takšni manevri so navdušili tudi neodvisno sheffieldsko založbo Warp, pri kateri Jenkinson ostaja še danes. Toda med tem časom se je njegov glasbeni slog stalno spreminjal. Namesto pohitrenega bobna in basa smo na plošči Music Is Rotted One Note kar na enkrat dobili le še reducirano verzijo jazzovske fuzije iz sedemdesetih let, s krepkim odmerkom elektroakustičnih elementov. Squarepusher se je po nekaj letih lomljenih ritmov in drill'n'bassa naveličal ustaljenih produkcijskih načinov in se podal v popolnoma drugačni smeri kot prej. Njegova prenovljena podoba je ohranila vse prejšnje elemente, razen programiranih lomljenih ritmov. Nastala je izključno akustična mešanica, ki je bolj spominjala na avantgardne jazzovske glasbenike in skladatelje kot na producente plesne elektronske glasbe. Na ponovno radikalno spremembo smo morali ponovno čakati približno dve leti. Ampak naše čakanje se je vsekakor izplačalo. Tom Jenkinson se je vrnil v bolj radikalni obliki kot kadarkoli prej, njegovi ritmi so še hitrejši, produkcija pa najbolj elektrificirana in strojna do sedaj. V bistvu je končno prišel do pravega »junglisma«, ki je njegovo glasbo zaznamoval na začetku. Album Go Plastic je eden od boljših drum'n'bass izdelkov v zadnjih letih, čeprav ga je naredil nekdo, ki nikakor ne more biti del izvirne drum'n'bass scene. Jenkinson je uporabil vse najbolj očitne klišeje iz začetka devetdesetih let, ki so bili tokrat predmet brutalne manipulacije, pospešitve tempa in dodatnega avantgardnega tretmaja. Takšna mešanica je pravi mali godbeni »monstrum«. Go Plastic je idealni jungle album, saj je zagledan v preteklost skozi oči Toma Jenkinsona. Se pravi, da različnih popačenj vzorov ne manjka – navdušenju pa vsaj v mojem primeru tudi ni bilo konca.

Jure Matičič