Letnik: 2001 | Številka: 10 | Avtor/ica: Jane Weber

FRANK VIGNOLA

Blues For A Gypsy

Acoustic Disc, 2001

Glasbo Franka Vignole sem odkril po naključju. Ob poslušanju novih koncertnih posnetkov Marka O'Connorja (O'Connor se na njih več kot uspešno in včasih naravnost revolucionarno spopada z glasbo pokojnega Grappellija) sem se začel spraševati, kdo za vraga je Frank Vignola, in kmalu odkril, da sploh ne gre za kakšnega novinca, ampak za leta 1965 rojenega mojstrskega kitarista, ki so ga na snemanja že vabili tako ugledni glasbeniki, kot so pokojni Chet Atkins, Ringo Starr, Lionel Hampton in celo Madonna. No, na večini teh posnetkov, ki sem jih kmalu po odkritju na hitro preposlušal, je Frankova kitara velikokrat v ozadju in jo je pravzaprav celo težko sploh slišati, na albumu Blues For A Gypsy pa kajpak zaživi v vsem sijaju in jo priporočam vsem ljubiteljem Djanga in podobnih mojstrov. Že po nekaj skladbah je jasno, da je Vignola kitarist s širokim obzorjem in neverjetno sposobnostjo dojemanja glasbe in prilagajanja sloga zahtevam določene teme. To je seveda čisto prevzelo tudi odličnega lovca na talente Davida Grismana, ki je Franka nemudoma povabil v studio. Vplivi Djanga, Charlieja Christiana, Wesa Montgomeryja in Lonnieja Johnsona so jasni že ob prvem srečanju s to glasbo, ob večkratnem poslušanju pa je razbrati še širše obrise ustvarjanja tega odličnega kitarista, ki sežejo v različna poglavja jazza, napajajo pa se tudi celo ob glasbi Jimija Hendrixa. Najbolj pomembno pa je, da je Vignola domač v svetu Djanga, a ni njegov ujetnik in zna pogledati čez plot. Ja, tudi kaj takšnega bi bilo lepo in osvežujoče slišati na naših odrih! O sami glasbi sicer največ pove podnaslov plošče: Gypsy jazz guitar solos (www.dawgnet.com).

Jane Weber