STEREOLAB,MINA

Muffathalle, München, Nemčija, 18. 9. 2001

München je ponovno gostil elitne raziskovalce raztegljivosti meja popularnogodbenega žanra, ki so zbrani pod imenom Stereolab. Skupina je nastopila v lepem ambientu Muffathalle, ki je nekoč rabila kot industrijski obrat, in zlahka sem si predstavljala podobna koncertna dogajanja v zdaj bolj ali manj zapuščeni tovarni Rog ob Ljubljanici. Na nemškem delu evropske turneje so publiko ogrevali Berlinčani Mina.

Mina so kvartet, ki snema za založbo Bungalow, polovico članstva pa si deli s še enim berlinskim kvartetom, Contriva. Začetek nastopa je bil kratko malo fantastičen: kraut-disko-funk mešanica s pridihom zgodnjih sedemdesetih let se je v trenutku izkazala za zelo obetavno, a je žal sčasoma med nastopom izgubila nekaj začetne udarnosti. Ne čudi, da so si Mina pridobili naziv disko teroristov. Že s prvim taktom so začeli ogrevati publiko, ritem so kaj kmalu premaknili v domene aerobne vadbe in nam priskrbeli še temeljito razgibavanje udov. Nekoliko nepričakovano so iz udarnih disko ritmov preskakovali v bolj dolgovezne atmosfere progresivnega rocka. V tem preskakovanju so se počasi zapletli v ponavljanje, ki je pomenilo izgubo zaleta, zato se je petdeset minut njihovega nastopa na koncu zdelo kot mnogo preveč.

Pred nastopom so se člani Stereolab prav nezvezdniško smukali med publiko in večerjali v klubski kavarni. Zagotovo pa je prava zvezda njihove ekipe mali neustavljivi Alex, sin Laetitie in Tima, ki vodita skupino. Alexova dota niso tipično otroški večeri varušk in gledanja risank, temveč pravo rockersko življenje on-the-road. Zdi se mi, da je prisotnost otroka v življenju Tima in Laetitie ogromno vplivala na mehčanje glasbe Stereolab. Vsekakor v pozitivnem pomenu.

Pol enajsta je odbila, ko so na oder, pred kakšnih 500 ljudi, prišli Stereolab. Uvod je bil krasen. Les Yper-Sound z albuma Emperor Tomato Ketchup so zgradili zelo lepo, s počasnim, privlačnim dodajanjem glasbil. Tempo je bil pravšnji, brez pretirane naglice, kakršno sem recimo doživela na prvem srečanju s skupino, ko se je zdelo, da so lepo število komadov odigrali daleč prehitro. Toda od drugega komada naprej se je pokazalo, da v zvoku skupine nekaj ni prav. Nič ni bilo narobe s samo uigranostjo – kajti zdi se mi, da so zdaj, z novim klaviaturistom, zelo dobro uigrani. Pravzaprav se je zvok zdel zelo umazan, s prevladujočimi, preglasnimi srednjimi in visokimi toni. Kitara in činele so dobesedno tolkle iz zvočne slike in prekrivale vse drugo. Vendar to članov skupine ni kaj dosti motilo. Morda pa je bil zvok, ki so ga slišali oni, boljši, ne vem. Stereolab ponavadi hitro končajo tonsko vajo; kaže, da so hitro zadovoljni z zvokom. In četudi se mi zdi škoda, da se vsaj malo bolj ne potrudijo za zvok na nastopu, pa je po svoje zdravo in fino, da ostajajo vsaj na eni ravni zelo daleč od popolnosti. Studijski izdelki skupine namreč že nekaj časa zelo inteligentno nadgrajujejo pop glasbo, kakršno sicer poznamo. Bogata orkestracija in kompleksni aranžmaji pa vsemu navkljub niso omejili zmožnosti skupine, da tudi tako zapletene pesmi prenese na šestčlanski ansambel, ki nastopa v živo. Klaviaturist Dominic Jeffery, ki nastopa namesto Morgane Lhote, je profesionalni glasbenik z veliko izkušnjami. Skupaj z basistom Simonom Johnsom, ki je s skupino kakšne dve leti, sta resnično lepo dopolnila siceršnjo, bolj ljubiteljsko glasbeno izurjenost drugih članov skupine. Velika novica je vsekakor podatek, da je Laetitia Sadier poprijela za trombon, se ga naučila igrati in s tem dodala zanimiv poudarek siceršnjemu koncertnemu zvoku skupine.

Nastopi Stereolab niso namenjeni osvajanju nove publike. Namenjeni so v prvi vrsti trdovratnim fenom, ti pa tako ali tako znajo vse pesmi na pamet. Tako je v končni fazi skorajda nepomembno, če zvok sem ter tja zaškripa. Stereolab definitivno spadajo med najmanj pretenciozne glasbenike v popu. Uživajo v tem, kar počno, si ne predstavljajo, da bi morali hoditi v službo, in uspeva jim, da to dvoje združijo nadvse ustvarjalno in kvalitetno.

Katarina Višnar