THE RESIDENTS

Tvornica, Zagreb, Hrvaška, 19. 9. 2001

Čeprav se v Ljubljani kulturalije kar pridno dogajajo, postaja Zagreb vsaj, kar se koncertov tiče, našim klubom hudo konkurenčen; bolj poredko v vsebini (kar precej nastopov se vendarle podvaja), zato pa gotovo v infrastrukturi. Tako je Tvornica samo ena od zagrebških povojnih koncertnih pridobitev tiste vrste, ki vsakemu glavnemu mestu pritičejo. Gre za soliden koncertni prostor za okoli 1000 ljudi. Takega v vasi Ljubljana še vedno sanjamo, tako kot nenazadnje tudi športni stadion. A raje kot naši bedi se posvetimo vtisom z nastopa The Residents - enem od tistih na prvi takt razpoznavnih, samosvojih, celo skrivnostnih presežkov ameriške pop godbe.

Že v začetku, leta 1972, kamuflirani (nekoč sem brala zgodbo tipa, ki si je vzel čas in si zadal nalogo, da jim pride do dna, a je po tednih detektivskega življenja revež končal nekje v Kaliforniji pred tablo »private property« in umno dognal, da gre za komuno) so s svojimi reciklažnimi izdelki in inteligentimi spodbadanji ameriške realnosti od vekomaj sprožali premnoga ugibanja o identiteti. A vse te uganke so streli mimo: pomembna so sporočila, ki jih nosijo v ustvarjanju. In če jih je skozi medij glasbe morda nekoliko težje doumeti, je človeku toliko lažje, ko glasbo spremlja video. Zagrebški koncert pa je bil - tako kot vsak posamičen produkt v zavidljivo dolgi zgodovini The Residents - do potankosti naštudiran, tokrat za promocijo njihovega prvega DVD izdelka, Icky Flix. Ker gre v osnovi za kolekcijo video posnetkov - The Residents so med drugim tudi verjetni pionirji glasbenih video spotov, prvega so naredili za Vileness Fats leta 1972 -, so se pred turnejo morali kar hudo potiti v prostoru za vaje in nastop »sinhronizirati« z zvočno definiranimi video posnetki. Spektakularni koncert, pravzaprav najprej DVD na platnu nad odrom, je začel kitarist Eyeball, glasbenike pa smo odtlej lahko opazovali samo za napol prozornima panojema, ki sta bila postavljena v eni vrsti na vsaki strani odra in razdeljena v tri celice, od katerih je vsaka gostila svojega glasbenika. Pred občinstvom (razen ob koncu, ko je množica dolgo skandirala celi ekipi) sta poskakovala le z živalsko-marsovsko glavo obdarjen pevec v fraku in »cyber« pevka. Nastop je bil tudi izobraževalno naravnan: pred začetkom vsakega novega komada je njegov naslov med množico drugih kar nekaj časa utripal, deležni pa smo bili izbora pesmi iz skoraj 30-letne kariere The Residents. Začelo se je s kratkim odlomkom s plošče Third Reich’n’Roll, drugi biseri nastopa pa so bili Hello Skinny, Where Is She, dolgi Bad Day on the Midway, Constantinople, Gingerbrad Man, Burn Baby Burn ... Če se vam že cedijo sline, bo nujno treba po omenjeni DVD. Za nekakšen premor med komadi so v enem kosu poskrbeli One Minute Movies, animirani filmčki na glasbo iz reklam (najdemo jih na albumu Commercial), medtem ko je zadnji del koncerta brez spremljave na platnu postregel z dvema očitno novima elektronsko poskočnima komadoma in zafrkancijo na We Are The World, ki se je spremenila v I Am The World. Prezadovoljni, približno 700-članski publiki so se Residents prišli poklonit dvakrat, nato pa vsako nadaljnje sodelovanje za ta večer odpovedali.

Viva