Letnik: 2001 | Številka: 10 | Avtor/ica: LukaZ

IGNAR ZACH and IVAR GRYDELAND

Satchmo, Maribor, 25. 9. 2001

EVAN PARKER and NED ROTHENBERG

Umetnostna Galerija, Maribor, 28. 9. 2001

Če ima svobodna improvizirana godba zelo izmuzljiv karakter, se v majhni slovenski zatohlosti zlahka izmuzne tudi procesu centralizacije. Kot godbena praksa, iztrgana iz konteksta prevladujoče kulturno-glasbene srenje (to je trezno gledano tudi njena historična pozicija), je obsojena na obrobje, zato le poredko zaide na večje slovenske festivale in odre, povečini se z zanosom ob malo »fičnikih« odvija na obrobju. Če v Ljubljani to funkcijo primarno opravlja godbena serijalka za sladokusce Defonija v Klubu Gromka na Metelkovi, v Mariboru vse sloni na plečih enega entuziasta, ki je v zadnjem času priromal do zavetišča, jazzovskega kluba Satchmo. V njem (in v sosedskem prostoru mariborske galerije) nam je ponudil dva izborna koncerta mlajše in starejše kreative z različnimi pristopi, osebnimi estetikami in v kontekstu dveh povsem različnih zvočnih okolij.

Okolje je vedno pomemben del splošne senzibilnosti, ki jo pričara koncert improvizirane glasbe. Če je jazzovski klub večkrat le pribežališče za druženje, ohranjanje pozabljene umetnosti konverzacije, pitje in žretje, je glasba tam le atmosferične narave, prijeten ambient za šelestenje novcev, ki glede na cene hitro bežijo. Tako sta predstavnika mlajše norveške »avantgarde«, kitarist Ivar Grydeland in tolkalec Ignar Zach, stala pred težko nalogo, ki sta jo le deloma uresničila. Čeprav sta oba še dokaj mlada, pa že dalj časa vlečeta brazde na mednarodni improvizatorski sceni. Grydeland je lastnik prodorne mlade norveške založbe Sofa, ki brati somišljenike iz rodne zemlje ter jih vpenja v mednarodne prevratniške mreže. Ivar je študiran glasbenik, ki pa redno uhaja akademskim diktatom in išče zavetje v improvizirani glasbi; sledi kitarskim raziskovanjem Dereka Baileyja, čeprav se v pristopu delno razlikuje od njega. Po baileyjevsko povzema raziskovanja podaljšanega zvena strun ob tem, ko struno ozvoči prek pedal; njen zvok podaljšuje in modulira, ko je struna že v nihanju. Hkrati pa uhaja mikroskopski tonalnosti z gostejšo gmoto pervertiranih tonov in z izrazitejšo dinamiko nastopa, z nenadnimi glissandi, posegi v strunsko drobovje s kovinsko palico in v igro z naprstnikom. Zvočno se tako njegova električna kitara abstraktno odmika od prevladujočih akordnih in harmoničnih okvirov ter klišejske rabe ubiranja kitarskih strun. Analogija z Baileyjem je obvezna, pa čeprav bi bilo zmotno trditi, da gre le za (v improvizaciji heretično) posnemanje Derekovega genija. A ob tem se postavlja samoumevno problematično vprašanje: »Ali obstaja življenje kitare v improvizaciji po Dereku Baileyju?« Vprašanje konkretne radikalnejše nadgradnje. Vprašanje nadgradnje tolkalske govorice je umestno tudi za kolega Zacha, ki dokaj običajen bobnarski komplet dograjuje z manjšimi činelami, zvonci, tolkali in drugo plemenito šaro. Zach črpa iz impulzivne, dialoške govorice in perverzne ritmike ter tudi iz subtilnih zvočnih raziskovanj širokih barvnih palet, s katerimi parira bratu Ivarju ob nenadnih, vratolomnih preobratih. Kljub dolgoletnemu skupnemu igranju (zabeleženo je tudi na plošči Visiting Ants iz leta 2000) pa njuni dialogi niso zanetili prave energije, bili so vse preveč razpršeni in brezdušni, kot delno sama atmosfera kluba, saj ni ustvarila pravšnjega zvočnega manevrskega prostora za mlada improvizatorja, ki banalno predvsem obujata začetne zgodovinske vzorce tovrstne godbe.

Nekaj povsem drugega pa sta nam pričarala velemojstra prevratniške, inovativne igre pihalskega arzenala, razširjevalca tehnik in osnovnega vokabularja gromozanskega vpliva, Evan Parker in Ned Rothenberg. Starejši kolega Parker se uvršča med najpomembnejše kreativce in glasbenike sopranskega saksofona, predvsem z natančno razvitimi razširjenimi tehnikami, ki zlahka uhajajo izven jazza v zanj značilne zvočne abstrakcije. Tehnika krožnega dihanja, ustvarjanje več zračnih stolpcev v cevi pihala in kot proizvod osupljivo večdimenzionalno večglasje enega samega zvočnega vira, je dobesedno njegova zaščitna znamka, šola, ki štiri desetletja uči tri generacije; vanjo je zašel tudi mlajši kolega ameriškega rodu Ned Rothenberg. Toda reduciranje Rothenberga zgolj na replikanta in poligon Parkerjevih tehnik je prav nedopustno. Ned jedro svojega izraza črpa iz tehnik igranja nekaterih pihal, ki so kulturno vezana na kleno zgodovino in določen prostor, kot je denimo pihalo šakuhači, hkrati pa v primerjavi s Parkerjem uporablja širši pihalski arzenal. Njun nastop je obeležila predvsem impresivna manifestacija tehnik krožnega dihanja, uporabljena v abstrakcijah, gostih zvočnih gmotah alikvotov in »nepravilnih tonov«, kjer se zvočne plasti prelivajo tako silovito, da dajejo vtis zvočnosti zasedbe, ne le enega ali dveh nastopajočih (in to brez tehnoloških pomagal večsteznih studijskih tehnik in podvajanja glasu). Bolj lirični, pretanjeni parajazzovski dialogi osupljive natančnosti in nežnosti so barvali predvsem zvočno govorico Rothenbergovega alta in Parkerjevega tenor saksofona, kjer je dialoškost improvizacije prišla tudi najbolj do izraza. V izlivih, ko Parker presedla na sopranski saksofon, svoje prvo bojno orožje, pa se igra vse bolj podreja njegovemu neskončnemu, mogočnemu večglasju, kjer je partner v duetu podvržen bodisi plavanju s tokom bodisi obrobni vlogi tistega, ki dodaja odtenke in prispeva k barvitosti glasbe. Popolna koncentracija, nadzor toka zvočnosti, prikaz vzdržljivosti in nepredvidljivost so krasili oba solistična nastopa; še posebej je navdušil Rothenberg na basovskem klarinetu, sprva z ritmično igro in nato z odmikom v zvočno večplastje, preplet prehodov globokih nizkih in rezkih visokih tonalitet. Parker je bil v sopranskem solu predvidljiv, a kljub vsemu mu vedno znova in znova uspe navdušiti s transcendenčnostjo in omamnostjo nadčloveške igre. Glavna odlika neprekosljivega nastopa obeh čislanih protagonistov pa je gotovo vešča uporaba zvočnega prostora, akustike prostora kot tretjega zvočnega elementa. Obokani strop galerijskega prostora (poslikan s sedaj splošno aktualnimi temami boja med islamom in krščanstvom) nenavadno vibrira, daje zvokom širino in globino, z zamikom se odbijajo od sten ter prispevajo k še bolj nenavadni zvočni percepciji poslušalca.

Za nastop, ki je sledil v prostorih kluba Satchmo, nastop DJ Borke in kontrabasista Tomaža Groma, pa bi lahko dejali le nasprotno. Obupen objem žurerske petkove gneče je popolnoma pokvaril sožitje gramofonskega rokodelstva in basovskega ubiranja strun. Kljub prebliskom skrbnega drgnjenja plošč in rezkih zvokov lokovskih potegov po strunah ter plesnosti lomljenih ritmov bo za boljši in konkretnejši vtis treba oba doživeti ob drugi priložnosti ...

LukaZ