Urbana črnina

Make no mistake ... we are in war!

Če je koga od cenjenega bralstva tale bušizem v naslovu tokratne Urbane črnine zavedel, češ da bomo tudi mi podrobno analizirali trenutne vojne operacije in razdelili ureditev sveta na obdobje pred enajstim septembrom in na obdobje po tem prelomnem datumu ... Ne, ne bo čisto tako, a vendarle bo tokrat tekla beseda o politiki.

O tej - hja, kaj bi ji rekli – spretnosti, veščini, znanosti mnogi nimajo ravno visokega mnenja. Še iz starih časov je znano reklo, ki politiko zelo eksplicitno povezuje s predstavnicami najstarejše obrti na svetu. Tudi meni kot pionirčku ni bilo ravno fino, ko smo na raznih proslavah stali kot vkopani, stric v sivi obleki, z debelimi pepelniki na nosu in s še debelejšim šopom papirjev v roki pa je nekaj blazno na dolgo in široko momljal v mikrofon, da je kar odmevalo po gmajni med kulturnim domom in tovarno ivernih plošč v Nazarjah. Malo boljša politična izkušnja je bila tista z nošenjem lokalne štafete mladosti, ko so potem najbolj pridne zastavomahce (med katerimi sem bil – jasno! – tudi podpisani) počastili z jako sočnimi kremšnitami in sklompano kokto, po kateri se je blazno mastno in glasno rigalo. Ob prehodu od pionirjev v mladince se seveda ni pila samo kokta, ampak smo ji še kaj primešali, kmalu zatem pa tudi na politiko začeli gledati kot na instrument, s katerim lahko kaj spremenimo na boljše. Heh, naivci ... Ampak ko smo začeli poslušati Študenta, brati Mladino in protestirati za četvorko, pardon, četverico smo se res počutili kot silni spreminjevalci sveta. Kam je to pripeljalo, lahko vidite, če se ozrete okoli sebe ... A nenazadnje pri politiki ne gre le za uresničitev idej, ampak predvsem za njihovo izražanje in manifestiranje. Ker je hiphopovska kultura zrasla iz latentnega generacijskega nezadovoljstva nad razmerami v prenaseljenih getih, je že v osnovi politična. V nekaterih primerih celo eksplicitno politična. Prav zato je tale zapis na trdi disk mojega računalnika spravljen pod imenom hh vs. politika.

Sprva so rapajoči fantje klepetali kar tako, malo za hec. Saj se spomnite, kako gre besedilo Rapper's Delight, prvoposnetega hiphopovskega komada: Now what you hear is not a test / I'm rapping to the beat ... Prvo politično sporočilo je prispevala ista zasedba, in sicer v komadih The Message in New York New York, kjer besedila niso bila več tako nedolžna, ampak so kar jasno in glasno opozarjala na nekatere nepravilnosti. Verzi komada New York New York gredo takole: New York, New York, big city of dreams / but everything in New York ain't always what it seems: / too much, too many people, too much! / It's like a jungle sometimes / and it makes me wonder / how I keep from going under? Besede, ki jih pač ne moreš uporabiti v turističnem prospektu za Veliko Jabolko. A besedila zgodnjih hiphoperjev političnim oblastnikom niso povzročala prevelikih skrbi, saj je šlo za lokalizirano in marginalno subkulturno skupino, katere glas ni prišel do velikih medijev in prek njih do glavnine ameriške populacije.

Reči so postale malo bolj resne, ko hip hop ni bil več na obrobju, ampak je vedno bolj korajžno trkal na vrata velikih koncertnih aren, silil v ospredje na billboardovih lestvicah in proizvajal hite, na katere niso padli le obarvani mulci iz Bronxa, ampak tudi beli najstniki iz srednjega zahoda. Run DMC, LL Cool J in Beastie Boys sicer niso pripovedovali močnih političnih sporočil, čeprav lahko vsaj za slednje trdimo, da so vstopili na polje političnega s politično popolnoma nekorektno in provokativno držo. Razprave o popolnem propadu moralnih vrednot med mladino tako niso omejene samo na tranzicijsko Slovenijo, ampak so jih dušebrižniški križarji demonstrirali že marsikje. V zvezi z Beastie Boys in politiko je treba omeniti še to, da so po preraščanju najstniške faze javno izrazili obžalovanje nad svojim obnašanjem in novo politično poslanstvo našli v gibanju za osvoboditev Tibeta izpod kitajske oblasti.

Kronološko gledano so prvi hiphopovski band, o katerem lahko govorimo kot o skupini z jasno izraženo politično mislijo, Public Enemy. Medijska manipulacija, v ameriški družbenoekonomski sistem vgrajena bela supremacija, brezperspektivnost črne mladine in druge teme, ki jih je v polje popularne godbe vpeljal ta band, niso bile nove, saj so jih že v sedemdesetih letih lansirali urbani poeti The Last Poets, a novo je bilo to, da so za ideje iz te muzike zagrabili tudi mlajši in slabše izobraženi geto mulci ter alternativna bela evropska publika. Public Enemy so bili fenomen tudi zato, ker jih mediji niso mogli ignorirati, če pa so do njih že postopali ignorantsko, so jih kaj hitro dobili nazaj v obliki pronicljivih, kredibilnih in jasno formuliranih izjav Chucka D-ja. To je pač (bil) band, s katerim se ni dalo medijsko pometati, tako kot z drugimi rap izvajalci, ki so bili v tistem času tudi precej mlajši od Public Enemy. Politična kontroverzija in izpostavljenost skupine sta bili tako močni, da je prišlo celo do diferenciacije v samem kolektivu, ko je zaradi slabo artikuliranih (in zato medijsko manipuliranih) stališč o judovsko-črnskem vprašanju član skupine Proffesor Griff moral zapustiti skupino. Pritiski z vseh strani (predvsem pa muzične industrije, kjer je judovski lobi zelo močan) so bili pač preveliki, a skupine kljub temu niso utišali, saj ta še danes gromoglasno opozarja na pereče družbene probleme, predvsem na korporativen liberalistični cinizem in nemoč človeka, posameznika, v boju proti sistemu.

O posamezniku pa veliko razpravlja še en gromoglasnež hiphopovske scene, KRS-One. Njegov pristop ni usmerjen navzven, kot pri Public Enemy, ampak navznoter, na spreminjanje individuuma, ki naj postane aktiven in ozaveščen pripadnik gibanja Hiphopa in kot tak spreminja svet. Kombinacijo obeh pristopov v zadnjem času najbolj jasno formulira duet Dead Prez, ki je s pamfletistično ploščo Let's Get Free obdelal zelo širok spekter političnih tem, še posebej sta poudarjena problema šolstva in policijsko-birokratske represije, ki naj bi bila načrtno usmerjena proti črncem. A aktivizem članov skupine, SticMana in M1-a se ne ustavi pri snemanju muzike, ampak se nadaljuje v angažiranem političnem delovanju. Oba sta aktivno vključena v več črnskih političnih organizacij, eno – People's Army - sta celo sama ustanovila in jo kasneje povezala z večjo National People's Democratic Uhuru Movement.

Vsi do sedaj našteti politično angažirani raperji prihajajo z vzhodne obale. Kako pa je s politiko v Kaliforniji? NWA so na zahodu imeli pravzaprav enako vlogo kot Beastie Boys, saj so bili vsaj toliko politično nekorektni, a aktivizma, razen poem o policiji, niso demonstrirali. Pravi zahodnoobalni raperski politik je Paris, ki je v času vzpona gangsta rapa na tipične westcoastovske podlage nanizal celo vrsto rim o črnih panterjih, zatiranju, pročrnskem aktivizimu, šolskem sistemu ... Žal se je sredi devetdesetih izgubil v povprečnosti, opustil rapanje in se posvetil producentstvu, nazadnje pa je poniknil še na tej fronti. Drugače je z Michaelom Frantijem, ki je v vseh inkarnacijah zavzemal jasno izraženo politično držo. Tako je bilo, ko sta z Ronom Tsejem industrializirala kot Beatnigs in hiphopala kot Disposable Heroes Of Hiphoprisy, in tako je tudi zdaj, ko deluje z glasbeno bolj umirjeno, a tematsko nič kaj omehčano skupino Spearhead, katere zadnji izdelek Stay Human smo obdelali v Muski 8-9/01.

Trenutno najbolj vroča kalifornijska hip hop zasedba pa je The Coup – predvsem zaradi ovitka, ki naj bi na police pospremil njihovo novo ploščo Party Music in na katerem sta narisana podirajoča se dvojčka World Trade Centra, pred njima pa z detonatorjem v roki stoji šef skupine raper Boots Riley. Fotografija je bila posneta pred več meseci in je bolj kot z aktualnimi napadi na WTC povezana z že prej jasno izraženim Bottsovim odklonilnim odnosom do kapitalizma in materializma. The Coup (kar po naše pomeni prevrat) so pravzaprav edini hiphopovski band, katerega ideje so zelo blizu komunističnim (v najboljšem pomenu besede) ali pa vsaj revolucionarnim in ki se te nalepke niti ne brani. Pri vsem tem pa je najbolj privlačen način, kako skupina svoje ideje izraža: njihova muzika je sočen moderen funk, besedila in zgodbe pa so nadvse duhoviti in zabavni. V enem od komadov na prvi plošči tako eden od turističnih obiskovalcev Bele hiše (očitno Boots sam) med vodenim ogledom urinira na grob Georga Washingtona. Zelo sproščujoč pristop, ki ga sicer pri ultra resnih revolucionarjih (tudi v Podalpju) le poredko zasledimo.

Sicer pa bo zanimivo videti in slišati, kakšni bodo odzivi hiphoperjev na teroristične napade v ZDA in posledično krnjenje človekih pravic v kakor najbolj demokratični državi na svetu. Doslej se je namreč že večkrat pokazalo, da prelomni dogodki (nemiri v Los Angelesu, sojenje Mumii Abu Jalalu) proizvedejo precej tematske muzike. Kot kaže, bo tako tudi tokrat: Dr. Dre je v sklad za pomoč družinam žrtev nakazal milijon dolarjev in pripravlja komad proti Bin Ladnu, Snoop Dogg obiskuje centre Rdečega križa po ZDA, Nate Dogg je v zvezi z dogodki posnel komad Yesterday I Cried ... Kaj šele bo, ko se bodo oglasila bolj kritična grla?

Napo.lee.tano