Letnik: 2001 | Številka: 11 | Avtor/ica: Jure Potokar

John Lee Hooker

Mr. Lucky

»Vsaka pesem, ki jo pojem, govori o nečem, kar se je zgodilo v mojem življenju ali v življenju koga drugega na tem svetu. Morda si prišel ob denar ali avto, morda pa ne zmoreš plačati stanarine – vsak človek pozna srčne bolečine in bridkosti. Zato imajo vsi radi blues. Kadar pojem te pesmi, jih čutim globoko v sebi in sežem tudi globoko v vas.« Tako je nekoč svoj uspeh pojasnil eden največjih bluesovskih glasbenikov vseh časov, legendarni John Lee Hooker, ki je med spanjem spokojno umrl 21. junija letos.

V dolgi zgodovini bluesa bi stežka našli bolj enkratno osebnost, kot je Hooker, ki je dočakal skoraj štiriinosemdeset let. Če so se drugi pevci trudili z rimami, je on pel v prostem verzu, če so se drugi kitaristi z nenehnim menjavanjem prijemov trudili dokazati, kako tehnično podkovani so, je on zaigral celo pesem z enim ali dvema akordoma, in če so bili drugi veterani bluesa lahko veseli, če so jih po začetnem uspehu še enkrat odkrili, se je on nenehno prebijal iz anonimnosti in dobro desetletje pred smrtjo postal pravi zvezdnik, čigar slave ni moglo zasenčiti nič več. Prav zato je naslov Hookerjeve skladbe Mr. Lucky, kasneje pa tudi albuma z istim naslovom (1991), treba jemati brez vsake ironije, kajti v življenju je nedvomno imel srečo.

Toda da je celo na stara leta zlahka pridobil množico slovitih glasbenikov, ki so ga brez vsakih zadržkov občudovali in spoštovali ter bili počaščeni, da so smeli z njim igrati, peti in snemati, seveda ni mogoče pripisati sreči, ampak hipnotičnim učinkom njegove glasbe, mantri podobnemu petju ob neutrudnem ponavljanju ritma kitare in stopala, ki je poslušalce vsrkalo v skupni srčni utrip. Vsaj od njegove prve posnete uspešnice Boogie Chillen iz leta 1948 je bilo tako, čeprav gre menda za improvizirano sintezo govorjene pripovedi in pétih verzov z nenadnim menjavanjem »prestav« na kitari, ki je nastala kar v studiu, potem ko je že posnel pesmi, za katere je menil, da so vredne objave na acetatni plošči na 78 obratov.

Taka strukturalna svojeglavost je bila med bluesovskimi glasbeniki dvajsetih in tridesetih let minulega stoletja kar pogosta, ko pa jo je Hooker »znova« uveljavil, je bila prej izjema kot pravilo. »Bil je,« kot je izrazil Ry Cooder, »poslednji od vseh nestrukturiranih, svobodnih bluesmanov.« Naj je njegova glasba na prvi posluh še tako preprosta in morebiti celo šablonska, je obenem polna drobnih in povsem nenadnih sprememb v ritmu in tempu; to ji po eni strani daje izjemno dinamiko, po drugi pa je bila za spremljavo dodatnih glasbenikov tako zahtevna, da je to najbrž eden izmed poglavitnih razlogov, zaradi katerih je pogosto snemal sam, tudi tedaj, ko je bilo to vse prej kot moderno.

Srečo je imel Hooker že ob rojstvu, 22. avgusta 1917 (oziroma 1920 ali celo 1923, čeprav najnovejši uradni dokumenti in izjave družine navajajo prvi datum) v Clarksdalu v državi Misisipi, torej prav tam, kjer naj bi blues tudi nastal, kajti rodil se je v veliki družini dninarjev, ki je imela smisel za glasbo, čeprav je bila dovoljena samo cerkvena. Njegovo prvo zvočilo je bila zračnica, ki jo je pritrdil na vrata skednja in nanjo brenkal, kasneje pa se je od očima Williama Moora, ki je bil lokalno znan glasbenik, h kateremu so na obisk menda zahajali legendarni Blind Lemon Jefferson, Blind Blake in Charlie Patton, naučil nekaj osnov igranja na kitaro, vključno z odprto G uglasitvijo, ki jo je uporabljal s takim uspehom, in pesmi, kot so Don't Turn Me From Your Door, Pea Vine Special in My Starter Won't Start.

Za Hookerjev izrazito osebni stil in nastop je morebiti odločilnega pomena, da mu kmečko delo in idila nista nikoli ustrezala, kar se je najbolj zgovorno izrazilo v tem, da je že pri štirinajstih pobegnil v Memphis. Čeprav je v njegovem igranju na kitaro in petju nekaj nedvoumno zemeljskega, prvobitnega, lahko bi rekel celo primitivnega, se ob poslušanju vendarle zdi, da prej pripada betonski džungli velemesta kot pa spokojnim, čeprav vedno pretečim bregovom Misisipija. Prav gotovo pa srhljivo natančno in zgovorno odseva samoto posameznika, ujetega v lastni svet upov in strahov, stoječega pred neprijaznim, vedno pretečim svetom in drugimi ljudmi. V Memphisu je priložnostno nastopal v kinodvoranah, gostilnah in na uličnih vogalih, med drugim je spoznal tudi Roberta Lockwooda in z njim igral. Proti koncu tridesetih let se je preselil v Cincinnati in tam pel v različnih gospel skupinah. Najpomembnejša pa je selitev v Detroit leta 1943, kjer je delal v jeklarnah in avtomobilskih tovarnah, obenem pa tudi nastopal. Tam se je pravzaprav začela tudi njegova prava kariera.

Legenda pravi, da mu je prvo električno kitaro v roke potisnil T-Bone Walker, ki je v letih od 1946 do 1948 deloval v Detroitu, ko je Johnnyja Leeja, ki je tu in tam dobil delo v klubih na Hastings Streetu, vzel v svoje varstvo. Dokazov za to sicer ni, nedvomno pa drži, da je Hooker takrat že razvil svoj prepoznavni slog nerimanih verzov in razlomljenega ritma in da ga je »odkril« njegov prvi menedžer Elmer Barbee; poleti 1948 je posnel z njim prve poskusne posnetke, jih odnesel producentu ter lokalnemu založniku plošč Berniju Besmanu in 3. novembra je izšla prva Hookerjeva mala plošča. Besman je bil dovolj pameten, da je posnetke raje prodal »veliki« založbi Modern bratov Bihari, kot da bi jih izdal samo lokalno, in tako je lačni trg potrošnikov rhythm and bluesa dosegla legendarna pesem Boogie Chillen, ki je bila pravzaprav samo stran B skladbe Sally Mae. Toda še preden je utegnila priti na prvo mesto lestvice, je Hooker že začel »honorarno« snemati za detroitskega producenta Joeja Van Battla. Prva plošča, izdana pod psevdonimom Texas Slim za založbo King, je bila Black Man Blues. In v času Hookerjevega sodelovanja z založbo Modern ji je sledilo veliko drugih.

Četudi je na ovitkih teh acetatnih plošč pisalo John Lee Booker, Delta John, Booker Man ali Texas Slim, je bil stil glasbe na njih tako enkraten in prepoznaven, da so vsi vedeli, kdo jih je posnel. In tudi če danes poslušamo legendarni prvi posnetek pesmi Boogie Chillen, ga je povsem nemogoče zamenjati s pesmijo kateregakoli drugega bluesovskega glasbenika. Res je Hookerjev glas z leti dozorel, se poglobil in dobil žlahtnost, zaradi katere so redki solistični posnetki z njegovih zadnjih izjemno uspešnih albumov, kot sta The Healer (Silvertone, 1989) in Mr. Lucky (Pointblank, 1991), med najboljšimi, kar jih je sploh kdaj posnel, toda vse osnovne sestavine so celih štirideset in več let ostale nespremenjene, ne da bi bile zato kaj manj učinkovite. Nič čudnega, če so Boogie Chillen in Hookerjeve kasnejše uspešnice, kot so na primer Hobo Blues, Crawling King Snake, I'm In The Mood (leta 1951 je dosegla milijonsko naklado in ostala na vrhu lestvice »rasnih« plošč kar štiri tedne), Dimples in Boom Boom, če jih naštejem le nekaj, navduševale vedno nove generacije poslušalcev in vplivale na vedno nove glasbenike, zlasti na zgodnje rockerje, kot so skupine Rolling Stones, Animals, Cream, Doors (posneli so odlično priredbo pesmi Crawling King Snake) in Canned Heat.

Najbrž resnično ni bluesovskega glasbenika, ki bi toliko snemal (po lastnih trditvah je posnel več kot sto trideset albumov) in se vedno znova vračal v soj žarometov, na začetku petdesetih let za ljubitelje rhythm and bluesa, proti koncu desetletja zaradi oživljenega zanimanja za folk glasbo, v šestdesetih zaradi vpliva na rock ... Njegova diskografija je zato seveda tako obsežna in nepregledna, da je težko, če ne povsem nemogoče, izluščiti posamezne albume in celo zbirke najboljšega, kar je posnel v nekem razdobju. Poznavalci si zato navadno pomagajo tako, da Hookerjev opus delijo na obdobja, ki jih opredeljuje mesto snemanja. Prva so detroitska leta za založbo Modern, ki obsegajo obdobje od leta 1948 do leta 1955. Sledi chicaško obdobje med letoma 1955 in 1964 za založbo Vee-Jay, nato newyorško-losangeleška leta (1964-1975 za založbo ABC) in sanfranciško obdobje žive legende bluesa v letih od 1975 do 1987, ko je snemal za Virgin. Vmes so seveda nastali številni ključni posnetki in kultne plošče, bodisi solistične ali s spremljevalnimi skupinami. Naj za primer navedem samo dve: Live At Cafe Au Go-Go (1967) v slovitem klubu iz newyorškega Greenwich Villagea, na kateri ga spremlja skupina Muddyja Watersa, in odlična dvojna Hooker 'n Heat (1971), ki je nastala v sodelovanju s takrat še izvirno postavo skupine Canned Heat, katere celotna glasba pravzaprav temelji na značilnih Hookerjevih riffih.

Morda so bila za Hookerja še najmanj uspešna osemdeseta leta, ko je kazalo, da se je utrudil od nenehnega nastopanja in snemanja ter se končno upokojil. Toda pred koncem desetletja sta kitarist Roy Rogers in njegov dolgoletni manager Mike Kappus poskrbela, da se je Hookerjeva kariera nadaljevala in dobila povsem nepričakovane razsežnosti. V studio sta ga poslala s celo vrsto njegovih »učencev« in oboževalcev, kot so Robert Cray, Bonnie Riatt, Los Lobos in Carlos Santana. Nastala je plošča The Healer (1989), najbolje prodajani bluesovski album vseh časov, ki je ostal med najbolje prodajanimi ameriškimi albumi kar osemintrideset tednov in Hookerju končno prinesel trdo zasluženo bogastvo. Za ploščo, ki je kljub namenoma komercialni naravnanosti še vedno presenetljivo dobra, je prejel celo vrsto nagrad, med drugim dva grammyja, leta 1991 pa so ga počastili z uvrstitvijo v Rock'n'roll Hall of Fame, kar je priznanje, ki je šlo redko v bolj prave roke. Toda najbrž je Hookerja bolj kot vse pogostejše ceremonije, na katerih so mu podeljevali take ali drugačne nagrade, razveselila odlična prodaja albuma Mr. Lucky, na katerem so producenti zelo učinkovito ponovili Healerjev prijem z drugimi glasbeniki, kot so Ry Cooder, Van Morrison in Keith Richards, ter Boom Boom (1992), ki je bil skoraj enako uspešen. Hooker je po njem imenoval klub (Boom Boom Room) v San Franciscu, v katerem je nato pogosto nenajavljeno nastopal sam ali ob spremljavi glasbenikov, ki so v njem gostovali.

Čeprav je sredi devetdesetih let opustil turneje, je še naprej snemal, leta 1996 na primer album Chill Out, naslednje leto pa Don't Look Back. Oba sta dobila celo vrsto nagrad in se izvrstno prodajala. Če odštejemo dejstvo, da prinašata dobro znane Hookerjeve skladbe, ki jih je samo nanovo posnel, sta to v vseh ozirih izvrstni plošči, ki ju niso uspeli izpriditi niti sodelujoči zvezdniki.

Bonnie Raitt, ena Hookerjevih velikih prijateljic in oboževalk, je leta 1992 izjavila, da je zvok njegove kitare ena najbolj erotičnih stvari, kar jih je kdaj slišala, medtem ko je za njegov glas povedala, da je ena najbolj žalostnih stvari, ki jih je kdaj slišala. Čeprav sta izjavi navidez nasprotujoči, morebiti najbolje opisujeta učinek, ki ga ima na poslušalca Hookerjeva glasba od prve izvedbe pesmi Boogie Chillen leta 1948 do zadnje, ki je nastala točno petdeset let kasneje za album Best of the Friends. Najbrž sploh ni bluesovskega glasbenika, ki bi doživel, da bi njegovi prvi posnetki postali »javno dobro«, in morebiti je tudi to eden izmed razlogov, da je Hooker zapustil svet povsem spokojno, v nasprotju z bluesovsko tradicijo. Toda njegov takoj prepoznaven zvok bo večno odmeval v ušesih vseh tistih, ki smo imeli srečo, da smo ga kdaj slišali.

Jure Potokar

Viri:

The Guinness Who's Who of Blues (1993)

The Rolling Stone Album Guide (1993)

Tony Russell: nekrolog za The Guardian, 22. junij 2001

Izbrana diskografija:

The Legendary Modern Recordings 1948-52 (Ace)

Don't You Remember Me 1948-50 (Charly)

House of the Blues 1951-66 (Chess)

That's My Story / The Folk Blues Of 1959-60 (Ace)

Plays and Sings The Blues, 1961 (Chess)

Live At Cafe Au Go-Go, 1967 (MCA)

Hooker 'n Heat, 1971 (EMI)

Mr. Lucky, 1991 (Pointblank)j

Boom Boom, 1992 (Pointblank)

Kot že rečeno, je seznam plošč zelo arbitraren, čeprav zajema večino najboljših stvari z začetka kariere.