Kozmična Amerika

Korenine Roberta Johnsona

Po mnenju številnih poznavalcev popularne glasbe je Robert Johnson med najvplivnejšimi glasbeniki v bluesu, rocku in jazzu. Zgodovinska dejstva, ki naj bi ga pomagala pobliže spoznati, so skrivnostna, pomanjkljiva in neenotna. Vplival je na skupino Rolling Stones in na celo generacijo izvajalcev rocka v šestdesetih in sedemdesetih letih. Njegove pesmi so posnele številne rockovske skupine: Cream, Hindu Love Gods, Grateful Dead, Gun Club in druge. Med bluesovskimi glasbeniki je neposredno vplival na Muddyja Watersa in Howlina Wolfa. Tokrat pišemo o glasbenikih, ki so s svojimi pesmimi in slogovnimi značilnostmi posredno ali neposredno vplivali na Johnsonovo delo.

Glasbene korenine Roberta Johnsona so izjemno razvejane, zato bralcem kot vodilo priporočamo poslušanje kompilacijske plošče s pomenljivim naslovom The Roots of Robert Johnson s štirinajstimi posnetki in z odličnim spremnim besedilom Stephena Calta.[1] Zgodbo o koreninah Roberta Johnsona začenjamo pri skladbi Come On In My Kitchen in njenem očitnem navdihu. Pesem Sitting On The Top Of The World sodi med velike uspešnice bluesovske in rockovske kulture. Najrazličnejše izvedbe so našle svoj vrhunec v legendarni priredbi skupine The Cream, to temo je leta 1992 posnel tudi Bob Dylan, domnevno izvirna skladba, ki jo izvajajo Mississippi Sheiks, pa je simpatična, počasna plesna skladba in ni v čistem bluesovskem razpoloženju.[2] Johnsonov odgovor na to temo se torej imenuje Come On In My Kitchen in je v nasprotju z izvedbo misisipijskih šejkov prava bluesovska grozljivka. Notranja drama se stopnjuje od prvega do zadnjega takta pesmi, vokalna izvedba je izjemna, dopolnjuje jo še bolj dovršeno igranje na kitaro. Preprosto in izpiljeno igranje z velikimi spremembami v dinamiki in s popolnim prepletanjem glasu in kitarskih solov to skladbo postavlja ob bok verjetno najboljši skladbi Roberta Johnsona Hellhounds On My Trail, obenem pa je ena lepših pesmi o hrepenenju in poželenju.[3]

Ognjeviti Johnsonov slog

Robert Johnson je znan po ognjevitem, energičnem in razpoznavnem slogu igranja na akustično kitaro, iz njegove glasbe pa veje nepričakovana občutenost, ki vedno znova preseneča.[4] Po glasbenikovi smrti se je spletel mit, ki je omogočal različna natolcevanja v zgodbah, anekdotah in izmišljenih pretiravanjih.[5] Vendar je Johnsonova pojava povzročila tudi resne raziskovalne projekte, bistvo bluesovskega mita o tem pomembnem glasbeniku pa je Johnsonova faustovska pogodba s hudičem, kateremu je prodal dušo v zameno za dobro igranje na kitaro. Največ zaslug za to, da se je ime Roberta Johnsona izvilo iz pozabe, imata skupina Rolling Stones in Eric Clapton. Danes najbrž ni veliko ljudi, ki se zanimajo za sodobno glasbo, a ne poznajo pesmi, kakršne so: I Believe I’ll Dust My Broom, Stop Breakin’ Down Blues, Walking Blues in Sweet Home Chicago.

Med najbolj znanimi glasbeniki bluesa tridesetih let je bil Scrapper Blackwell, neprekosljivi solistični kitarist predvojnega obdobja. Spreminjanje tona ter spretne menjave med solističnimi vložki in ritmično podlago v njegovi skladbi Kokomo Blues dajejo vtis, kot bi jih igrala dva kitarista. Prenekatera skladba na ploščah Roberta Johnsona nosi v sebi vpliv tega odličnega kitarista. Johnson je ritmično Blackwellovo trdnost stopnjeval skoraj do neugodja, in tudi če bi posnel samo skladbo Sweet Home Chicago, bi bil njegov vpliv velik, saj ta skladba skriva vse temeljne prvine blues rocka, sledi pa Blackwellovemu Kokomo Bluesu. Blackwell je večino kariere deloval v duetu s pianistom Leroyem Carrom. Bila sta najbolj znan in priljubljen bluesovski duet na področju mestnega bluesa, njuna skladba When The Sun Goes Down pa je klasičen primer bluesovske skladbe, ki temelji na dvanajsttaktni zgradbi, brez velikih preobratov. Zaradi otožnosti, melodičnosti in preprostosti je takoj postala njuna največja uspešnica. Johnson jo je spretno predelal v skladbo Love In Vain, obdržal otožno občutje, obenem pa duet klavirja in kitare več kot uspešno nadomestil s svojim igranjem, ki ni preveč sofisticirano in ritmično zahtevno, temveč podrejeno celotnemu razpoloženju skladbe.

Študent Pattonovih plošč

Robert Johnson je najbolj izrazit in pomemben bluesovski glasbenik iz Delte Misisipija. Delta blues je način petja in igranja bluesa, ki so ga glasbeniki začeli oblikovati v okolici mesta Drew v srcu Delte, približno v času, ko se je Robert Johnson rodil, to je leta 1911. Na plantaži Willa Dockeryja je ta slog začel gojiti Charley Patton. Patton se je rodil v poznih osemdesetih ali zgodnjih devetdesetih letih 19. stoletja v Hinds Countyju. V enakem slogu je takrat igral tudi Willie Brown, ki se je leta 1910 preselil v Drew in se učil pri Pattonu. Repertoar Charleyja Pattona je obsegal cerkvene pesmi, instrumentalne skladbe - te je igral v načinu slida, tako da je po strunah drsel s hrbtno stranjo žepnega noža - plesne skladbe in popevke.[6] Patton je pel z visokim raskavim glasom, podobno kot pozneje njegov učenec Howlin’ Wolf, ki se je leta 1926 priselil v Drew. Po Caltovem mnenju je Johnsonov slog: “Lirična in pretanjena različica bolj zabavljaškega sloga Charleyja Pattona.” Johnson je očitno dobro poznal Pattonove plošče, čeprav moramo biti pri naštevanju in obravnavi navdihov previdni. Seveda ni rečeno, da je Johnson določene teme neposredno posnemal! Veliko bolj verjetno je, da so se mu naselile v podzavest in da je marsikatero napisal in posnel kot svojo lastno. Kakorkoli, dejstvo je, da so njegove različice esenca bluesa.

Robert Johnson je najprej igral orglice in bil pri tem kar uspešen. Ko je Sona Housa slišal igrati kitaro, se je poskušal naučiti igrati tudi sam. Son House je bil leta 1930 najbolj spoštovan bluesovski glasbenik v Robinsvillu, kjer je bilo takrat središče Delta bluesa. Pel je z visokim, izrazitim glasom, kitaro pa je igral v izdelanem, zanesljivem in prodornem, čeprav nekoliko preprostem drsečem slogu. Redno je snemal plošče, razmeroma dobro zaslužil in bil za tedanje razmere prava avtoriteta na glasbenem področju. Med znanimi skladbami zgodnjega Johnsonovega vzornika Sona Housa je tudi pridigarski blues - Preachin’ The Blues[7]. Pri tej skladbi je moralo Johnsona navdušiti predvsem igranje kitare, tehnika dušenih udarcev po strunah, preskakujoč ritem, ki se na koncu fraze vedno izide, ter neizprosno pozvanjanje tonov na visokih strunah. Johnson je v svoji različici dodal še novo razsežnost, saj je dodobra poglobil nestrpnost, ki veje že iz petja in igranja Sona Housa.[8]

Pogodba s hudičem

Posebej zanimiva je zgodba o začetkih Johnsonovega igranja na kitaro. Son House in Willie Brown sta uspešno nastopala na plesih in zabavah v mestu Hazelhurst. Robert Johnson je nekoč, medtem ko sta House in Brown počivala, vzel v roke kitaro ter skušal igrati in peti. Delo mu ni šlo prav dobro od rok, saj so ga poslušalci izžvižgali. Son House se spominja, kako mu je rekel, naj ne vznemirja ljudi in naj raje igra orglice, kar je ljudem všeč. Johnson je po tem polomu leta 1931 izginil z glasbenega prizorišča za eno leto, in v tem obdobju se je zgodil skoraj čudežen preobrat! Po približno letu se je spet prikazal na plesu, kjer sta igrala House in Brown. S seboj je imel kitaro in ju samozavestno prosil, če sme zaigrati občinstvu. Izkušena glasbenika sta se mu posmehovala, vendar samo do prvih taktov. Slišala sta glasbenika, ki se je iz okornega začetnika razvil v pravega kitarskega čarodeja. “Ko je nehal igrati, smo samo stali in pozabili zapreti usta,” je pozneje priznal Son House. Okrog tega nenavadnega dogodka so se napletle številne zgodbe; vse posredno ali neposredno vključujejo v dogajanje tudi Roberta Johnsona. Najbolj znana je zgodba, ki jo je pripovedoval Tommy Johnson: “Če se hočeš naučiti igrati vse, kar hočeš, vzemi kitaro in se malo pred polnočjo odpravi na samotno križišče. Ko boš igral, se bo pojavil črn možak, vzel ti bo kitaro iz rok, jo uglasil, ti zaigral pesem in ti jo potem vrnil. Človek se tako nauči igrati vse, kar hoče.” Ta zgodbica je spremljala tudi kariero Roberta Johnsona in tako postala bistvo legende, v katero je glasbenikovo življenje zavito še danes.

Nenadna sprememba ni pri umetnikih nič posebnega. Številni ljudje nosijo v sebi kal nadarjenosti, in ta včasih potrebuje samo povod, da vzkali. Robert Johnson je bil star 22, 23 let, ko je eksplodiral. Izdelal je popolnoma svoj način petja in igranja na kitaro. Različne sloge igranja je dvignil na visoko in poduhovljeno raven; medtem ko sta Son House in Charley Patton gradila glasbo na riffu (kratki, ritmično poudarjeni glasbeni frazi, razdeljeni na dva udarca), je Johnson uvedel osnovni ritem, ki je temeljil na štirih udarcih v taktu. To je bila tedaj značilnost mestnih, uglajenih, profesionalnih glasbenikov, kakršna sta bila Eddie Lang in Lonnie Johnson. Interpretacija Roberta Johnsona je sicer bližja razsekanemu, nervoznemu afroameriškemu izročilu, kot pa uglajenemu melodičnemu swingu mestnih kitaristov. Vendar je Lonnie Johnson z brezhibno tehniko ter z domiselno in tekočo glasbeno linijo močno vplival na oblikovanje Johnsonovega kitarskega sloga. V primerjavi s kakšnim Henryjem Thomasom, okornim in robatim podeželskim potujočim glasbenikom, je bil Lonnie Johnson uglajen in izjemno uspešen mestni glasbenik, in Roberta Johnsona je očitno zelo zanimal njegov izjemno čist in močan ton.[9]

Kitara Roberta Johnsona ni samo glas, ki odgovarja pevcu, temveč popolnoma samostojen nosilec glasbene ideje. Je nekakšen notranji drugi glas v smislu kontrapunkta, vendar je bil Robert Johnson tudi kot pevec nekaj posebnega![10] Son House in Charley Patton sta pela cele pesmi z dokaj enakomerno močnim glasom, Johnson pa je pel večinoma z visokim, prodornim, včasih z grlenim in hripavim glasom, tuje pa mu niso bile tudi bolj nežne glasovne linije in falzet. Dinamika v njegovem fraziranju je izjemna. Glasbenikov dolgoletni spremljevalec Johnny Shines je povedal, da je imel Johnson jasen, močan glas, ki je kar plaval nad poslušalci in plesalci. Tudi z glasom je dosegel popolno skladnost z vsebino pesmi. Primer vokalno odlično izdelane pesmi je skladba Kindhearted Woman Blues, znana tudi iz zgodnjega repertoarja Boba Dylana.[11] Po znamenitem nastopu pri Sonu Housu in Willieju Brownu se začne Johnsonova profesionalna kariera. Glasbenikova izhodiščna točka je bilo mesto Hazelhurst, v katerega se je vedno znova vračal s potepanj. Roberta Johnsona je kmalu začela spremljati slava odličnega kitarista; številni glasbeniki so ga cenili, nekateri pa so bili ljubosumni na njegov uspeh in znanje. Za tiste čase je videl precej sveta, saj je igral v Dallasu, Forth Worthu, San Antoniu, Taftu, Chicagu, New Yorku in Memphisu, na potovanjih pa je spoznal veliko glasbenikov. Marsikatero znano bluesovsko temo je prilagodil svojemu slogu in igral tudi skladbe priljubljenih belih glasbenikov. Posebej naj bi mu bila všeč glasba Binga Crosbyja.[12]

Zgodovinska snemanja

23., 26. in 27. november leta 1936 so med najpomembnejšimi datumi v zgodovini bluesa. Robert Johnson je tisti ponedeljek, četrtek in petek v San Antoniu v Teksasu prvič snemal, in teh šestnajst skladb s prvega snemanja ga je ustoličilo na prestol kralja bluesa Delte.[13] Ena od novosti, ki jih je uvedel, je bila adaptacija spremljave leve roke na klavirju v slogu boogiewoogieja za kitaro; to je dalo kitarskemu zvoku bolj čvrsto in enakomerno ritmično strukturo. Ta način igranja na kitaro se imenuje walking bass ali sprehajajoči se bas.[14] Čeprav walking bass ni popolnoma Johnsonov izum, ga je on izpilil in mu dal končno praktično obliko. To mu je uspelo tudi zato, ker je igral kitaro v odprti uglasitvi v G-duru.[15]

Če ne bi bilo Johnsonovega zgodovinskega snemanja, ne bi bilo rocka ali pa bi bil drugačen. Čeprav skladbe, kot so Crossroads Blues, Come On In My Kitchen in Walking Blues[16], niso Johnsonovi največji dosežki, so omogočile bluesu, da tudi s poezijo posega na popolnoma nova področja. Son House in Charley Patton sta se pri besedilih zadovoljila z dokaj preprostimi in tradicionalnimi oblikami lebdečih verzov; z njimi sta dosegla močan čustveni učinek, vendar njune zgodbe niso nikdar dosegale tematske enovitosti. Robert Johnson pa je v nasprotju z njima v pesmih namenoma razvijal zgodbo in v vsaki predstavil pravo metaforično vsebino. Če je pel otožno, je z otožnostjo ob pomoči kitare in glasu prežel vso pesem. Lep primer takšne pesmi je Ramblin’ On My Mind. V njej besedilo z besedami in mislimi v prenesenem pomenu, podprto s kitaro, pričara žalobnost življenja večnega popotnika. Johnsonova besedila niso naključna ljudska lirika, temveč premišljena, preprosta, natančno izbrana poezija, ki ima zato pravi učinek.[17] Tako je zgrajena vsaka njegova pesem in vsaka končna različica je popolna. Ko je pesem izpilil, jo je vedno tudi približno enako zaigral, kar je za podeželskega pevca bluesa precej nenavadno. Na dvojnem albumu Roberta Johnsona so tudi vsi ohranjeni alternativni posnetki.[18] Prvi posnetek je navadno boljši, drugi pa se od prvega ponavadi razlikuje le v podrobnostih in je največkrat posnet za rezervo.[19] Johnson je točno vedel, kaj hoče in kaj počne!

Tudi če bi za Johnsonom ostali samo posnetki s prvega snemanja, bi bilo to za razvoj glasbe dovolj. Vendar je Johnson čez pol leta vnovič dva dni snemal v San Antoniu. S tega snemanja so generacijam za njim ostali najlepši primeri visoke pesmi podeželskega bluesa: Stones In My Passway, From Four Until Late, Stop Breaking Down Blues in Love In Vain; najlepše pesmi, ki pomenijo temelj Johnsonovega posmrtnega priznanja, pa so Stones In My Passway, Me And The Devil Blues ter Hellhound On My Trail.[20] Stones In My Passway je kot večina njegovih najbolj učinkovitih pesmi zaigrana v odprti uglasitvi G-dura. Kitarska melodična linija kot odmev ponavlja besede kot drugi glas. Besedilo ima prav biblične podtone, ko govori o prijateljih, ki te prevarajo za prazen nič. Občutek prevaranosti je še bolj izrazit in občuten v skladbi Me And The Devil Blues.[21] Johnson v pesmi ugotavlja, da sta užitek in bolečina neizogibno povezana, in se sprašuje, kdaj bo potrebno poravnati dolg, ki ga mora umetnik (kot pri Faustu) na koncu vedno plačati. V bluesu je le malo pesmi s tako močnim čustvenim nabojem. Tudi pri poslušanju glasbe Sona Housa, Charleyja Pattona in Howlina Wolfa je čustvena prizadetost očitna, pri Johnsonu pa poleg razpoloženja pritegne tudi način, kako pevec ta čustva izzove.

Kokomo Arnold je leta 1935 posnel skladbo Milk Cow Blues in z njo dosegel velik uspeh. Čeprav je bilo njegovo igranje dobro in ga odlikuje izvirno spreminjanje osnovne glasbene linije v togem okviru dvanajsttaktne zgradbe, je bilo predvsem petje tisto, ki je vplivalo na izvedbo Roberta Johnsona. Arnold uporablja falzetni način, ki je postal tudi eden zaščitnih znakov Johnsonovega petja. Johnsonov posnetek nosi naslov Milkcow’s Calf Blues in velja za posrečeno, bolje izvedeno različico tedaj še sveže uspešnice na področju “race records” - glasbe za črnsko prebivalstvo.

Ena najbolj znanih bluesovskih skladb ima naslov Rollin’ And Tumblin’. Posneli so jo številni bluesovski solisti in skupine, pa naj so bili bele ali temne polti. Kultna različica je predvsem zaradi malce opolzkega verza v zadnji kitici, ta govori o limonah in njihovem soku, uspela skupini Led Zeppelin.[22] To temo je leta 1929 prvi posnel Hambone Willie Newbern. Njegova izvedba je pravzaprav značilna plesna skladba, brez velikih kitarskih improvizacij, petje pa je enakomerno ritmično poudarjeno. Johnson je to skladbo posnel pod naslovom Travelin’ Riverside Blues. Skladba je bolj umirjena, instrumentalno izdelana ter okrašena z nekaterimi značilnimi Johnsonovimi kitarskimi okraski. Johnsonovo igranje je bolj spontano, a je kitarska linija manj prepletena z glasovno. Pesem sama ni več namenjena plesu, temveč bolj poslušanju.

Demon na moji sledi

Poznavalci bluesa označujejo Johnsonovo najmočnejšo skladbo Hellhound On My Trail kot vrh v bluesovski tradiciji. Zanimivo je, da melodija izhaja iz pesmi Devil Got My Woman Skipa Jamesa, ki je postal znan šele, ko je skupina Cream posnela njegovo skladbo I’m So Glad. Skip James je podobno kot Johnson pesmi izoblikoval do končne verzije; te so bile večinoma zelo dobre, a za tedanje čase dokaj nenavadne. James najbrž prav zato ni dosegel niti približne priljubljenosti Johnsona ali Sona Housa. Johnson si je za pesem Hellhound On My Trail pri Jamesu izposodil posebno odprto uglasitev v E-duru. Zanimivo je, da je to edina posneta pesem Roberta Johnsona v tem tonskem načinu, s tem in pa z izrednim besedilom je uspel pričarati srhljivost vsebine, ki je ni uspelo ponoviti nobenemu drugemu glasbeniku. Pesem je tako osebna in poštena, da pravzaprav ne poznamo nobene druge dostojne izvedbe - ne v bluesu ne v rocku. No, najboljša skladba, ki nam jo je zapustil Robert Johnson, je brez dvoma Hellhound On My Trail. Toliko bolečine, stiske, obupa, slutenj o smrti ter strahu pred neizogibnostjo usode ne srečamo nikjer več v zapuščini ljudske glasbe Amerike. Naboj, ki veje iz Johnsonove izvedbe, je neprimerljiv s tistim Jamesove izvedbe. Zdi se, kot da je skladba izvirno Johnsonova, ne pa Jamesova, čeprav je ta instrumentalno in pevsko plat bolje uskladil.

Robert Johnson je leto za tem, ko je posnel skladbo Hellhound On My Trail, v hudih mukah umrl, star 27 let. S svojim delom je neposredno vplival na mlajše bluesovske glasbenike, na primer na Muddyja Watersa[23], Howlina Wolfa, Elmorja Jamesa in druge. O izvirnosti Johnsonovega glasbenega jezika govori tudi dejstvo, da je na primer Bukka White celotni slog izoblikoval po vzoru samo ene Johnsonove skladbe, in sicer po instrumentalnem delu Preachin’ Bluesa. Skoraj vsaka pesem, ki jo je posnel Johnson, je po vokalni in instrumentalni plati inovacija in kot takšna model za poznejše glasbenike. Elmore James je leta 1952 posnel elektrificirano različico skladbe I Believe I’ll Dust My Broom, z njo zaslovel in na njej zgradil vso kariero.

Najbolj zaslužen za to, da je širše in predvsem mlajše občinstvo odkrilo Johnsonovo glasbo, je Eric Clapton.[24] Če je razpoznavna skladba Elmorja Jamesa postala Johnsonova I Believe I’ll Dust My Broom, je za Claptona taka rockovska različica Crossroads Bluesa. Rolling Stonesi so posneli skladbo Love In Vain, ki je mogoče najmanj bluesovska v celotni Johnsonovi glasbeni zakladnici; klasika Sweet Home Chicago pa je največkrat izvajani dodatek na koncertih kitarskih zvezdnikov z žal že pokojnim Luthrom Allisonom na čelu. Robert Johnson je za številne rockovske glasbenike tisti pravi pevec bluesa. Večina se mu predano posveča in njegovo glasbo posluša v svojih intimnih glasbenih trenutkih. Najlepše priznanje današnje generacije glasbenikov pa je izjava Erica Claptona: “He started it all, really. (Z njim se je vse začelo.)”

Jane Weber

[1] Ploščo je izdala založba Yazoo pod številko 1073 (Shanachie.Com).

[2] Znana je cela vrsta različic v bluegrassu, eno boljših je posnel kar oče bluegrassa Bill Monroe.

[3] Izvirno različico skladbe Come On In My Kitchen je Robert Johnson posnel leta 1936 v San Antoniu v Teksasu. To temo je med drugimi posnel tudi Johnny Winter. Posebno zanimiva je različica iz leta 1973. Med novejšimi izvedbami gre omeniti tisto, ki jo je na ploščo zapisal Keb' Mo (Kevin Moore). Johnsonove skladbe smo sicer že veliko prej lahko zasledili v rocku. Skladbo Crossroads je skupina The Allman Joys na primer posnela že leta 1966, pa to verjetno ni najbolj zgoden primer.

[4] Johnsonov kitarski slog je izjemno natančno opisan v knjigi: Scott Ainslie and Dave Whitehill: ROBERT JOHNSON AT THE CROSSROADS (Hal Leonard: www.musicdispatch.com). Izdaja bi lahko nosila podnaslov: Priročnik za poslušanje glasbe Roberta Johnsona. Prinaša namreč notne zapise vseh posnetkov in je ena najboljših v množici podobnih publikacij. Jedrnato biografijo, besedila in zelo natančne zapise Johnsonovih skladb - iz njih lahko razberemo, kako zelo raznovrsten kitarist je bil - spremljajo poučni komentarji o glasbeni strukturi, vsebini, koreninah in pomenu kakšne pesmi, zato bo knjiga prišla prav tudi glasbeno nepismenim ljubiteljem bluesa, ki se želijo s prebiranjem tovrstne literature še bolj poglobiti v zgodovino bluesa in jazza. Avtorja knjige sta se potrudila preposlušati tudi plošče Johnsonovih učencev, zato boste v diskografiji našli celo vrsto koristnih podatkov in napotkov za nadaljnja poslušanja akustičnega bluesa. Med uporabne notne izdaje sodi tudi ACOUSTIC COUNTRY BLUES GUITAR: Delta Blues Before Robert Johnson avtorja Dava Rubina (www.msc-gs.net).

[5] Robert Johnson je umrl leta 1938, star 27 let; zastrupil ga je prevarani soprog.

[6] Patton je bil torej pravzaprav songster.

[7] Zanimivo izvedbo smo lahko slišali na koncertu Johna Hammonda v Ljubljani, omeniti gre tudi furijasto priredbo s plošče Fire Of Love kultne rockovske skupine The Gun Club.

[8] Johnson je skladbo Preachin' The Blues uporabil za predstavitev svojih lastnih tehničnih zmogljivosti igranja kitare, pa tudi kot dokaz samemu sebi, da lahko prevzame slog katerega koli kitarista, ga obvlada in razvija skladno s potrebami. Takšno prevzemanje, obenem pa ljubosumno skrivanje glasbenikovih lastnih, izvirnih tehničnih posebnosti igranja kitare je bilo tedaj nekaj samoumevnega.

[9] Lonnie Jonson je v skladbi Life Saver Blues igral kot plesni kitarist in veliko uporabljal sole brez akordične podlage. Čeprav je mladi Robert Johnson obdržal celotno razpoloženje skladbe in celo nekatere akorde v skladbi Drunken Hearted Man Blues, pa je za Lonnieja značilne solistične vložke izpopolnil in jim vdihnil nekaj poduhovljene elegance, ki je pri izvirniku Lonnieja Johnsona ni opaziti. Najstarejši glasbenik, ki je vplival na Roberta Johnsona, je bil sicer Henry Thomas (rojen okrog leta 1874). Skladba Red River Blues je podobna preprosti skladbi ragtima, njena plesno ritmična zgradba pa je podobna tisti skladbe Rollin’ And Tumblin’. Preprosto spremljavo na kitari narekujeta njegov glas in gibka uvodna melodija piščali, ki jo prepoznamo v poznejši skladbi Goin‘ Up The Country bluesovske skupine Canned Heat. Igranje in petje Henryja Thomasa nosi pečat potujočih godcev iz devetnajstega stoletja. Johnson je dal skladbi Last Fair Deal Go Down bolj bluesovsko počutje ter jo po instrumentalni plati dopolnil in izpilil tako, da je še vedno plesna skladba v obešenjaškem ritmu, ki pa ima veliko večjo notranjo napetost. Osnova te skladbe je v Red River Bluesu.

[10] Tu si ne morem kaj, da ne bi omenil zanimive poslušalske izkušnje: Ko sem nekomu vrtel avdiofilske posnetke Roberta Johnsona (torej tiste z zlate plošče, primerljive z master posnetki), je bil že po nekaj verzih prvi odziv: “Saj ta človek je pel skozi nos!” Tega sicer ne bi mogli reči za vse posnetke, za nekatere pa to zanimivo opažanje še kako drži. Prvak nazalnega petja je kajpak Dylan.

[11] Dylanov posnetek je dosegljiv na bootlegu z naslovom The Gaslight Tapes.

[12] Tako včasih v Johnsonovem petju zasledimo tisto neskončno brezskrbnost in sproščenost, ki sta bili glavni odliki mladega Crosbyja. Ena takšnih pesmi, napisanih po vzoru na uspešnice iz tridesetih let, je skladba They’re Red Hot.

[13] Robert Johnson je na prvem snemanju med drugimi posnel tudi skladbe: I Believe I’ll Dust My Broom, Sweet Home Chicago, Come On In My Kitchen, Rambling On My Mind in Terraplane Blues, ki je postala uspešnica.

[14] Beli jazzovski glasbeniki, ki so v petdesetih letih prvi vnovič odkrili Roberta Johnsona, so se navduševali predvsem nad njegovimi besedili in petjem, vendar so črnski glasbeniki imeli Johnsona izključno za kitarskega virtuoza, ki je v igranje kitare vpeljal vsaj dve novosti, in sicer kratek instrumentalni most med dvema verzoma ter prečiščeno in poenostavljeno basovsko linijo v slogu boogieja. Prav ta zadnja novost je bila tista, ki so jo kitaristi največkrat povzemali po njem. V obdobju pred Robertom Johnsonom je le malokateri glasbenik uporabljal spreminjajočo se in stalno basovsko linijo. To je bil posebno v odprti uglasitvi tehnično skoraj nerešljiv problem. O Johnsonovem kitarskem slogu je pri nas veliko pisal Miran Mesesnel.

[15] Ta namreč omogoča razmeroma preprosto izvajanje sprehajajočega se basa. V D-duru ali E-duru je podobno ritmično konstrukcijo skoraj nemogoče igrati kot podlago za melodijo na višjih strunah. G-dur je živahen, svetel tonski način in je odlična podlaga za barvo Johnsonovega glasu, je pa v nasprotju z mračnimi, otožnimi in pesimističnimi zgodbami skladb. Eden redkih, ki je v slogu walking bassa igral že pred Johnsonom, je bil Charley Patton. Zdi se, da je Patton ob poslušanju boogiejevskega klavirja dobil navdih in priredil spuščajočo se basovsko linijo za bluesovsko glasbeno frazo na kitari. Tak primer je njegova skladba Revenue Man Blues. Johnson je basovsko linijo podvojil in jo pogosteje izmenjeval s solističnimi vložki na zgornjih strunah. Skladba, ki je bila pravzaprav njegov največji uspeh, Terraplane Blues, je skupek Johnsonovih kitarskih inovacij.

[16]Robert Johnson je dosegel glasbeno ustvarjalni vrhunec v drugi polovici tridesetih let, ko je na dveh snemanjih v letih 1936 in 1937 posnel devetindvajset pesmi, ki so danes klasika podeželskega bluesa. Podeželski akustični blues je bil tedaj že v zatonu, zato je zakladnica Roberta Johnsona nekakšen labodji spev te oblike narodnega izročila. Zabavna industrija, ki se je specializirala za zaprta tržišča, kot so bile povečini črnske pokrajine, mehiško obmejno območje in gorato območje v srednji Ameriki, naseljeno z izključno belim prebivalstvom, je takrat že preplavila deželo z neštetimi ploščami na 78 obratov in s poceni akustičnimi gramofoni. Skoraj vsaka hiša je imela nekaj škatel plošč in gramofon na vzmet. Johnson je lahko slišal vse svoje vzornike in glasbenike, ki so vplivali nanj, ne da bi jih srečal! Na začetku so njegov repertoar sestavljale pesmi tedaj pomembnih in uveljavljenih glasbenikov, kot sta bila Son House in Willie Brown. Johnson je bil star osemnajst let, ko je Son House posnel pesmi My Black Mama in Preachin’ Blues. Son House je igral skladbo My Black Mama v odprti uglasitvi, znani pod imenom "španska uglasitev”, to pomeni akord g-dur. Njegovo igranje je bilo ritmično precej enakomerno z nekaj nenadnimi preskoki. Glasovna izvedba je prvina, ki jo je bilo težko izboljšati, a prav to se je Johnsonu posrečilo. Obenem je tudi igranje kitare izpopolnil tako, da je bolj povezano s petjem ter ritmično močnejše in bolj urejeno. Pesem My Black Mama je preimenoval v Walkin’ Blues.

[17] Veliko avtorjev je pisalo o tem, da prav Johnsonova besedila pomenijo začetek prave (avtorske) poezije v bluesu in pozneje rocku. Tudi Bob Dylan, kot eden najboljših pesnikov v rocku, se je velikokrat zgledoval pri Johnsonu in je velikokrat uporabil koščke njegovih besedil. Michael Gray je veliko raziskoval to področje in je odkril tudi veliko Johnsonovih 'pesniških vzorov'. Tudi Johnson je namreč očitno pesnil po že slišanih motivih, zato košček kakšnega njegovega besedila le ni čisto njegov. To je seveda popolnoma razumljivo.

[18] Enega so odkrili pozneje in je že dosegljiv na izdaji založbe Columbia/DOTS.

[19] Avtorji, ki so resnično poglobljeno študirali Roberta Johnsona, bi tej trditvi mogoče upravičeno oporekali. Nekatere alternativne različice so pač drugačne, kot se zdi ob prvem poslušanju. Še več, nekatere celo pričajo o spremembah v Johnsonovih aranžmajih. O tem je v intervjuju za Radio Študent govoril John Hammond. Hammonda smo lahko videli tudi v 72-minutnem videu The Search For Robert Johnson (Sony/DOTS, 1992).

[20] Za prvo srečanje z Johnsonom vam najbolj priporočamo CD izdajo: Robert Johnson: KING OF THE DELTA BLUES SINGERS (Columbia/DOTS, CK 52944, special 24-karat gold disc, 20-bit). Avdiofili, ki prisegate na stare vinilne plošče, boste mogoče na kakšni dražbi naleteli na album King Of The Delta Blues Singers iz zgodnjih šestdesetih let. Kakovostna vinilna plošča vam bo ob pomoči pravšnjega sistema verjetno ponujala največ glasbenih užitkov in vam pričarala zvoke, ki jih je Robert Johnson v letih 1936 in 1937 izvabljal iz svoje kitare v hotelskih sobanah, kjer je po navadi snemal. Založba Columbia je v devetdesetih letih izdala več zgoščenk z Johnsonovo glasbo, vendar so nekatere izdaje sporne zvočne kakovosti in so bile zelo slabo ocenjene tako v bluesovskih kot tudi v avdiofilskih občilih. Master za pričujoči CD je bil narejen iz nedotaknjenih poskusnih plošč, odkritih pred kratkim. O ploščah Johnsonovih vzornikov in učencev piše Peter Guralnick v izjemno berljivi knjigi Searching For Robert Johnson (Dutton, 1992).

[21] Skladbo je posnela tudi kanadska skupina Cowboy Junkies.

[22] Znano je, da je Robert Plant velik oboževalec Roberta Johnsona.

[23] Waters je v zgodnjih petdesetih letih posnel nekaj Johnsonovih pesmi za gramofonsko hišo bratov Chess.

[24] Že kot mladenič je igral kitaro v skupini John Mayall’s Bluesbreakers in posnel Johnsonovo skladbo Ramblin’ On My Mind, s skupino Cream pa je poustvaril Johnsonove skladbe From Four Till Late, I’m A Steady Rollin’ Man in Crossroads Blues.