Yokohama 2001

Svetovni glasbeni dnevi

Prvi festival World Music Days Mednarodnega združenja za sodobno glasbo (ISCM) v novem tisočletju je pripadel Japonski. Od 3. do 10. oktobra se je tako v popoldanskih in večernih urah zvrstilo triindvajset koncertov sodobne glasbe, dopoldan pa so potekale seje generalne skupščine krovne organizacije.

Yokohama je mesto ob Tokijskem zalivu in s prestolnico, ki leži severovzhodno od njega, tvori sklenjeno celoto ter predstavlja nekakšno ogromno predmestje. Gostota poselitve obeh mest je res velika: na območju, ki po površini ne dosega Ljubljanske kotline, živi skoraj dvajset milijonov prebivalcev, od tega štirinajst milijonov v Tokiu in štirje milijoni v Yokohami.

Razlogi, da je bila prizorišče Svetovnih glasbenih dnevov Mednarodnega združenja za sodobno glasbo (ISCM) Yokohama, in ne Tokio, so bili seveda finančne narave. Po eni strani ni predaleč od Tokia, hkrati pa je precej cenejša, saj proračun prireditve nikakor ni bil tako visok, kot bi ga kdo morda pripisal bogati Japonski. Pomanjkanje sredstev je tudi sicer botrovalo pravzaprav revni, primerjaje s prejšnjimi leti, dokaj okleščeni izvedbi festivala. Težave so bile celo tako hude, da so morali vsi na program uvrščeni japonski skladatelji sami plačati znaten prispevek, da so bile njihove skladbe sploh izvedene. Japonci se še kako trudijo dosegati in presegati zahod, še posebej Združene države Amerike, na drugi strani so togost, vzvišenost in malo pretirana zagledanost vase, ob njih pa tudi posnemanje tujih vzorov, še vedno dovolj jasno zaznavne značilnosti. Najbrž je tudi katera od njih vplivala na še dve zelo izstopajoči lastnosti festivala, ki sta povzročili zelo močne reakcije z vseh strani, navsezadnje je moral januarja letos na zasedanju izvršilnega odbora krovne ISCM v Amsterdamu predsednik japonske sekcije ISCM pojasnjevati programska načela prireditve. Organizatorji so namreč na program izmed skupno 152 uvrstili kar 63 del japonskih skladateljev, kar v resnici krepko presega mejo dobrega okusa. Opravičilo, češ da so s tem lahko pridobili več sredstev sponzorjev, ne more povsem pregnati občutka, da so priložnost, predstaviti svojo ustvarjalnost, izrabili malce preveč brezobzirno. Podobnim mislim se je bilo težko upreti tudi ob pogledu na sestavo “mednarodne” žirije. Vsa šesterica članov so bili namreč japonski skladatelji, opravičilo pa je bilo spet na zelo trhlih nogah: živeli in delovali naj bi namreč v različnih krajih sveta.

Tudi izbor skladb je še enkrat pokazal na to, da žirija v prekratkem času svojega dela ne more ustrezno opraviti. Vse preveč povprečnih in tudi slabih del je bilo uvrščenih na program – verjamem, da takšna ni le moja sodba. Od japonskih skladateljev je izrazito odstopala skladba (koga drugega kot) Toruja Takemitsuja Static Relief. Med ostalimi njihovimi deli je bila sicer še vrsta uspelih (Polkas, Tangos for band I Kunitake Kokajija), pa vendar je preočitno posnemanje nekaterih zahodnih šol pri mnogih še vedno prisotno vse preveč, da bi bila glasba tudi iskrena. V celoti gledano so bila najbolj uspela dela gotovo ALMA III – Soma finskega skladatelja Jukke Tiensuuja Lonh for soprano and electronics tudi finske skladateljice Kaije Saariaho, Hombres Tristes y Sin Titulo Rodeados de Pajaros en Noche Amarilla, Violeta y Naranja Brazilca Jorgeja Antunesa, Umbre (Shadows) for viola and Chamber Orchestra Romunke Doine Rotaru (ki bo tudi članica mednarodne žirije za izbor del, izvedenih na festivalu v Sloveniji), Plenilunio – for twelve solo strings Albanca Thome Simakuja, Delicate Clusters Hrvata Milka Kelemena, Cadenza for Violin solo Izraelca Menachema Zura in nikakor ne nazadnje tudi Od blizu in daleč našega Lojzeta Lebiča.

Tehnična izvedba je bila v danih okvirih zelo dobra in s pregovorno japonsko natančnostjo domišljena do zadnje podrobnosti. Festival se je v celoti odvil v enem samem, relativno majhnem kulturnem in kongresnem centru Minato-Mirai. Stavba z dvema zelo dobrima koncertnima dvoranama, več sejnimi sobami in vso spremljajočo infrastrukturo je bila sicer kot osnovno prizorišče odlična. Velika dvorana ima sedežev nekaj manj kot Gallusova, mala pa približno toliko kot Linhartova dvorana Cankarjevega doma. Obe se lahko pohvalita z dognano akustiko in izjemno funkcionalnostjo. Vendarle sta za pestro in barvito izpeljavo festivala, kot so Svetovni glasbeni dnevi, dve dvorani odločno premalo. Samo majhen primer: od razvitih Japoncev bi prav gotovo pričakovali, da bodo “tape” koncert pripravili precej drugače kot z navadnim glasbenim stolpom in dvema zvočnikoma v sejni sobi, ki je imela povsem neustrezno akustiko. Vzporedno z ISCM World Music Days 2001 je potekal tudi festival Children's Future 2001. V nedeljo in v ponedeljek sta se festivala vsak dan s po enim koncertom ujela in na ta način so prireditelji “spravili pod streho” spet “s popustom” še skupinske dogodke v obliki happeningov za otroke in mladino. Na kratko sem o programu govoril tudi s predsednikom japonske sekcije ISCM Yorijem-akijem Matsudairo. Redkobeseden, zadržan, celo sramežljiv gospod je žalostno odvrnil: “Da, imeli smo res velikanske težave”.

Poseben problem je bil obisk občinstva - ta je bil zelo slab, kar se v velikih mestih rado zgodi. Vendarle je kar težko verjeti, da pri tolikšni potencialni publiki in na tako tehtnem festivalu prireditelji niso uspeli povsem napolniti niti male dvorane. Na ta problem, ki se žal ni pojavil prvič, sta v poročilih o lanskem, luksemburškem festivalu opozorila tudi uradna poročevalca Ana Dorota Vladyczka in Pavel Mihelčič. Naloga organizatorjev festivalov v naslednjih letih in ne nazadnje krovne ISCM je, da na tem področju v prihodnje storimo bistveno več.

Izvajalska raven je bila na vseh koncertih zavidanja vredna. Japonski študentje se šolajo v Zahodni Evropi in v Ameriki ter tam pridobljeno znanje uspešno presajajo na svoja tla. Ne le intonacija in tehnična spretnost – tudi interpretacija japonskih izvajalcev je bila zelo dobra. Samo na enem koncertu festivala so nastopili tuji glasbeniki, nizozemski ansambel The Barton Workshop. No, zadnja trditev ne drži povsem. Na enem od koncertov, ki si jih je naš festival delil s festivalom Children's Future, so v glasbeni delavnici nastopili kot izvajalci na tradicionalna japonska strunska glasbila koto tudi zainteresirani delegati in gostje. In ne nazadnje, tudi izvedbo slovenskega dela na Svetovnih glasbenih dnevih 2001 sta pomagala japonskemu izvajalcu Toshiu Suzukiju (kljunaste flavte) pripraviti dva asistenta: avtor sam in mlada slovenska skladateljica Diana Novak. Izvedba je bila odlična in skladba je naletela na zelo dober sprejem.

In kako potekajo naše priprave na ISCM World Music Days – Slovenia 2003? Tajništvo festivala deluje na Društvu slovenskih skladateljev, ki je s slovensko sekcijo ISCM pobudnik in programski nosilec prireditve. Festival organiziramo v koprodukciji s Cankarjevim domom, ki je drugi izvedbeni in tudi programski steber organizacije projekta. K sodelovanju smo povabili najboljše domače in tuje izvajalce, denimo Simfonike frankfurtskega radia, ansamble Modern, Klangforum in Janus, godalni kvartet Arditti, zbor BBC Singers, Simfonike SF in RTV, Balet SNG Ljubljana, Komorni godalni orkester SF, godalni kvartet Tartini, Ansambel Slavko Osterc in soliste Marijano Lipovšek, Ireno Grafenauer, Mateja Bekavca ter Daliborja Miklavčiča. Prizorišča festivala bodo kraji, ki ležijo ob obeh slovenskih diagonalah – Piran, Postojnska jama in Predjamski grad, Ljubljana, Maribor, Bled in Kostanjevica na Krki. Poleg koncertov v naštetih krajih načrtujemo uvodni spektakel na Prešernovem trgu v Ljubljani, posebne dogodke na Tartinijevem trgu v Piranu, v Predjamskem gradu in v Postojnski jami. Poleg zasedanj Generalne skupščine ISCM bodo v sklopu spremljevalnih prireditev potekali tri ali štiri razstave, glasbeni sejem v Stari Ljubljani, ciklus glasbenih filmov, muzikološki simpozij ter razstava portretov slovenskih skladateljev. V maju smo izdali Uvodne razpise, v katerih obveščamo skladatelje o nekaterih posebnih dogodkih na svetovnih glasbenih dnevih, pred nedavnim pa še splošni mednarodni razpis Call for musical works. Slednjega je po vsem svetu razposlala krovna ISCM iz Amsterdama, slovenski skladatelji pa so oba dokumenta prejeli po pošti. Oba je še moč dobiti tudi na Društvu slovenskih skladateljev in seveda na festivalski spletni strani www.WMD2003.s5.net.

Dušan Bavdek