Letnik: 2001 | Številka: 11 | Avtor/ica: Mario Batelić

Saadet Türköz

Improvizirana tradicija

V Turčiji rojeno in v Švici živečo kazaško pevko Saadet Türköz, ki je z odličnim solističnim nastopom sklenila letošnji festival Mesto žensk, smo prvič gostili pred dvema letoma, ko je na Drugi godbi nastopila v duu z Elliottom Sharpom. To je bil pravzaprav njun prvi skupni nastop, a samosvoja interpretka in improvizatorka, ki prepeva večinoma kazaške in turške ljudske pesmi, nadaljuje skupno muziciranje z newyorškim eklektičnim kitaristom.

Njune skupne posnetke najdemo na albumu Marmara Sea, ki je lani izšel pri založbi Intakt; gre za album različnih duov, na katerem so se pevki poleg Sharpa pridružili še Burhan Öçal (ud, saz), Joèlle Leandre (kontrabas) in Martin Schütz (petstrunsko električno čelo). Pred tem je pri švicarski založbi Amori leta 1994 izšel njen solistični album Kara toprak. Le nekaj tednov po ljubljanskem nastopu se je Saadet odpravila na daljšo turnejo po ZDA. Začela jo je na chicaškem jazzovskem festivalu, kjer je nastopila v triu s Sharpom in violistom Eyvindom Kangom (to bo prvi koncert te zasedbe), nadaljevala pa v San Franciscu, Portlandu, Seattlu, Los Angelesu in San Diegu. Načrtuje tudi nastop v Moskvi, kjer se bo – tako kot v Seattlu – soočila z glasbeniki, ki jih še ni srečala.

Pripravljenost za sodelovanja in preizkušanja z glasbeniki iz različnih glasbenih in geografskih tradicij pričajo o njeni svojevrstni izkoreninjenosti. Njena starša sta namreč iz Vzhodnega Turkistana prebegla že leta 1939, sama pa je Kazahstan prvič obiskala šele lani; tam je sodelovala na festivalu in seminarjih. Ta projekt (kot ga je sama imenovala) je pripravljala kar tri leta. Toliko časa je porabila tudi za album Marmara Sea. A snemanja ji, pravi, niso toliko pomembna. Raje ima koncerte. Na ljubljanskem smo bili priča posebni metamorfozi, s katero zlahka vstopa v različna tkiva, razpoloženja, niansiranja. Naboj pesmi podčrta z gestami, mimiko rok, topotanjem; čeprav eteričen, nas njen glas – od šepeta do izbruha, od čebljanja do valovanja – v kombinaciji z odrskimi elementi nenehno drži na meji med zamaknjenostjo in zbranim sledenjem dramaturško dodelani interpretaciji. Zdi se, da si Saadet v teh pesmih, ki jih poje po spominu, ustvarja svojevrstno virtualno domovino, nov svet, popolnoma razumljiv le njej.

Kako si začela prepevati?

Začela sem, ko sem imela 30 let; bilo je zelo spontano. Ko sem bila otrok, sem zelo rada prepevala, rada sem pela, poslušala. Veliko sem poslušala, na primer starejše ljudi, Kazake, ko so prepevali. In tudi koran mi je bil všeč, koran sem doživela na glasbeni ravni.

Ali si se teh pesmi naučila od družine?

Ja, morda od matere, ampak še več med druženjem z drugimi ljudmi, ko smo se zbrali in prepevali na porokah in zabavah. V turški in tudi kazaški kulturi je bil to normalen pojav, vsaj včasih. Ko sem bila mlada, so bili taki dogodki zelo pogosti, mogoče danes ni več tako. Gre za zanimiv razvoj družbe; svatbe so prirejali doma, danes pa se odpravijo v veliko dvorano, kjer plešejo na drugačno glasbo. Torej, ko sem imela trideset let, sem v sebi začutila, da se bom ukvarjala z umetnostjo in da moram iz sebe nekaj ustvariti. Petje je bilo ... no, nisem mislila, da bom profesionalna glasbenica, mislila sem, prav, šla bom na konservatorij. Ljudje so mi rekli, da imam tako lep glas, da bi morala poskusiti na konservatoriju. Šla sem tja, a so mi povedali, da sem prestara. Res verjamem, da lahko poješ tudi brez šol, da si na odru in da si profesionalka. Izkusila sem, da je to možno. Imela sem trideset let in bila na neki zabavi, zraven so bili plesalci, začela sem prepevati. Tam so bili tudi glasbeniki. Pripravila sem program, nekaj improvizacij, bilo je zelo lepo. Vprašali so me: »Oooo, ali to počneš že dolgo časa?« Ne, sem jim rekla, tole je bil moj prvi nastop. Iste noči sem dobila nov angažma. Počutila sem se zelo dobro, videla sem, da je možno biti pevka brez formalne izobrazbe.

Ali je improvizacija del kazaške tradicije?

Seveda. Kazaki so neverjetni. Lahko so zelo dobri improvizatorji.

Improvizirajo le z besedami ali tudi z glasom?

Kar jaz vem, bolj z besedami. V nekaterih krajih, morda v Centralni Aziji, gre za vokalne artikulacije. Ampak Kazaki, kolikor jaz slišim, delajo več z besedami.

Kako doživljaš samo sebe? Ali si ljudska pevka ali improvizatorka - ali pa morda nekaj novega za to tradicijo?

To je zelo težko vprašanje. Nisem zares ljudska pevka, ne morem biti. In nisem popolna improvizatorka. Nekaj novega ...? Ne bi rekla, ne mislim tako. Prišli smo iz ... naših slik, naših prednikov. Ne morem povedati, da sem popolnoma nova, da sem našla nekaj novega. Počutim se, kot da je v moji umetnosti nekaj zelo posebnega. V moji umetnosti mi ni zanimivo, da bom vsak večer povedala isto reč drugim ljudem. To je preveč, tega ne morem početi, ne vem, zakaj. Zanima me, kako čutim te tradicionalne pesmi. Name so vplivale tudi druge stvari. V tem, kar počnem, v tem primeru sem jaz individuum. No, mogoče lahko rečem, da ustvarjam nove stvari s tradicionalnimi pesmimi.

Ali so še kakšne kazaške pevke ali pevci, ki pojejo tako kot ti?

Mislim, da ne.

Koliko pesmi imaš v repertoarju? Koliko pesmi znaš zapeti?

Ne veliko.

Kako pa jih izbiraš? Poslušaš stare posnetke?

Ne. Ko grem domov, recimo (v Turčijo, op. p.) – saj veste, da ne pojem le kazaških pesmi –, grem v prodajalne s ploščami ali na konservatorij. Nekaterih pesmi se spomnim še iz časov, ko sem bila majhna. Te pesmi lahko zapojem v svojem slogu. Novih pesmi, na primer, teh, ki jih danes prepeva nova generacija, teh ne morem peti. Pomembno je torej, da poznam pesem, da ima lepo melodijo, da mi je všeč. Včasih je pomemben tudi pomen pesmi. Nimam toliko kazaških pesmi v repertoarju; imam knjige s pesmimi, poznam besedila, ampak nimam možnosti – razen v Turčiji – slišati te pesmi. Mogoče pesmi izberem bolj glede na občinstvo, ki posluša, glede na atmosfero, glede na mojo predstavo o pesmi. Ja, mogoče je to moj kriterij za improvizacijo na neko pesem.

Improviziraš z besedami in z glasovi. Ali si kdaj pomislila, da bi enako počela v kakem drugem jeziku, mogoče evropskem. V Švici živiš že veliko let. Ali je kakšna podobnost med švicarskimi pesmimi in tistimi, ki jih izvajaš? Ali jih je sploh mogoče tako izvajati?

Ja, seveda je možno. To sem že počela. Ko sem imela koncert v Švici, sem za šalo zapela nekaj švicarskih ljudskih pesmi. Zelo zanimivo je, ko ljudje pridejo in so odprti za glasbo, lahko vidijo, kako delam. Potem vzamem kakšno švicarsko ali nemško pesem in jo zapojem, a ne tako, kot počnejo drugi. Tako kot jaz pojem. In zanimivo, to je zame enako, kot počnem s turško ali kazaško glasbo. Angleške pesmi ... pela sem, dolgo nazaj, Summertime. Včasih mi ljudje pravijo: »Imaš glas za angleške pesmi.« Blues, jazz. Ampak mislim, da nisem ista Saadet, če pojem v angleščini ali v kakem drugem jeziku. Saj je v tem, da pojem v svojem jeziku, moja moč.

Kako izbiraš glasbenike, s katerimi sodeluješ? Ali oni poiščejo tebe ali ti poiščeš njih?

Zdi se mi, da večinoma jaz odločam o tem. Veš, da včasih pojem z drugimi glasbeniki; večinoma v duih. Preverjam, kakšen slog imajo ti glasbeniki in koliko so prilagodljivi. Rada delam na improvizacijski sceni, ki je odprta in ni kategorizirana, to je zame pomembno. Počutim se bolj svobodno. Za moje ozadje je bilo pomembno, da improviziram.

Kaj pa je pomembno pri teh glasbenikih, glede na to, da – domnevam – ne razumejo jezikov, v katerih poješ? Kaj morajo zaslišati v tvoji glasbi?

Potrebujem ljudi, ki jih lahko začutim. Moj glasba je zelo jasna, rabim ljudi, ki čutijo, ki lahko gredo z mano. Všeč mi je potovanje v pesmih, da lahko greš, tako kot voda, v pesmih čutim vodo. Pomembno je tudi, da imajo ti glasbeniki občutek, da jih moje pesmi ganejo. Morda je to preveč za glasbenike, morda. Večina mojih sodelavcev prihaja iz jazza, klasične glasbe ali improvizacijske scene. In to je najbrž dobro zame - ti ljudje, ki imajo tako različna ozadja. A jaz nimam ozadja, imam le prednike.

V Švici si delala v delavnici za improvizatorje?

Z improvizirano glasbo sem se začela ukvarjati leta 1991. Ta delavnica zdaj deluje že 20 let, v Zürichu. Je neke vrste work in progress, lahko delaš koncerte, imajo veliko delavnic. Improvizirati sem torej začela leta 1991, z učiteljem. Zbirali smo se, skupaj delali glasbo, to je bilo zelo dobro zame, da sem se razvijala, bila zraven, da sem začela svojo zgodbo.

Ko si delala v teh duih, kateri je bil zate največji izziv, delo s katerim glasbenikom?

Oh, veliko jih je. Vsakdo med njimi je na svojem področju zelo dober, nekateri delajo destruktivno glasbo, to je spet neka druga kakovost v glasbi. Veliko dobrih stvari sem naredila s čelistom Martinom Schützem. Izvrsten je, novembra bova spet igrala skupaj. Tudi Elliott Sharp je izvrsten, dobro je delati z njim. In tudi Werner Lüdi, lani je umrl ... Zelo rada sem delala z njim. (Omenim, da sem ga poslušal lani v Cerknem s Petrom Brötzmannom in da se mi zdi, da je bil to morda njegov zadnji koncert; op. p.) Ne, zadnji koncert je imel z mano, se mi zdi. Igrala sva v duu. Zdi se mi, da je bil to njegov zadnji nastop. Teden zatem je umrl. Delam tudi z violistom iz Seattla – ne vem, če ga poznaš, ime mu je Eyvind Kang; z njim sem imela odlično izkušnjo. Lani sem imela dolgo turnejo po Združenih državah Amerike, nastopala sva skupaj. Razvil se je še en vidik, še eno glasbeno občutenje.

On je torej dodal nekaj drugega k tvoji glasbi?

Ja.

Je japonskega rodu?

Ne, živi v Seattlu, je pa pol Korejec in pol Islandec. Objavlja pri Tzadiku, je skladatelj.

Ali z njim delata bolj ambientalno glasbo, bolj prostorno?

Prostorno, ja, zelo fino, kako se reče ...

Delikatno?

Ja, delikatno, zelo delikatno, zelo nežno. Imela sva še en eksperiment v ZDA, v New Yorku. Delala sva z nekaterimi glasbeniki, z Markom Dresserjem, Okkyungom Leejem, prav tako korejskim čelistom. Igrali smo v klubu Tonic, naredili smo odlično glasbo. Bila je improvizirana, prostorna. Prišel je tudi Satoshi Takeishi, japonski tolkalec, odličen je. Nato Graham Haynes, trobentač. Bilo je ... prostorno, veš, huu (z zagonetnim izrazom v očeh globoko zadiha v zrak, op. p.). Pomembno je, s katerimi glasbeniki delaš in da se znajo spreminjati. Vem po sebi, vsakič se na neki točki spreminjam. Zato tudi rada delam z različnimi glasbeniki, z drugimi ljudmi, da pride do soočenja. Vsakič se zgodi kaj novega.

Mario Batelić