Letnik: 2001 | Številka: 11 | Avtor/ica: Damjana Zupan

Saga o pianistih (23. del)

Listanje po (klavirskih) revijah

Svet črno-belih tipk postaja vedno večji, saj ima že večstoletno tradicijo, ki se nenehno preverja in obnavlja, hkrati pa vsa sodobna dogajanja že začrtujejo smernice za prihodnost. Veliko vlogo pri ohranjanju preteklosti in (morda še večjo) pri ustvarjanju prihodnosti imajo tudi specializirane revije za klavir, ki jih ima že domala vsaka država, ki je dedič evropske civilizacije. Že samo slediti tem revijam bi bil lahko poklic zase. Tokrat, za pokušino, bomo nekatere od njih bežno prelistali ...

Piano Journal – EPTA

Piano Journalje osrednja revija, ki je namenjena vsem članom Evropskega združenja klavirskih pedagogov (EPTA); kot se spodobi za ustanoviteljico oziroma matično EPTO s sedežem v Londonu, izhaja v Britaniji. Tu je nekaj povzetkov iz poletne številke:

Malcolm Troup je v uvodniku napisal: “Veliko črnila je bilo porabljenega za pisanje o tremi pred nastopom, da ne govorimo o zaužitih oceanih alkohola, in na ducate je tudi tako imenovanih 'premostitvenih' tehnik; toda konec koncev to izčrpavajoče trpljenje ostaja vedno enako.” Po drugi strani pa nastopajoči doživljajo tudi 'vrhunska doživetja' ali občutke 'lebdenja'. Carola Grindea se je poglobila v ta fenomen, ki sta ga leta 1962 prva obdelala že psiholog A. Maslow (Towards a psychology of Being) in M. Lasky (A study of some secular and religious experiences). V članku je najprej popisala ta občutek z izjavami, ki so jih med doseganjem vrhunskih rezultatov doživljali športniki, z raziskavami pa je veliko pripomogla tudi k razumevanju tega občutka, kakršen nastaja med glasbenimi nastopi. Ob vrsti 'premostitvenih' tehnik je ustvarila tudi svojo Grindea Technique, ki pomaga ustvariti popolno povezavo glave, vratu in telesa ter drže; omogoča svobodo dihanja – s pomočjo dolgih, počasnih izdihov, v katerih telo doseže idealno stopnjo harmonije (ne sprostitve). Glasbenik doseže neverjeten občutek lahkotnosti, skoraj lebdenja, v telesu in umu pa je prisotna umirjenost. To pa je ravno tisti položaj uma in telesa, v katerem nastopajoči doživi magični trenutek 'vrhunca nastopa'. O tem doživetju je C. Grindea povprašala okrog 50 pianistov. Za ilustracijo si oglejmo, kaj je leta 1991 povedal Andras Schiff: “... Takšni trenutki so zelo misteriozni in so pravi spiritualni fenomen; /.../ morda je to tisto, kar imenujemo navdih, toda mislim, da je še mnogo več. Ta doživetja so tako močna, tako intenzivna, da se jih kar bojim analizirati ...”

V razdelku Who's Who Of Pianists je predstavljena ruska pianistka Oksana Jablonskaja, trenutno profesorica na Juilliard School v New Yorku, deluje pa tudi kot aktivna pianistka in poučuje na seminarjih. Navajamo nekaj njenih misli, ki so nastale v pogovoru z Malcolmom Troupom: “Če igram Chopina, ne poskušam nikogar posnemati, pač pa poskušam igrati tako, kot bi verjetno igral Chopin. Če igram Rahmaninova, potem igram tako, kot bi igral Rahmaninov, če Scarlattija, kot Scarlatti. To ne pomeni, da bi morala igrati na historična ali rekonstruirana glasbila, temveč si raje predstavljam, kot da sem sama živela v različnih državah. Ne morem pomagati, toda verjamem v reinkarnacijo – da sem v različnih časih živela v različnih prostorih. To čutim posebej močno, če igram baročno ali klasicistično glasbo. Seveda igram na modernem glasbilu in v moderni dvorani, toda kljub temu čutim, da sem prenesena v drug čas, kot da bi se vse zgodilo že prej.”

O razliki med delovanjem na Zahodu in Vzhodu: “Zelo pridno moraš delati, da lahko preživiš, in sprejeti, da si le toliko dober, kolikor si pokazal na zadnjem koncertu; v Rusiji pa imaš, potem ko si zmagal na mednarodnem tekmovanju, zagotovilo, da boš nekaj let živel na konju. Če si solist moskovskih filharmonikov, je to isto, kot če bi imel najboljše managerje tu na Zahodu, skupaj z gotovostjo, da boš igral na številnih koncertih – ne glede na to, kako brezbrižno boš igral. Tu na Zahodu ta gotovost ne obstaja: vse je odvisno od tvojega managerja in njegove zmožnosti, da te kar najbolje proda na tržišču. Resda se moraš boriti za svoj položaj, a to te ohranja mladega.”

In še drug primer: njen oče je spodbujal hčerino vadbo tako, da ji je za vsako naučeno etudo dal rubelj. Ko je podobno želela početi s svojim učencem, otrokom ruskih prijateljev v Ameriki, ji je ta odgovoril: “Obdrži ušivi dolar. Samo s pomočjo v bližnjem lokalu dobim že pet dolarjev na uro.”

Med Eptinimi novicami zaseda prostor tudi slovensko društvo klavirskih pedagogov. Tako so lahko bralci Journala zvedeli, da je naš predsednik, prof. Igor Dekleva, pred kratkim praznoval 40. obletnico umetniškega delovanja. Predstavljen je tudi cikel Pianissimo, ki ga je slovenska EPTA ustanovila z željo po promoviranju mladih klavirskih profesionalcev. Matična EPTA je tudi čestitala ustvarjalcem prve številke Biltena. Njegov urednik, Radovan Škrjanc, ima v isti reviji objavljeno tudi pismo, v katerem se uredniku Piano Journala, Malcolmu Troupu, zahvaljuje za pozdravne besede ob izidu prve številke biltena, hkrati pa predlaga možnosti aktivnega sodelovanja med revijama.

www.pianoteachers.ws, eptauk@hotmail.com

International Piano Quarterly

Newyorška radijska postaja WQXR-FM predvaja vsako sredo od 22.00 do 23.00 serijo oddaj o klavirju, imenovano Reflections from the keyboard: the piano in comparative performance; oddaji lahko prisluhnete po internetu na naslovu www.wqxr.com.

Ruskemu pianistu Evgeniju Kisinu (oktobra je praznoval trideseti rojstni dan) so na Manhattan School of Music dodelili častni doktorat za glasbene umetnosti.

Eric Schoones piše o Michelangeliju v članku z naslovom Glasba, narejena za tisto, kar se ne da izraziti.Poleg obsežne diskografije, razvrščene na štirih gosto popisanih straneh, ter Michelangelijeve muhaste narave nam avtor predstavi tudi pianistov resen odnos do nastopov pred publiko, zaradi česar je bil vsak njegov nastop spiritualni dogodek. Michelangeli je nekoč rekel: “Publika ima pravico do tega, da je deležna najboljšega. Igranje klavirja in muziciranje ni poklic, temveč način življenja, ki ni odvisen le od dobrih namenov in naravnega talenta. Poleg vsega zahteva ogromno pripravljenost za samoodrekanje. Igrati glasbo pomeni izrabljati se, imeti bolečine v ramenih in rokah. Biti glasbenik ne pomeni, da se oblečeš v obleko in frak in potem stojiš pred aplavdirajočo publiko. To pomeni, da se moramo podvreči skoraj nečloveškim naporom. Sicer nisi glasbenik, temveč v najboljšem primeru učinkovit stroj, ki producira aplavz.”

Tekmovanja med glasbeniki niso zgolj produkt dvajsetega stoletja. Že v prejšnjih stoletjih sta se pred javnostjo večkrat znašla dva glasbenika, ki sta javno merila svoje sposobnosti tako, da sta igrala lastne in tuje skladbe, pa tudi improvizirala. Carlos Maria Solare se je lotil raziskovanja pravega ozadja takšnega 'spopada' med pianistoma Franzem Lisztom in Sigismondom Thalbergom. Medtem ko je bil Liszt že nekaj let ljubljenec pariške publike, je Thalberg s koncertom leta 1835 razdelil pariško publiko na dva tabora. Liszt je bil v tem času v Genevi, toda nekaj mesecev kasneje, ko je Thalberga slišal prvič, je napisal svoji ljubici Marie d'Agoult: “Po resnici povedano, je prevarant.” Tekmec pa ni imel o Lisztu prav nič boljšega mnenja – ko je bilo sugerirano, da bi oba imela skupen koncert, je Thalberg iztisnil: “Ne maram, da me kdo spremlja.” Oba sta si izmenjavala še druge podobne opazke, dokler nista končno nastopila 31. marca 1837 v salonu princese Cristine Belgijoso in publiki dokazala, da igrata oba – vsak po svoje – popolno. Vendar sta se življenjski poti obeh usmerili v čisto drugačne smeri: Thalberg se je ustalil v Neaplju, Liszt pa je začel svetovno turnejo, na kateri je igral tudi Thalbergove skladbe in Thalberga še leta kasneje imenoval “sijajni prijatelj”.

Je že tako, da včasih življenje izbere nekatere, da postanejo slavni, drugi pa, ki so jim bili v nekem trenutku enakovredni, ostanejo nekje v ozadju. Francoski pianist Lazare-Levy, četudi 'duhovni oče japonske klavirske šole', je bil vendarle v Evropi precej zapostavljen. Proslavil se je z mnogoterimi študenti, ki so kasneje postali znani koncertanti: Clara Haskil, Monique Haas, Alexander Uninsky, Solomon ... O njegovih kvalitetah govorijo tudi nekatere njegove izjave: “Glasba je nemočna umetnost: nihče ne more poškodovati slike, toda glasbeno delo lahko tudi uničimo, saj ni mogoče, da bi predvideli vsako posamezno nianso.”

Nekatere Chopinove 'specialiste' je obsodil zaradi tega, ker ignorirajo “čisto glasbo skladatelja. Niti tega ne spoznajo, da sta bila Bach in Mozart njegova bogova in da je imel 'Das Wohltemperierte Klavier' nanj večji vpliv kot Mussetova poezija ali ljubezenska zveza z George Sand!”

“Solisti se morajo ubraniti svojega 'notranjega demona' – ta čudna moč, ki jih prisili v to, da preveč razmišljajo o svoji osebnosti, in jih nevarno zavaja proč od teksta, kar je njihova prva dolžnost, ki bi jo morali spoštovati ... Osebnost nastopajočega pride do veljave le takrat, kadar je uporabljana podzavedno.”

www.pianomagazine.com

Piano News, Magazin für Klavier und Flügel

Piano News med vsemi klavirskimi revijami pokriva najširši spekter, ki ga lahko nudi klavir. V šestih številkah, ki izidejo na leto, lahko spremljamo vse: od intervjujev s klasičnimi pianisti, od mlajše do najstarejše generacije, do intervjujev z jazzovskimi in avantgardnimi ter pozabljenimi pianisti; samo v tej številki so intervjuji z Lazarjem Bermanom (Nič več čisti ruski pianist), Johnom Taylorjem (Med avantgardo in tradicijo) ter italijanskim pianistom Michelom Campanellom, predstavljena sta tudi Dinu Lipati (Pianist kot učitelj) in Nico Kaufman (Zamolčani učenec Horowitza); veliko prostora v reviji namenjajo predstavitvi klavirskih manufaktur: tokrat so se posvetili firmi Kawai, ki ima v Nemčiji že 25-letno tradicijo. V reviji najdejo prostor tako pedagogi (tokrat reproduktivna metoda) kot pianisti koncertanti, seznanimo se z najnovejšimi knjigami in notami, s seznamom tekmovanj, koncertnih dogodkov v Nemčiji, oglase učiteljev klavirja in manj uveljavljenih koncertantov pa dopolnjujejo cele strani recenzij novih zgoščenk. Pa si oglejmo, katera pianistična imena so si v zadnjih mesecih (med drugimi) zaslužila izdajo novih zgoščenk: David Tudor (glasba Johna Cagea), Martin Jones (Granados), Alexandra Oehler (Eugen d'Albert), J. Y. Song (japonska klavirska dela), Paul Badura-Skoda (Frank Martin in njegova dela za klavir in orkester), Frederic Chiu (Lisztova dela), Alfredo Perl (Beethovnove Diabelli variacije), Kalle Randalu (estonski skladatelj Raimo Kangro), Alexander Zolotarev (Bachove transkripcije), Jenö Jando (Domenico Scarlatti) in Errol Garner (lastna dela) so med tistimi, ki so jim za interpretacijo del recenzenti namenili najmanj pet od šestih možnih točk.

http://www.pianonews.de, cd@technet.net

BBC Music Magazine

Resda je revija namenjena vsem plastem klasične glasbe, vendar v njej najdemo precej zanimivega tudi pianisti. Tako je bil v septembrski številki že na naslovnici najavljen članek Agonija in ekstaza, v katerem je predstavljeno izjemno življenje Marthe Argerich (letos je praznovala šestdesetletnico).

Kot vse revije vedno znova poročajo o boleznih (Ivo Pogorelić zaradi živčnega zloma že leta ne koncertira) in smrtih pianistov (H. Czerny-Stefanska, poljska pianistka, ki smo jo še pred letom dni videli kot članico žirije na mednarodnem Chopinovem tekmovanju v Varšavi, je umrla letos poleti, tako kot – sicer mlajša – Irina Zaritskaja, ruska pianistka in pedagoginja na Royal College of Music v Londonu, ki je med drugim svoje študente pošiljala tudi na konzultacije k Ivu Pogoreliću); tako lahko tudi ugotavljamo, kako se s časi spreminjajo tudi okusi: Andras Schiff je o glasbenem poklicu takole izjavil za Independent (objavljeno v BBC Music Magazine): “To so čudni časi. V petdesetih letih nihče ne bi imel Liberaceja za klasičnega pianista. Toda če bi deloval dandanašnji, bi bilo to kar sprejemljivo.”

www.bbcmusicmagazine.com, bbcmusic@galleon.co.uk

Bilten – EPTA

Veliko članic EPTE ima tudi svoje revije, ki najbolj neposredno združujejo člane. Tudi Društvo klavirskih pedagogov Slovenije ima od lanskega novembra svoj Bilten in decembra letos bo izšla že tretja številka. Bilten je tudi naprodaj (v Muzikalijah na Trgu francoske revolucije), kaj več o vsebini ter drugih aktivnostih članov slovenske EPTE pa boste zvedeli v naslednji številki Muske.

Damjana Zupan