The Cult

Protagonisti soničnega bluesa

I was standing on the mountain, back against the world

Left it all behind me, how my life had turned ...

(True Believers)

The Cult so fenomen popularne glasbe, kameleoni soničnega rock and rolla, katerih zvočna metamorfoza je naraščala, kot se je krajšalo njihovo ime. Če so sprva iskali korenine v duhu leta 1976, so prek spiritualnih mračnjaških šarmerjev zrasli v velikane brezkompromisnega težko električnega blues rocka.

Sredi osemdesetih let, ko je na lestvicah popularnosti prevladovala še dokaj prebavljiva pop glasba, mi je prišla po naključju v roke plošča The Cult - Love, košček vinila, ki me je, še preden se je prvič dotaknil gramofonske igle, fasciniral z mistično ikonografijo na črni podlagi naslovnice. Da, to je bilo obdobje, ko so se nemalo nosili zelo popularni »bedži«, s katerimi je takratna mladina izražala upor proti obstoječim normam in hkrati javno aktualizirala priljubljene skupine. Ves ta simbolni svet ni bil samo odmev nekega okultnega misticizma, temveč je neposredno prenašal sporočila pesmi v aktualni čas in nasprotno. Če so to simbiozo sprva uspešno prezentirali Led Zeppelin, so njihovo vlogo v osemdesetih letih prevzeli uporni rojaki The Cult. Bogat simbolizem, relikti postpunkovskega obdobja in elementi sonično epskega kitarskega rocka, podprti s svojevrstnimi vložki atomskega bluesa, so se prek indijanskih idealov in verovanj združili v vehementen zvok, ki je rock and roll razpršil po slogovno dokaj različnih ploščah. Še sedaj se spominjam, da je plošča Love, ki je nedvomno spomenik nekega časa, kar nekaj časa kraljevala na mojem gramofonu, preden je odstopila mesto (mislim da) Smithsom.

Zgodba se začenja leta 1982 v Bradfordu, kjer je Ian Astbury ustanovil skupino Southern Death Cult, ki je v izrazu čvrsto sledila postpunkovski liniji, simptomatičen videz članov pa je kričeče izstopal iz takrat prevladujočega novovalovskega gibanja. Namesto urbano neonske kulture, je v njihovem prvem singlu Fatman/Moya, ki je izšel pri neodvisni založbi Situation Two, že mogoče prepoznati prve zametke kasnejših prevladujočih Astburyjevih frustracij. V pesmi Moya se nesporno zavzema za pravice izkoriščanih severnoameriških Indijancev, medtem ko v pesmi Fatman odkrivamo črno stran kapitalizma, povezanega s socialno tematiko in čustvenimi odtujevanji. Zvočno so teatralno postpunkovsko matrico združili z elementi preddarkerskega rocka ter s tem postali močna alternativa tako sodobnikom (Sex Gang Children, Dance Society) kot takratni londonski novoromantični sceni. Kljub relativnemu uspehu in dejstvu, da so bili njihovi koncerti zelo dobro obiskani (brez predhodne najave se je v povprečju zbralo okoli 2000 ljudi, ki so informacijo dobili le z ustnim prenosom), je Ian po treh mesecih skupino razpustil. Zaradi pogodbenih obveznosti založba Beggars Banquet junija 1983 izda posthumni album Death Southern Cult, ki je pravzaprav bleda kompilacija različnih radijskih (BBC) in nekaterih koncertnih posnetkov. V tem času je Ian Astbury že sodeloval s kitaristom Billom Dufffyjem (do takrat znan po koncertnem sodelovanju s skupino Theatre Of Hate), pridružila sta se jima še basist Jamie Stewart in bobnar Ray Mondo. Četverica se združi pod imenom Death Cult in kmalu izda maksi singel s štirimi pesmimi (Brother Grimm, Ghost Dance, Horse Nation, Christians); naslovnica je opremljena s helikoptersko fotografijo vietnamskega bojišča. Ian Astbury je kasneje dejal: »Fascinira me pop kultura vietnamske vojne, ki je prikazana v filmu Apokalipsa danes. Fascinirajo me vsi dejavniki, ki so našli mesto v razmišljanju ljudi ... in pop kultura, droge, glasba. Vojna je postala šport za gledalce, samo vključil si televizijo in spremljal, kaj se dogaja na bojiščih.« V delu skupine Death Cult je moč že zelo natančno zaznati linije kasnejših The Cult. Bobni dobijo udarno vlogo, zvok je svež in se natančno prilagaja Ianovemu glasu, medtem ko je Duffyjeva kitara vnesla še tisti manjkajoči element, s katerim je skupina jasno zaokrožila zvočni spekter. Death Cult postanejo koncertna atrakcija v Evropi. Nigel Preston (prej Theatre Of Hate, Sex Gang Children) na bobnih zamenja Raya Monda, skupina pa se januarja 1984 zaradi zelo pomembnega televizijskega nastopa (v oddaji The Tube) ponovno preimenuje, bolje rečeno skrajša ime, da bi pregnali predsodke o mračnjaštvu, ki bi jih lahko dobila publika ob njihovem nazivu. Izpuste besedo Death - in The Cult so rojeni.

Sanje - ljubezen - elektrika

Septembra 1984 izide prva plošča z naslovom Dreamtime; delovni naslov plošče je bil Flower In The Desert, pomeni pa veliko zvočno in grafično preobrazbo skupine. Celoten vtis je veliko bolj romantične narave, kot so bili pred tem Southern Death Cult in Death Cult. Če je glasba zadržala prepoznavno ostrino in energijo, se je nova smer izražala predvsem v besedilih, kjer se je Astbury ukvarjal s pretežno spiritualno tematiko, od sanj in duhov do reinkarnacije. Naslovi pesmi Spiritwalker, 83’rd Dream in Butterflies to nedvomno dokazujejo. S prvencem so The Cult globoko zapluli v globine epskega rocka, po pričevanjih ravno tistega, ki so ga punkerji in z njimi takratni Southern Death Cult hoteli zbrisati z obličja Zemlje. Uspeh plošče je utrdil The Cult kot zelo perspektivno skupino, vrhunec pa so dosegli s prvim nastopom na Wembleyju kot predskupina takratnim zvezdam Big Country. Prav tako so takrat radikalno spremenili svoj image, ki je izgubil primarni naboj in se preobrazil v veliko bolj romantične tone. Razlog za to je bila Ljubezen, s katero so dokončno oblikovali in dodelali novo fazo v razvoju skupine, ki se je subtilno napajala v zvoku sedemdesetih let, se opremila z Astburyjevo filozofijo ter s hardrockovsko strukturo, iz katere so kričeče izstopali Duffyjevi kitarski vložki. Po predhodnih singlih Resurrection Joe, She Sells Sanctuary in Rain (še pred tem je zaradi nesoglasij skupino zapustil bobnar Nigel Preston, zamenjal pa ga je Mark Brzezicki, sicer bobnar skupine Big Country) oktobra izide plošča Love. Mistični simboli na naslovnici, indijanska filozofija, ljubezen, revolucija in črni angel, ki se bohotijo v pesmih, še danes odslikujejo zvočni vrhunec tistega časa. Simbioza zgodnjih Led Zeppelin, wah-wah efekta, preciznih ritmičnih linij, besedilne metaforike, prodornega glasu in producentskega očesa Steva Browna (nekoč že producent pri Wham in ABC) je obrodila deset pesmi, med katerimi bi zelo težko našli posebej izstopajočo, in hkrati skupino utrdila na oltarju Monument Valleyja. Komercialni uspeh je za skupino pomenil veliko mero neodvisnosti. Tako so lahko sami opredeljevali zvočne in slogovne spremembe ter hkrati določali čas izida novih posnetkov. Februarja 1987 so ponovno razprli krila in glasbeni trg presenetili s heavy RandB singlom Love Removal Machine; pesem je v številne domove pospremil provokativen video, zvok pa je nesporno koketiral s pesmijo Start Me Up skupine Rolling Stones. Novi producent Rick Rubin, ki je bedel nad celotnim projektom, je z brezkompromisnim pristopom odkril še zadnjo tančico njihove genialnosti. Electric je aprila 1987 pomenila pravo osvežitev na tržišču. Oživila je pozabljene rockovske šablone durskih akordov in jih oplemenitila z duhom aktualnega časa, po drugi strani pa je še vedno delovala povsem koherentno s cultovsko identiteto. Tako je tudi klasika Born To Be Wild Steppenwolfa delovala sveže v duhu osemdesetih. Mediji so ploščo Electric ocenili kot čisto mojstrovino, ki prezentira tradicionalni rock v moderni produkciji. Vsak premor v pesmi ni bil oplemeniten s kitarskim feedbackom, temveč s tišino, ki je pesmi dodala še več dramatičnosti in je delovala močneje od samega zvoka. Razprodana turneja, ki je sledila, je bila zmes številnih subkultur, saj je pritegnila tradicionaliste, hipije, darkerje in metalce. The Cult so postali globalna atrakcija. Po uspešni turneji se za nekaj časa preselijo v Los Angeles; tam se na prehodu med letoma 1988/89 začnejo priprave za snemanje nove plošče, ki z naslovom Sonic Temple izide aprila 1989.

Dobrodošli v templju sonca

Sonic Temple je stereotipna plošča, nesporna sinteza njihovega dosedanjega dela (atmosferične strasti plošče Love in nebrzdane energije Electric). To priznava tudi Ian Astbury: »Obstajata dva obraza te skupine, in to smo hoteli predstaviti na tej plošči: cerebralni in hard rock blues obraz.« To je pomenilo tudi njihov odhod v Vancouver (Kanada), kjer so s producentom Bobom Rockom v zelo kratkem času posneli in miksali deset pesmi. Dualistični pristop je nakazovala že napovedna pesem celotnega projekta Fire Woman, z verzom »smokestack lightning«, ki je nesporni hommage legendi bluesa Howlinu Wolfu, v protivojni pesmi New York City pa je moč prepoznati tudi glas Iggyja Popa, s katerim so člani skupine takrat preživeli veliko časa, medtem ko je pesem Soul Asylum nekakšno logično nadaljevanje pesmi Kashmir skupine Led Zeppelin. Sonic Temple torej slika retrospektivo njihovega dosedanjega dela, ki s turnejo istega leta (na bobnih Matt Sorum - kasneje Guns’n’ Roses, klaviature Mark Taylor - ex Alarm) triumfalno sklene osemdeseta leta. Vendar se je že takrat zastavljalo vprašanje, ali so Astbury, Duffy and co. še sposobni kakšnega večjega presenečenja ali pa so že presegli in izpeli svoj potencial. Leta 1991 izide naslednja plošča Ceremony, s katero so se pomaknili nazaj v obdobje okoli leta 1985, vendar je že v sami osnovi čutiti dokaj močno krivuljo kreativnega nazadovanja. Dolgočasne soli in številni vzkliki “yeah” niso bili pravo zadoščenje za njihovo prepoznavno obliko preteklega desetletja; avtorska kriza, povezana s krizo v zasebnem življenju (Astbury se vse bolj oklepa avtodestruktivnih razmišljanj, Duffy pa vse bolj posega po alkoholu) ter z naveličanostjo, vse bolj poglablja razkol med glavnima akterjema skupine. Njun labodji spev je plošča The Cult iz leta 1994 (na basu Craig Adams in Scott Garett na bobnih), s katero se v nekaterih trenutkih približajo Electric (Gone, Coming Down), nekoliko pobegnejo od zvočne predvidljivosti in hkrati začno eksperimentirati s plesnimi elementi (Star). Vendar pa to niso bili The Cult izpred nekaj let; najbolj pametna poteza, ki jo lahko skupina v takih trenutkih stori zase in za fane, je, da razpade ali da za nekaj časa odide v nirvano ter upa na ponovno rojstvo. Poteza se je pokazala za uspešno.

Vrnitev onstran dobrega in zla

Kar se je že nekaj časa napovedovalo, se je na prelomu stoletja tudi zgodilo: The Cult so se vrnili na sceno. Tipanju terena s pesmijo Painted On My Heart za film Gone In 60 Seconds je sledila napoved novega albuma, ki je luč ugledal junija letos (še pred tem je založba Beggars Banquet opazila ponovno povpraševanje po skupini in izdala paket (Box Set) z naslovom Rare Cult). Beyond Good And Evil je dvojec Astbury/Duffy z Mattom Sorumom ponovno za bobni vrnil na mesto, ki so ga zasedali v obdobju po robustni plošči Electric in nekoliko bolj sofisticirani Sonic Temple. Duhovno zvočna regeneracija petletnega premora je opazna že v uvodni pesmi. Duffyjeve kitare so ponovno prodorne in zvočno destruktivne, Ianov glas ponovno svež in barvit, sama plošča pa, kot kaže naslov, ponovno pluje onstran dobrega in onstran zla - stereotip, ki so ga obravnavali že v pesmi Lil’ Devil. Oživljena vitalnost, povezana z nebrzdano energijo, rekonstrukcija spiritualizma, obarvanega s tekstovno simboliko in z aktualnimi militantnimi vložki, dajeta plošči dimenzijo, kjer se dobro in zlo medsebojno nenehno prepletata. Linija je tanka in se od pesmi do pesmi spreminja. Nadeli so si adrenalinski svetniški sij, vzeli rastočo energijo in s hitrostjo svetlobe zadihali med pepelom in duhovi. Če so s ploščo Love povzeli zvok sedemdesetih let in ga oplemenitili z duhom osemdesetih, so s ploščo Beyond Good And Evil povzeli osemdeseta leta, jim dodali sledove aktualnega časa in celotno zgodbo pripeljali do točke, od katere pot ponovno vodi na mesta, ki so jih nekoč že zavzemali. Velika pričakovanja je povzročila tudi letošnja evropska turneja, med katero naj bi se avgusta ustavili tudi v Ljubljani, a je bila na žalost številnih fanov odpovedana, obljube pa prenesene za nedoločen čas.

Zgodba o The Cult se torej nadaljuje. Številne ideološke in vizualne metamorfoze v skoraj dve desetletji dolgi karieri so dvojec Astbury/Duffy in njune številne kratkotrajne prijatelje na bobnih in basu utrdile kot eno vodilnih sil na področju revitalizacije težko električnega rocka, saj se moram na žalost strinjati s kolegi, da današnja rockovska scena ni preveč radodarna s svežimi idejami. Zato je vsak pozitiven poskus na tem področju več kot dobrodošel. The Cult so z uspešnim povratkom to nesporno dokazali in dali upanje, da je tudi obrabljene šablone moč na novo premešati, prevetriti in z njimi povedati veliko novega in predvsem svežega. Beyond Good And Evil je plošča, ki je dosegla namen, saj jo z lahkoto postavim ob bok zlatemu obdobju v drugi polovici osemdesetih let, medtem ko je Love še dandanes ena mojih najljubših plošč. In prepričan sem, da bo tako ostalo tudi v bodoče.

Gregor Bauman

Viri:

Colin Larkin. The Virgin Encyclopedia of Eighties Music.

New Musical Express. Andrew Collins - Cult Maniacs.

www.cultcentral.com

Redna diskografija:

Dreamtime - Beggars Banquet, 1984

Love - Beggars Banquet, 1985

Electric - Beggars Banquet, 1987

Sonic Temple - Beggars Banquet, 1989

Ceremony - Beggars Banquet, 1991

The Cult - Beggars Banquet, 1994

Beyond Good And Evil - Atlantic/Nika, 2001