Peter Shapiro, ur.

MODULATIONS (A History Of Electronic Music - Throbbing Words Of Sound)

Caipirinha, 2000

»Theodore, utišaj glasbo,« je z gromkim glasom mati štirinajstletnega nadobudnega didžeja opozorila, da spet pretirava. Mladi Theodore se je zdrznil, pri tem po nesreči dregnil ob rob plošče na gramofonu, in to v smeri proti vrtenju. Kratek sunek je povzročil tako imenovani »scratch«. Prasko. In Grand Wizard Theodore je prišel v legendo.

Ko je Brian Eno po avtomobilski nesreči okreval v bolnišnici, mu je prijateljica Judy prinesla za krajšanje časa ploščo harfovske glasbe iz 18. stoletja. Brian jo je poslušal na najnižji možni glasnosti, in kar je lahko slišal, je opisal kot nov način poslušanja glasbe: kot del okolja, podobno kot je barva del svetlobe. Rodila se je tako imenovana ambientalna glasba.

No, po drugi strani so se nekateri novotarijam upirali. Bobnar Keith LeBlanc je ob vstopu v studio kot po nesreči s kokakolo polil ritem mašino. Da je snemalni tehnik slučajno ne bi uporabil.

S takimi in drugačnimi prigodami se običajno začnejo posamezna poglavja v knjigi Modulations. Poskušajo pritegniti z anekdoto, a vedno dovolj pomenljivo, da rabi kot dobra iztočnica za resnejše obravnavanje razvojnih stopenj tistega, čemur običajno rečemo elektronska glasba. Ne da bi se snovalci knjige pretirano obremenjevali z vrednotenjem posameznih slogov. Brez »sramu« eno zraven drugega stojijo poglavja o tako imenovanem krautrocku in o disko glasbi. Avtorjem gre prej za to, da ponudijo vpogled v ozadje, da razkrijejo vzroke in razmere, iz katerih se je lahko razvila določena »elektronska« smer. Elektronska v narekovajih, saj ni nujno, da se, na primer, post punk in hip hop naslanjata na elektronska pomagala. Pomenita pa v veliki meri odmik od vsak svoje »tradicije«.

Vsako poglavje uvedejo izjave vidnejših ustvarjalcev obravnavanega elektronskega sloga, ki pričajo o raznovrstnosti možnih pogledov, sklene pa temeljit intervju z eminenco tega sloga ali pristopa (Pierre Henry, Can, Robert Moog, Scanner ...) Ker so snovalci knjige predvideli, da bo bralec skozi poglavje že dobil dovolj dober vpogled v glasbene koordinate, intervju ne potrebuje vprašanj. In za čuda, samo odgovori, resda vsak posebej obarvan z različno barvo, povsem zadoščajo za popolno razumljivost in logiko »pogovora«.

Skupno stremljenje avtorjev knjige je usmerjeno v razumljivost napisanega, tudi za nepoznavalce, ne da bi na ta račun trpela vsebina. V pomoč je pregledna shema prelomnih razvojnih točk od izuma fonografa do najsodobnejših postopkov semplanja in združevanja funkcij v prenosnem namiznem računalniku. Kaj šele abecedni pregled ključnih pojmov, ustvarjalcev, naslovov posnetkov, tehničnih pojmov in naprav ter instrumentov. Ti spiski pripomorejo k lažjemu sprotnemu branju knjige, lahko pa je vedno nekje pri roki ob spremljanju druge tovrstne literature.

Kakor med posameznimi slogi in poglavji ni nujno neposredne povezave, se vsak avtor »svojega« prispevka loti iz zornega kota, ki karseda relevatno opisuje namene in vzgibe ustvarjalcev. Najsi bo to (največkrat) družbeni kontekst, morda je pogled usmerjen na zgolj tehniško-analitično plat, lahko je opis spleta naključij in preverjanja v klubskem okolju. Zato je Modulations več kot kronistično naštevanje dogajanja, je nevsiljiva združitev poljudnega in skorajda akademskega branja.

Medmrežno razdrobljene informacije ne morejo nadomestiti zgoščene in skrbno urejene vsebine knjige. Ko bi se le na naših velikih ali malih zaslonih prikazoval še film v produkciji iste založniške hiše, Caipirinha, bi se zgodovina elektronske glasbe (in v veliki meri tudi zgodovina glasbe 20. stoletja) razkrila v še popolnejši »sliki«.

Janez Golič