AROVANE_PHONEM

AER (Valid)

Vertical Form, 2001

Na berlinski elektronski sceni deluje kopica novih založb, ki svojevrstno povezujejo in interpretirajo zapuščino velikih legend tehna, kot so Chain Reaction, Basic Channel in Tresor. Producenti, ki so osrednje sile nove generacije, se napajajo pri zapuščini dubovskega tehna, obenem pa te zvoke nadgrajujejo s svojimi posebnostmi. Založbe, kot so Lux Nigra, DIN, Morr Music, Hey Records ter City Centre Offices, so vsaka zase poseben primer, in vendar nam lahko postrežejo s precej enotno zvočno podobo, ki praviloma združuje plesne ritme in bolj eksperimentalno produkcijo. Arovane in Phonem izvorno sicer ne prihajata z berlinske scene, a sta vendarle njen pomemben del. Oba sta producentsko kariero začela z drum'n'bass godbo, šele kasneje sta se usmerila v bolj abstraktna področja raztrganih lomljenih ritmov, zapeljivih melodij in nenavadnih ambientalnih pokrajin, ki jih kritiki še najpogosteje primerjajo z britanskim duetom Autechre. Za imenom Phonem se skriva Elliot Perkins, ki prihaja iz Anglije, živi pa v Nemčiji, in sicer v Leipzigu. Večino plošč je izdal pri založbi Morr Music, njegova glasba pa je mešanica temačnega bobna in basa ter eksperimentalne elektronike. Podobni elementi sestavljajo tudi album AER (Valid). Nastajal je v sodelovanju z nemškim producentom Arovanom, izdala pa ga je angleška založba Vertical Form, ki je zadnje čase najbolj navdušila z remiksi Nicka Rappaciolija in z nedavno malo ploščo Američana Kita Claytona. Za psevdonimom Arovane se skriva Uwe Zahn, prihaja iz Munchna, pred nekaj leti pa se je prav zaradi glasbe preselil v Berlin. Tam je čisto po naključju nadgradil svoje obiskovanje glavnih breakbeatniških klubov in začel delati drum'n'bass, kasneje pa je zaradi številnih novih vplivov spremenil smer in se začel ukvarjati z glasbo, ki je kljub lomljenim ritmom verjetno najbližje tehnu. Njegovo najpomembnejše delo še vedno ostaja album Atol Scrap, izdan pri založbi DIN, ki je definiral njegov specifični zvok in obenem tudi zvok založbe. Grafična podoba albuma Atol Scrap je s kupi ukrivljenega jekla precej natančno odsevala takratne razmere v Berlinu in precej neposredno pričala o vsebini albuma. Sledil je malce bolj umirjeni, skorajda melanholični album Tides pri založbi City Centre Offices. Umirjeni občutek obmorskega poležavanja niso ustvarjali le upočasnjeni ritmi, ampak tudi lagodna kitara, ki jo je odigral Christian Kleine. Na zadnjem albumu AER (Valid) se ta situacija zopet spreminja, saj je sodelovanje s Phonemom spet pripeljalo do starih, fragmentiranih lomljenih ritmov in nepravilnih, kompleksnih ritmičnih vzorcev. Razen redkih izjem, ki so rezultat solo produkcije, so komadi na albumu AER (Valid) rezultat skupnega dela Arovana in Phonema. Sicer pa to dejstvo ne kvari enotne podobe albuma, ki verjetno prinaša najpomembnejši značilnosti obeh avtorjev: Phonemovo temačno atmosfero in Arovanovo nagnjenost h kompleksnim ritmom, ki jo lahko pripišemo njegovim drum'n'bass časom. Album AER (Valid) torej predstavlja to, kar naj bi bila nova berlinska elektronika, se pravi glasba, zgrajena na temeljih legendarnih založb, toda mutirana skozi poglede prišlekov iz vsega sveta in iz različnih glasbenih okolij.

Jure Matičič