Letnik: 2001 | Številka: 11 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

THE BEST OF TOUMANI DIABATE

Jarabi - Master Of The Kora

Palmpictures/Hannibal, 2001

Toumani Diabate, še vedno v tridesetih letih starosti, velja danes za enega najbolj nadarjenih afriških glasbenikov. Okoliščine so nanesle, da je bil – čeprav še zdaleč ne najbolj cenjen in prvi, a vendar – pionir v predstavljanju igre na koro občinstvu naokoli po svetu. Pred njim so posnetki mnogo bolj cenjenih, za ohranitev in razvoj tradicije igranja na koro zagotovo pomembnejših mojstrov ostajali neznani, nepredstavljeni, nedosegljivi mednarodnemu tržišču in s tem širšemu poslušalstvu. A njegovih šest do sedaj izdanih in mednarodni glasbeni javnosti dostopnih albumov je marsikaj temeljito spremenilo. Album Jarabi, ki prinaša izbor z vseh šestih temeljito različnih albumov tega »mojstra kore«, prihaja kot naročen, da se z ušesi in nekaj dodatnimi besedami ozremo na njegovo dosedanjo mednarodno glasbeno kariero, katere sidriščne točke so tako različne, kot so si različne tradicionalne skladbe za koro in blues Taja Mahala ali progresivni flamenco andaluzijske skupine Ketama; ali pa – kakor so si podobne, o čemer nas prepričuje prav Toumani Diabate. To je zagotovo pregled, ki je pisan na kožo tistim, ki ste bili še premladi, da bi korakoma sledili njegovi glasbeni karieri od poznih osemdesetih let prejšnjega stoletja do danes; pa tudi tistim, ki ste ga ne glede na leta spregledali, ker sta vam kvaliteten afro pop in etno godba zlezla pod kožo z zamudo.

Seveda prihaja Toumani Diabate iz glasbene družine. Oktobra leta 1987 je posnel in naslednje leto pri takrat izjemno prodorni, še vedno angleški založbi Hannibal Records tudi izdal album Kaira: prvi instrumentalni in solistični album za koro, ki je do takrat zagledal luči mednarodnega glasbenega tržišča. Bil je pravi šok, nato hit, vse do danes je ostal eden najboljših nam dostopnih albumov, ki vsebujejo igro na koro. Istega leta je izšel tudi album Songhai, za katerega je v Madridu svoje mojstrstvo igranja in kreativne moči združil z andaluzijsko skupino novega flamenca Ketama in še nekaterimi gosti. To je bil eden prvih afriško-evropskih transžanrskih ali transkulturnih projektov sploh. Potem se je nepričakovano umaknil kar za 5 let. Vrnil se je k povsem tradicionalni malijski glasbi; sodeloval je z dvema vrhunskima mojstroma – Kaletiguijem Diabatejem, mojstrom balafona, in Basekoujem Kouyatejem, mojstrom n'gonija. Ta dva je leta 1993 pripeljal na novo snemanje s skupino Ketama in gosti za album Songhai 2. V teh petih letih se je v »world music« seveda dogodilo marsikaj in Songhai 2 je ostal daleč od prebojnosti, ki jo je imel predhodnik. Morda ne nazadnje tudi zato, ker je Toumani izkoristil priložnost in hkrati za isto založbo – za Hannibal Records – posnel tudi album Djelika: album s prej omenjenima mojstroma tradicionalnih zahodnoafriških glasbil in s posameznimi gosti, ki so po potrebi okrepili trio od skladbe do skladbe. In potem je minilo spet okroglih pet let. Leta 1999 sta se nato pojavila dva albuma: New Ancient Strings in Kulanjan. Na eni strani torej spet pustolovščina, podložena s tradicionalno izkušnjo igre na koro, na drugi še en transžanrski projekt. New Ancient Strings je namreč instrumentalen duet s še enim vrhunskim igralcem na koro, Ballakejem Sissokojem. Kulanjan pa je njegovo sodelovanje s kriptobluesovsko legendo Tajem Mahalom pri projektu, ki je glasbeno zajel razpon od ameriškega bluesa do malijske tradicionalne godbe ob sodelovanju vrste uglednih afriških glasbenikov. To je pravzaprav njegov do sedaj zadnji, šesti mednarodno uveljavljen samostojen album. Sedmi je zbirka: zbirka skladb z vseh omenjenih plošč z naslovom Jarabi - po skladbi s prvega albuma Songhai iz leta 1988 – in s podpisom Toumani Diabate, master of the Kora. Upravičeno, kot je čisto upravičen tudi podnaslov The Best of ... Deset skladb z vseh omenjenih albumov se sestavlja v žlahtno ogrlico biserov iz dosedanjega glasbenega opusa enega izmed najbolj kreativnih glasbenikov današnje Zahodne Afrike.

Zoran Pistotnik