PETER BRÖTZMANN

Right As Rain - Dedicated To Werner Ludi

FMP, (2001)

Ob tako široki, bogati karieri, z nenehnimi vzponi in padci, nerazumevanjem in malikovanjem, bi marsikateremu umetniku že pošla sapa. A ne človeku »jeklenih pljuč« - Petru Brötzmannu, ki že več kot štirideset let snuje nesramno dobro godbo in hkrati bije mnogo bolečih osebnih bitk. Nič novega v jazzu, boste porekli, kot ni nič novega, da so geniji in kreativci vedno dolga leta spregledani in nerazumljeni. Brötzmann je bil dolga leta za jazzovsko srenjo le evropski replikant Alberta Aylerja, agresiven pihalec gromozanskih moči, kričač, ljudomrznež in nesramen kritik družbene sfere, po kateri je skupaj s sodrugi streljal z legendarno ploščo Machine Gun iz leta 1968. Čeprav je Brötzmann velik poznavalec in ljubitelj afroameriške godbe in njene tradicije, ji je tedaj simbolično skupaj z drugo evropsko bando rekel NE in skušal snovati avtohtono evropsko obliko sodobnega jazza, ki so ji pisuni za dve desetletji odvzeli dušo in jo zvedli na prepotentno, agresivno prepihavanje, zgodovinsko krivico, pripisano celotni free jazzovski diaspori. Prišli pa so časi, ko se ta perspektiva radikalno lomi, tako z vztrajnostjo glasbenikov, kot s številnimi ponovnimi izdajami polpreteklih posnetkov in nosilcev zvoka. Brötzmann jih tako doživlja celo vrsto, predvsem pri ameriški založbi Atavistic, ki je do sedaj ponovno izdala plošči Nipples in Fuck De Boere; obe nadaljujeta linijo ognjene igre v duhu tedanjih viharnih časov. A časi se spreminjajo, s tem pa tudi Brötzmann, ki se je v tem času osebnostno in ustvarjalno pomiril (čeprav ti še vedno lahko hudičevo dobro prečisti ušesa ob boku Keijiju Hainu, s kvartetom Die Like A Dog ali z vetrovno bratovščino v čikaškem oktetu/tentetu).

Plošča Right As Rain tako ni popravljanje zgodovinskih pisunskih zmot in modrovanj, pač pa izredno zrel, poduhovljen, intimen vpogled v ustvarjalno avro glasbenika, ki je bil zopet ranjen, tokrat z nenadno smrtjo prijatelja, zaupnika in glasbenika Wernerja Ludija, strastnega, robustnega pihalca in duše švicarske jazzovske avantgarde. Njun lanskoletni nastop ob japonskem tolkalcu Shojiju Hanu v Cerknem še vedno odzvanja v naših ušesih, kot bije njegova smrt v srcu Petra Brötzmanna: Ludiju je podaril deset elegij, temno in svetlo obarvanih žalostink v solističnem pihalskem recitalu presunljive lepote in krhkosti. Brötzmann ob tem uporablja celo plejado aerofonov s trstenim jezičkom, tenorski in basovski saksofon, basovski klarinet in klarinet, uglašen na C. Barvitost zvočnega gradiva je tako zagotovljena, a to še zdaleč ni porok za prepričljiv izdelek. Tisto, kar navdušuje, so neizmerna volja, osredotočenost, disciplina in tiha bolečina, ki odmeva v vsakem čistem in hrapavem zvoku, iskrena grenko-sladka izkušnja, samotno popotovanje, kjer se Brötzmann naslanja le na svoja čustva, prek katerih govori presunljive zgodbe. V njih se zrcali rezka bolečina: izvrsten občutek za blues, tisto izpovedno formo, ki ji je Brötzmann konec šestdesetih let rekel NE, a jo kot ponotranjeno vedno nosil s seboj.

Right As Rain je osebna zgodba, namenjena tesni, sorodni, padli duši, iskrena solza, žalovanje in sedmina obenem, povedana rezko in iskreno, s ponosom in vero v prihodnost, v življenje, ki ga prinaša deževje. Peter Brötzmann v zadnjih letih doživlja novo pomlad in končno dosega status, ki mu pripada že leta. Odlična plošča starega »pesjana«, ki noče kloniti, plošča, ki je ravno toliko v jazzu, kot je izven njega. (www.free-music-production.de)

LukaZ