AXEL DORNER and KEVIN DRUMM

st

Erstwhile, 2001

Petnajsta izdaja kontroverzne in čislane ameriške založbe, ki jo z bistroumnim in rahlo deviantnim sluhom vodi Jon Abbey, entuziast in godbeni kritik, v imenu svojih užitkov pa profesionalen borzni mešetar, nam ponuja izvrsten duo dveh junakov nove dobe preporoda zvočnosti in njenih temeljnih zakonitosti. Čeprav sta trobentač Axel Dorner in »antikitarist« Kevin Drumm široka v lastnem diapazonu dojemanja in ustvarjanja godb, pa je za oba značilen nenehen proces samoinvencije, deformacije in rekonstrukcije v zvočnem izrazu. To pomeni, da gospoda nenehno potujeta v neznana zvočna prostranstva in širita primaren, arhaičen vokabular glasbil. Doslej zdaleč najbolj reprezentativen izdelek je prav ta plošča, kjer se trobenta in namizna kitara v primežu elektronske šare zvijata, maličita in ponovno definirata. Glasbo na tej plošči bi zlahka uvrstili v predal sodobne elektronske glasbe, vendar je to v togem konformizmu in samozadostnosti slovenske elektronske srenje skorajda heretično dejanje. Scena, ki podlega suženjstvu udarcev na minuto (bpm), hedonizmu množičnega mezganja teles v objemu sintetičnega opoja, pač ne uporablja ušes, še manj pa si drzne usekati kakšno kritično. Umira in izgublja dušo že v porodnih krčih svojega trendovskega obličja. V lastnem onaniranju tako niti ne uvidi zametkov, ki se v deviantnih preoblekah pojavljajo v radikalnih praksah; te so zanjo izbljuvki, eksoti, pravzaprav v bleščeči kritični dikciji označene kot »kr neki«.

Plošča je idealen nastavek za zdravo polemiko, ki že dalj časa vre in čaka, da eksplodira. Že več desetletij v glasbi obstaja Cageeva maksima pustiti vsakemu zvoku dostop v glasbo. Z neomejeno razširitvijo zvočnega spektra z novimi tehnologijami, ki so značilne za novodobne elektronske prakse, bi vsaj zame ta maksima v resnici zaživela še intenzivneje. V tem sta Dorner in Drumm prava mojstra z metamorfozami akustičnih glasbil in zvokov, zvočno gledano sta pravi »hard core«, v odstopanjih pa ravno pravšnja, da razburita duhove do te mere, da se bodo nekateri zopet prelevili v mnoštvo imaginarnih ušes, glasnike ustaljenih vzorcev in standardizacij ter se skrili z argumentom radiofoničnosti.

Res je, da glasba te plošče ni standardizirana s prevladujočimi modeli godbenih struktur, v lastni elektroakustični narativi ne sledi diktaturi ritma ter ne gode v »blagoglasju«. Glasba je refleksija spontanih utrinkov v svobodnem improviziranju, kjer je zvok pred obliko in kjer je eksperiment v sami srčiki nenavadne, a impresivne godbe. Nenavadni zvoki trobente so fizičen fenomen edinstvenih pihalnih tehnik Axela Dornerja; ta trobento z zrakom, zvokom tipk in šumom transformira v generator zvoka imaginarnega elektronskega izvora, ki se v prvih dveh daljših zvočnih pokrajinah subtilno zliva z deviacijami namizne kitare in prenosnega računalnika. Gradita s počasnim, spontanim razvojem zvočne mase, ki se gosti v primežu zvočnih motenj, oscilacij, podaljšanih tonov, šumov in hrupov ter redči z reduktivnimi posegi v komaj slišno, subtilno in radikalno v slogu japonske zvočne tradicije onkyo. Postrowovska namizna kitara Kevina Drumma se izogiba primerjav, ustvarja lastno estetiko in samosvojost. Prenosni računalnik ni le podaljšek kitare, pač pa integralen, neodvisen del zvočnega spektra bogatih tkiv in izredno delikatne senzibilnosti.

Če sta zvočna zapisa iz dunajskega studia Amann enotno zlivanje dveh popolnoma samosvojih konceptov in slogov v zelo občutljivo zvočnost organskega pridiha brez alienacijskega učinka, ki ga večkrat očitajo tovrstnim godbam, pa je zadnji zvočni zapis bolj dialoške narave. Posnel ga je nekdanji Drummov »cimer« Jim O'Rourke v čikaškem Steam Roomu, Dornerja in Drumma pa predstavlja kot vešča improvizatorja, ki v manjšem časovnem prostoru vehementno in impulzivno reagirata na zvočne dražljaje in konstrukte drug drugega.

Glasba je kontroverzna že zaradi svoje narave, ideoloških predpostavk, iz katerih izhaja. Sama zvočnost je radikalna in s tem nesprejemljiva le za tiste, ki se zadovoljijo s prevladujočim modelom; to pa jih ne glede na žanrsko opredelitev avtomatično umešča v tiste strukture, na katerih sloni prevladujoča potrošniška pop kultura, genialen agent gnilega komunizma. Ko se enkrat udobno namestiš, so te že dobili, naj si punker, elektro mezgač, free jazzer, folkie, metalec, nojzer ali ljubitelj improvizirane glasbe. Zato rabimo glasbo, ki izziva, raziskuje in razbija okvirje (tudi znotraj svobodnih form, da ne bo pomote). Kevin Drumm in Axel Dorner sta na pravi poti ... (www.erstwhilerecords.com)

LukaZ